OKNO UMETNOSTI K SOSEDU
18. April 2024
LUKA ŠIROK
˝Metamorfoza Zavrženih: Preoblikovanje vsakdanjih predmetov v Umetnost«
Mladi ustvarjalci, tako kot Luka Širok, premikajo svet likovne umetnosti in spreminjajo normative estetike v današnjem post-digitalnem času in obdobju umetne inteligence. Zametki preoblikovanja ready-made objektov, zavrženih elementov in odpadnega materiala v likovne umetnine, so nastali že v začetku 20. stoletja, ko je leta 1917 Marcel Duchamp poslal na razstavo neodvisnih, narobe obrnjen pisoar z napisom R. Mutt. Naslovil ga je Fontana in je že takrat, z ready-made deli, sprožil vrsto vprašanj: »Kaj vse je lahko umetniško delo?» in večne polemike, ki se še do danes niso povsem polegle. Luka Širok svoja številna umetniška dela vseskozi združuje v projekte, jih niza drugega za drugim, slehernega ciklično konča in nato nadaljuje raziskave in delo v okviru novih projektov, ki si sledijo, vsak pa je zaključen v ciklus, v katerem je vključena neka zgodba. V sleherno zgodbo so vključeni drugi materiali, ki jih zbira, vseskozi posodablja in ki ga vodijo v nadaljnja raziskovanja in so ga tudi pripeljala do 3D objektov. Je slikar, ki na osnovne likovne elemente, kot so točka, črta, ploskev in barva, gleda s širšega zornega kota. In kot pri ekspresionizmu črta pripelje v prostor, tako tudi slika sama, ko se širi v prostor, z določenimi prijemi lahko dela tridimenzionalne objekte. Pojav, da dobi zavržen odpadni predmet drugačno vsebino, obliko, da se spremeni in tako snovno kot idejno metamorfozira, ga je zasvojil. Preko enotnosti umetniških del Luke Široka, asemblažov, kolažev, slik, objektov, v povezavi z raznimi odpadnimi elementi, se izraža ideja o preobrazbi in ponovnem rojstvu novega, drugačnega, morda še neznanega, vsekakor pa zanimivega artefakta, ki je pomemben in je del umetnikovega miselnega procesa in njegovih idej. Z uporabo asemblaža in kolaža ter spajanja, ustvarja kompozicije, ki združujejo predmete in vsak element v umetniškem delu, ki je skrbno izbran in postavljen, da ustvari vizualno zanimivo in pomenljivo kompozicijo.
Luka Širok (1982) je maturiral na srednji šoli Max Fabijanija v Gorici ( Liceo artistico di Max Fabiani Gorizia) in diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah pri prof. Carlo Di Racu. Njegovo delo pa je dodatno zaznamovalo raziskovanje in teorija enega izmed pomembnejših italijanskih slikarjev Emilia Vedove (1919 – 2006), ki je ustvarjal v informelu. Sodeloval je v umetniških društvih »Attivarte« in »SPA+A« v Benetkah, trenutno pa je član združenja »Fondazione Malutta a Venezia« in član društva DLUSP Ajdovščina. Leta 2022 je prejel posebno nagrado na 18. Novomeških likovnih dnevih, Novo mesto. Svoja dela redno predstavlja na samostojnih in selekcioniranih skupinskih razstavah v Slovenji in tujini. Živi in dela v Goriških Brdih in Italiji.
MATJAŽ BOROVNIČAR
»KJE SO NIMFE?» Intimna slikarska interpretacija retoričnega vprašanja Kje so nimfe?
Matjaž Borovničar je slovenski umetnik srednje generacije, ki se poleg slikarstva posveča še grafiki, videu, konceptualni in novomedijski umetnosti. Čeprav je subtilen umetnik zapisan ustvarjanju sodobnega časa, vseeno poseg tudi po klasičnih likovnih smereh in likovnih poetikah. Ekspresivno je njegovo slikarstvo, ko polaga posamezne podobe na ustvarjalno polje, se včasih spogleduje tudi s novim realizmom in popartom, včasih pa z liričnim abstraktnim slikarstvom. Umetnika privlači in zanima vseobsegajoča narava in odnos sobivanja človeka s samim seboj in z naravnim okoljem, kjer vladata filozofija romantike in neke vrste panteizema. Kot že sam naslov pove, je vprašanje, »Kje so Nimfe« zgolj retorično. Ciklus Nimfe sestavlja okoli 16 likovnih del, ki so izdelana v tehniki akrila na platno, ki jo avtor še dodatno dviguje s fluorescentno barvo. Vsa dela ciklusa Nimfe so nastajala istočasno in so prepolna svetlobe in naravnih logov, po katerih plešejo slikarjeve gozdne vile. O slikah na razstavi »Kje so nimfe?«, je umetnik ob predstavitvi projekta dejal, da so to zrcalni odsevi njegovega individualnega dojemanja mikro in makro sveta, v katerem živi. Kljub vsebinski angažiranosti s sodobno problematiko pa posamezne podobe in razstava kot celota gledalca vodijo v drugačen svet, v atmosfero, ki je vsekakor prijetno pomirjujoča in diskretno skrivnostna, ponekod celo pravljično fantazijska. So daleč od vsakdanjega kaotično-stresnega življenja, in zazdi se celo, da zanje sploh ne obstajata množica sodobnih civilizacijskih in tehnoloških pridobitev ter odvisnost človeka od njih. Motivni svet na njegovih podobah je preprost: pejsaž, veduta in človeške figure v zelenilu vegetacije; prepoznavni so po pridihu pomladanske svežine, vabljivi s prevladujočo konotacijo spokojnosti, tišine, ponekod celo meditativnosti ter s posebnimi svetlobnimi in zračnimi atmosferami, na katere spominjajo imena podob (V pomladi, V zelenem dnevu, V meglici, V meni). Vsaka posamezna razstavljena slika je sicer zgodba zase, a vse se z medsebojnimi korelacijami – mozaično sestavljajo in so povezane v konceptualno celoto kot poseben nagovor, to je v avtorjevo retorično vprašanje: Kje so nimfe?.
Matjaž Borovničar je bil rojen leta 1974 v Kopru. Študiral je v Benetkah in leta 1999 diplomiral na beneški Akademiji lepih umetnosti. Med 2000 in 2002 je svoj nadaljeval študij restavratorstva za zidne poslikave na Mednarodni univerzi umetnosti. Leta 2002 je pridobil pedagoško-andragoško izobrazbo na Centru za pedagoško izobraževanje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poučuje likovno vzgojo, tehniko in tehnologijo na OŠ Šmarje pri Kopru in Centru za korekcijo sluha in govora Portorož, sodeluje pri različnih dejavnostih, organizira in vodi kreativne delavnice pri društvu ŠENT – Slovenskem združenju za duševno zdravje v Kopru. Sodeloval je na več razstavah v Sloveniji in tujini.
