NOVICE

prejemniki nagrad in priznanj Riharda Jakopiča 2024

LJUBLJANA

29. Marec 2024

Znani so letošnji prejemniki nagrad in priznanj Riharda Jakopiča 2024

Nacionalna nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki  je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo. Pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov. Denarna sredstva za nagrado zagotovi Ministrstvo za kulturo.

Letošnjo žirijo so sestavljali predstavniki Odbora ustanoviteljev nagrade Riharda Jakopiča (podeljujemo jo od leta 1969 dalje): dr. Nadja Zgonik (Slovenko društvo likovnih kritikov), Adela Železnik (Moderna galerija), Milan Erič (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov) in Uroš Potočnik (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje), ki je bil tokrat predsednik žirije. Na sedežu ZDSLU so 14. marca izbrali 4 izjemno zanimive nagrajence.

Podelitev nagrade

Največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagradi in priznanji Riharda Jakopiča 2024, bomo slovesno podelili v sredo, 10. aprila 2024 ob 19. uri, v Dvorani impresionistov v Moderni Galeriji (Cankarjeva 15, Ljubljana). Svojim stanovskim kolegom bo spregovoril mag. Zoran Poznič, predsednik ZDSLU, slavnostna govornica na podelitvi bo ministrica za kulturo RS, dr. Asta Vrečko. Program bo na slovesnosti povezoval Marko Mandić.

Prejemnica nagrade za življenjsko delo Riharda Jakopiča: Ančka Gošnik Godec

Ančka Gošnik Godec, foto: Saša Kovačič

Resnično pomemben je trenutek, ko slavimo umetniško osebnost iz prve generacije slikark, ki so se izšolale na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti, danes ALUO, in so svoj celoten opus posvetile ilustraciji. Slikarke Ančka Gošnik Godec, Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Božič in Jelka Reichman so slovensko knjižno ilustracijo dvignile na tako zavidljiv nivo, da so z njihovim delom doseženi standardi na področju ilustracije ostali do danes merilo kakovosti. S podelitvijo nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo Ančki Gošnik Godec še dodatno poudarjamo njen zgled in nujo, da se kontinuiteta bogatenja ilustratorske s slikarsko prakso ne prekine.

Njena ustvarjalna pot se je začela z objavami v revijah Ciciban, Pionir in Pionirski list (predhodnik Pila). Sledile so knjižne ilustracije, med njimi ena najpriljubljenejših slovenskih pravljic Muca copatarica z nepozabno muco v glavni vlogi. Vsi poznamo pravljice Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, Zelišča male čarovnice, Iščemo hišico … S posebej pretanjeno občutljivostjo podaja etnografske teme v upodobitvah ljudskih pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica, Lonček, kuhaj, Čudežni mlinček, Za devetimi gorami … Je slikarka z izrazitim občutkom za slovensko pokrajino in slovensko materialno dediščino. K njenemu upodabljanju pristopa tako poglobljeno in študiozno, da imajo njene ilustracije marsikdaj tudi etnološko vrednost. Ilustrirala je okoli 130 knjig, mnoge podobe pa so zbrane v antologiji Zlata ptica, ki je leta 2011 izšla pri Mladinski knjigi. Doslej je bila je večkrat nagrajena. Prejela je dve Levstikovi nagradi za knjižne ilustracije, druge domače in več mednarodnih nagrad. Leta 1997 je bila prejemnica Smrekarjeve in leta 2001 Levstikovo nagrada za življenjsko delo, leta 2002 pa deležna mednarodne nominacije za priznanje IBBY.

V njenem delu občudujemo predanost in poglobljenost ter suvereno obvladovanje likovnih zakonitosti kompozicije, skladnje barv in oblik. Vodi jo želja, da se dokoplje do najustreznejšega likovnega izraza, ki bo podkrepil pripoved in otroku odprl vrata v svet književnosti in likovne umetnosti. Pretanjena izbira barv in domišljeno oblikovanje likov v mojstrsko natančni izvedbi ob vsej tehnični bravurozosti ne izgubijo svojega otroškega šarma.

Izbor letošnje nagrajenke Riharda Jakopiča za življenjsko delo je pomemben dvakrat. Kot prejemnica se Ančka Gošnik Godec uvršča v manjšinsko skupino nagrajenk z Jakopičevo nagrado – od ustanovitve te nagrade leta 1969 do danes je bilo med prejemniki le pet umetnic. Nagrada obenem kaže, da ilustratorsko delo ni le dejavnost »naših pravljičark«, temveč nastaja, kot v njenem primeru, z visoko likovno artikuliranih ustvarjalnih pozicij, z natančno izbiro načinov stilizacij, premišljeno obliko likovnega jezika, barvne in svetlobne artikulacije in z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture ter se sestavlja v nezamenljivo prepoznaven opus.

S podelitev nagrade, poimenovane po slikarju, ilustratorki bo potrjena veljava in enakopravnost umetniškega prispevka ilustracije k vodilnim tokovom umetnosti v drugi polovici 20. in 21. stoletju.

Utemeljitev je pripravila dr. Nadja Zgonik (članica Odbora / Slovensko društvo likovnih kritikov)

Ančka Gošnik Godec se je rodila 5. junija 1927 v Celju. V Gradcu je zaključila srednjo šolo za oblikovanje. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je opravila tudi podiplomski študij grafike pri Božidarju Jakcu. Študijsko se je izpopolnjevala v Parizu. Ves življenjski opus je posvetila ilustraciji. Živi in ustvarja v Ljubljani in Bohinju.

Ančka Gošnik Godec, Tri botre lisičice, rezijanska ljudska, iz knjige Zlata ptica, zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec (MKZ, 2011), str. 142, 143 (vse tri botre lisičice), foto: Mladinska knjiga

Prejemnik nagrade Riharda Jakopiča: Jurij Kalan

Jurij Kalan, foto: Amir Muratović

Likovno delo Jurija Kalana je zavezano figuralnemu izročilu. Motiv, ki se ujame v slikarsko ali kiparsko podobo izvira iz neposredne bližine umetnikovega bivanja v prostoru in času. Figuralika Jurija Kalana se napaja iz realizma a se od njega tudi uspešno odmika skozi deformacije in karikiran način upodabljanja glavnih akterjev v posameznih delih. V motivih je vključen humor ter komičnost, ki akterje dodatno okarakterizira.

Za odmik od realizma Jurij Kalan uporablja nenavadne poglede ali kadriranja, ki mu jih ponuja digitalna fotografija. Gre za poglede od zgoraj, spodaj ali od blizu, ki dodatno deformirajo upodobljence. Uporablja panoramske posnetke, ki se upirajo linearni perspektivi in z njo povezanimi zahtevami po točno določenemu, natančnemu in strukturiranemu načinu zajemanja kadra in upodabljanja motiva. Panoramsko zajemanje kadra ter monumentalnost figur omogoči gledalcu, da se hipoma potopi v celoto posameznega upodobljenega dogajanja na sliki. Z izmikanjem enemu očišču slika izgublja posamezni privilegirani položaj upodobljenih figur. Slika s tem izgubi središče in postane več središčna. Fotografija, ki je danes vsesplošno množično dostopna, mu služi kot skica ali kot delna rekonstrukcija nekega dogodka iz preteklosti, ki ga želi upodobiti. Hkrati fotografija, s svojimi sodobnimi tehničnimi značilnostmi, pušča v slikarskih delih svoj tehnološki odtis kar nadgradi slikarski pristop s fotografskimi karakteristikami.

Delo Jurija Kalana lahko uvrstimo tudi v portretno slikarstvo, ki ima dolgo tradicijo. Portretno slikarstvo se je razvijalo dolgo skozi zgodovino. Spomnimo se na primer egipčanskih portretov umrlih ali pa kiparskih portretov umrlih Rimljanov. Ti so bili prvi individualizirani portreti, ki so se izogibali idealizaciji in kanonu. Večinoma so bili portreti rezervirani za gospostvo oziroma elite. Nekje v 17. stoletju pa holandsko slikarstvo predstavi portrete povsem navadnih ljudi, ki počnejo običajna dnevna opravila. Upodobljenci so gledalcu popolni neznanci. In ravno ta segment je značilen tudi za likovna dela Jurija Kalana.

Jurij Kalan v svojih delih premočrtno beleži vsakdanje dogodke v omejenem varnem družinskem okolju. Upodobljenci so njegovi bližnji prijatelji in družinski člani kot tudi hišni ljubljenčki: pes, prašič, kuščar in tudi kakšna mimoidoča žival. Njegova dela spominjajo na pisanje dnevnika, kjer pisec beleži tekoče dnevno dogajanje, nepomembne dogodke, druženja, srečanja, sprehode v naravi … le da se tukaj namesto s pisalom beleži s fotografijo in nato nadalje s čopičem, ki tvori novo realnost. Upodobljena je preprosta realnost oziroma preprosta vsakdanjost. To je svet Jurija Kalana. To je majhen svet njegovih bližnjih. To je svet majhnih zgodb. To je svet, ki se nam kaže kot življenje nekega slehernika in s katerim se lahko poistoveti vsakdanji mali človek.

Figuralno slikarstvo Jurija Kalana v slovenskem umetniškem prostoru pušča pomembno sled, je opaženo in se uvršča v sam vrh slovenskega figuralnega slikarstva. Njegovo delo teži k prikazovanju osebnih majhnih zgodb, ki jih mojstrsko pretopi v slikarsko in kiparsko materijo ter posreduje gledalcu v ogled na svež, komičen in humoren način. Lahko rečemo, da Jurij Kalan postavlja in gradi spomenik svojim družinskim članom, prijateljem in znancem na svojstven in originalen način.

Utemeljitev je pripravil Uroš Potočnik (član in letošnji predsednik Odbora / Akademija za likovno umetnost in oblikovanje)

Jurij Kalan se je rodil leta 1961 v Kranju. Leta 1990 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za slikarstvo pri prof. Metki Krašovec. Je likovni umetnik slikar, katerega osrednja tematika je skoncentrirana v figuralnem slikarstvu. Predstavil se je na več samostojnih in skupinskih razstavah. Živi in dela v Ljubljani.

Komandantka, 2023, olje na platnu, 250 x 200 cm

Prejemnica priznanja Riharda Jakopiča: Tina Konec

Tina Konec, foto: Jaka Erjavec

Likovna dela akademske slikarke Tine Konec so izjemno občutljivi organizmi, kompleksne risarske in grafične strukture, ki gledalca s pomočjo jasnih in izčiščenih likovnih izhodišč popeljejo v poetična občutja, morda v stanja zamaknjenosti in meditacije, bodisi v figuralnih motivih vejevja, drevesnih krošenj iglavcev, ali v abstraktni motiviki različnih oblik in tekstur.

Grafično estetski likovni izraz, močni kontrasti, nadvse pretanjene risarske in grafične teksture fraktalnih razsežnosti, subtilni tonski odnosi, razgibani oblikovni elementi, stroga arhitektura, z izjemno mehkimi in subtilnimi notranjimi strukturami, so gradniki natančno pretehtanih kompozicij, ki sprožajo razpoloženja arhetipskih razsežnosti, sprožajo občutke podobne tistim, ki jih doživljamo pri opazovanju narave. Nekatere risbe so realistične , z neskončno natančno izrisanimi detajli, spet druge se z odmikom od fotografskega naturalizma, z grafično stilizacijo , subtilnimi teksturami , abstrahiranjem in repeticijo variacij na temo sestavljajo v zanimive prostorske postavitve in instalacije.

Likovna dela Tine Konec sevajo sublimno poetiko dojemanja fragmentov sveta s potapljanjem in zrenjem v fragmente narave, prežete so z etičnim podtonom ekološke osveščenosti in zavesti o vlogi človeka v odnosu do narave.

Utemeljitelj je pripravil Milan Erič (član Odbora / Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov)

𝗧𝗶𝗻𝗮 𝗞𝗼𝗻𝗲𝗰 je bila leta 1992 rojena v Mariboru. Iz slikarstva je diplomirala leta 2015 na ALUO Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2019 zaključila magistrski študij slikarstva in leta 2020 še doktorski študij humanistike in družboslovja. Njeno ustvarjalno delo temelji na snovanju narave in raziskovanju likovnega medija s poudarkom na risbi kot izraznemu sredstvu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Tina Konec, Mangani, 2023, tuš na foliji, svetlobni objekt, 60 × 60 cm, foto: Marko Tušek, arhiv MGML

Prejemnica priznanja Riharda Jakopiča: Đejmi Hadrović

Đejmi Hadrović, foto: Edina Hadrović, 2023

Đejmi Hadrović se v svojem delu, ki temelji na teoretičnem okviru, podrobno ukvarja z definicijami feminizma, seksualnosti in družbenega spola v pojugoslovanskem prostoru. Glavne teme, iz katerih črpa navdih, se navezujejo na položaj žensk na Balkanu, patriarhalne strukture in nasilje po koncu devetdesetih let 20. stoletja.

Njeno delo je relevantno, drzno in se odziva na najbolj urgentna vprašanja današnjega časa, ob tem pa umetnica zna zadržati svojo partikularno pozicijo in razvijati lasten estetski koncept. Hadrović nenehno dokazuje izjemno sposobnost pritegniti in prepričati občinstvo z domiselnimi in družbeno pomembnimi pripovedmi in to še zlasti v video delih. Njeno video delo Apartment 102, v katerem je spregovorila o nasilju nad ženskami na Balkanu, je bilo pred petimi leti razstavljeno v Moderni kot del zadnjega trienala sodobne umetnosti U3, prav tako pa njeno delo, ki se navezuje na vprašanje feminizma na Balkanu uvrščeno v trenutno razstavo Vedno na voljo.

Đejmi Hadrović razstavlja tudi v mednarodnem prostoru in s svojim delom pomembno prispeva k sodobni slovenski umetnosti ter njeni mednarodni promociji zato ji podeljujemo Jakopičevo priznanje za leto 2024.

Utemeljitelj je pripravila Adela Železnik (članica Odbora / Moderna galerija)

Đ𝗲𝗷𝗺𝗶 𝗛𝗮𝗱𝗿𝗼𝘃𝗶𝗰́ se je leta 1988 rodila v Trbovljah. Diplomirala je na primorski Fakulteti za humanistične študije, magistrirala je na Univerzi za umetnost in oblikovanje v avstrijskem Linzu in nazadnje zaključila doktorat na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Je sodobna mednarodno priznana umetnica, ki v svoje delo vključuje kratke filme, fotografijo, performans in instalacije.

foto: Adam Šakový (Installation view: The Rottenm Smell is You, Kunsthalle Bratislava, SK, 2023)

Podelitev nagrad