Emerik Bernard se je rodil 22. septembra 1937 v Celju. Med letoma 1955 in 1960 je obiskoval Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1965. Leta 1968 je končal podiplomski študij za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Od 1985 je bil zaposlen na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, najprej kot docent za risanje in slikanje, 1990 pa je bil izvoljen za izrednega in 1995 za rednega profesorja za isti predmet, kjer je bil do upokojitve leta 2006 redni profesor. Leta 2001 je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana. Leta 1986 je  prejel Župančičevo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada in leta 1989 Jakopičevo nagrado. Leta 1997 je prejel Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti. Do samega konca je s slikarko Mileno Usenik živel v Logatcu.

Svoje življenje in delo je posvetil likovnemu ustvarjanju in temeljnim raziskavam na področju vsebine, barve in forme v likovni umetnosti. Del energije in ustvarjalnega časa pa je namenil še pedagoškemu delu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. S svojo milo naravo in umirjeno premišljeno noto velikega misleca, si je vseskozi prizadeval študente, bodoče umetnike, opozoriti na problemska polja, na duh časa in na današnje probleme, ki ustvarjalce neprestano silijo v konfrontacijo in v preučevanje ter poznavanje tako preteklih kot sodobnih ustvarjalnih procesov v tesni povezavi z družbenimi procesi. Imel je velik vpliv na kritike in učence in talent, da je vehementno v celovito slikarsko podobo na likovnem polju med seboj združil vse kar je lepega in to nato navezal na večplastne globlje pomenske vsebine, ki jih pred nas postavil s svojega asociativnega zornega kota, tako kot je sam želel.

Olga Butinar Čeh, dipl. prof. umetnostne zgodovine