In memoriam Lojze Logar

Lojze Logar, slikar in grafik, zadnji veliki boem slovenskega likovnega sveta

Lojze Logar je bil rojen 1944 v Mežici in se je že zelo zgodaj preselil v Radence, kjer je imel dom in družino vse do konca svojega plodnega življenja. 1968 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, 1970 končal študij specialke za grafiko pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. 1974 je dobil DAAD štipendijo v  Zahodnem Berlinu, kjer je študiral pri prof. Martinu Engelmanu (prof. za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Berlinu) in kjer se je ves čas bivanja srečeval s pomembnimi umetniki vsega sveta (Richard Hamilton, Rebecca Horn,…). Življenje v Berlinu je močno zaznamovalo Logarjevo nadaljnje ustvarjanje, ki je bilo vseskozi zapisano iskanju v umetnosti. Od 1990 dalje, je bil profesor za grafiko, risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V obdobju med 1993-95 je bil prodekan Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. 

Logar, ki je živel nekoliko odmaknjeno od vsakodnevnega vrveža, je v svojem svetu venomer raziskoval in si utiral vzporedne poti. Zadnja leta je v glavnem živel in ustvarjal v Izoli. Številne nagrade in priznanja, ki jih je prejel doma in v svetu, so mu zgolj potrjevala, da je, sicer na zelo strmi in težki, a pravi poti. Za svoje delo je 1987 dobil nagrado Prešernovega sklada in 1994 nagrado Riharda Jakopiča. 

Kljub temu, da ni rinil v ospredje moramo Lojzeta Logarja postaviti v sam vrh slovenskih likovnih umetnikov. Njegov intimni osebni odnos, ki ga je vzpostavljal s svojimi deli, je neprecenljiv zato ga ne smemo spregledati, kadar govorimo o formi in vsebini ter pomenu njegovih slik, risb, grafik, konceptualnih projektov, pop artističnih del, skratka ko poskušamo razumeti in spoznati avtorjev opus. 

Vsa obdobja in poti, ki jih je Logar prehodil so bila vedno prežeta z neko, za Slovence neznano intenziteto, z eruptivno energijo, nabito s sanjsko erotiko, tako barve kot tudi forme in ki je dosegla svoj vrhunec pri ciklusu Davidovih vrtov, ki so od osemdesetih let dalje, neprestano paralelno spremljali njegova dodatna razmišljanja in iskanja. Davidovi, lahko jih bi imenovali tudi Logarjevi vrtovi so prepolni brezglavih form ženskega telesa in romantične naslade. Neizmerno poznavanje slikarskega metjeja mu je omogočalo, da je pri slehernem delu, ki ga je ustvaril, z lahkoto vedno dosegal zaželene učinke, saj si je bil vedno sposoben popolnoma podredi slikarsko površino. Sploh  ni bilo pomembno ali jo je zapolnil s figuro, vegetabilnimi elementi, ali pa le z barvo in njeno igro med svetlobo in senco. Vsaka umetnina in nastala mojstrovina nosi njegov pečat, lahko bi rekli, z njemu  lastno, Logarjevo, ikonografijo motivov, ki se prepletajo med seboj ne oziraje se v katero obdobje pogledamo.

V zadnjem obdobju - Sarcophag(US) - je še bol zaprl svoj ikonografski svet in se je ponovno lotil slikarske površine z več ali manj eno samo barvo. Logar je bil umetnik, ki je kot tenke strune pel že ob lahnih sapah in ki se ga je dotaknilo vse, dobro in slabo. Sacophag(US) je obdobje, kjer je Logar na platna poskušal ujeti mehki geometrizem, pa tudi odziv dobe prepolne krivic, terorizma in pobijanja nedolžnih, saj je nastal kot odblesk katastrofalnega napada na New Yorške »dvojčke 9.11«.

V ZDSLU, kjer je bil tudi eno obdobje predsednik Umetniškega sveta, ga ne bo mogel nadomestiti nihče. Vrzel za njim bo žal prevelika. 

Olga Butinar Čeh, dipl. umetnostna zgodovinarka
Kustos v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov 

Ljubljana,  14. 10. 2014