Skriti in razkriti obrazi vizualnega logosa v podobah Karla Vouka

V stvareh okoli nas pogosto vidimo skrite obraze. Ta fenomen, odvisno od okoliščin, znanstveno imenujejo pareidolija, navezuje pa se na sposobnost naših možganov, da venomer nagonsko prepoznavajo obraze, kar je povezano z evolucijsko prilagoditvijo davnih prednikov, s katero so znali opaziti oči in lice sovražnika, denimo v grmovju, še preden se je dokončno razkril. Pareidolija je oblika apofenije, ki po definiciji – tako kot likovna umetnost – obdeluje vse, kar je neoprijemljivo, neubesedljivo, neulovljivo.

Razprt domišljijski uvid, ki vključuje bodisi poglobljeno in niansirano refleksijo miselnih procesov ali pa nemalokrat zgolj »duhovni oziroma duhoviti sunek« v trenutku (humornega) prebliska ali presenečenja, je še kako pomemben za vizualnega umetnika, kakršen je Karl Vouk, saj v svojem ustvarjalnem postopku od nekdaj stremi k temu, da z znaki, emblemi, ideogrami izrazi čisto, asociativno prepoznavno, vendar kljub temu izmuzljivo dvoumno in večpomensko misel. Kartonska embalaža za prekate v škatlah s steklenicami, ki jo je naključno odkril v prodajalnah vinskih trgovcev ter jo nato pričel načrtno zbirati, je v njem vzbudila kognitiven pristop, ki artefakte umešča v bližino izvirnih dadaističnih praks, ki so izkoriščale naključja in komične paradokse ter so pomenile tako rekoč revolucionarno prelomnico v razumevanju ustvarjalnosti, kar je vplivalo na razvoj moderne in še zlasti postmoderne umetnosti ter igrivo odmeva tudi v duhovito poimenovani seriji »Cheers!« [Na zdravje!, op.] Karla Vouka. V antropomorfnih maskah, ki so v smislu nekakšnih obnemelih reprezentacijskih zaslonov simetrično nameščene na ozadja iz tkanin najrazličnejših nevtralnih vzorcev, je v ospredju univerzalna, arhetipska in totemsko ekspresivna moč elementarne vizualne reprezentacije človeka, ki v dobi antropocena pušča svoj odtis tudi na najbolj oddaljenih in nenavadnih krajih.