Priznana slovenska slikarka mag. Jana Vizjak se predstavlja v treh galerijah

14. 4. 2015

Kreposti

Ljubljana, 15. april 2015: Danes bodo na Ljubljanskem gradu v Peterokotnem stolpu ob 19. uri odprli razstavo z naslovom »Rumeni avtoportret«, katere kustos je dr. Lev Menaše in ki bo  prva od treh razstav, s katerimi bo Jana Vizjak v treh ljubljanskih galerijah v mesecu aprilu obiskovalcem predstavila svoj širši pregledni ustvarjalni opus. Razstava je nastala v sodelovanju Društva likovnih umetnikov Ljubljana in Ljubljanskega gradu.

E-vabilo >>

Jutri, v četrtek, 16. aprila bo ob 19. uri odprtje druge iz niza razstav Vizjakove  v Ljubljani in sicer v Galeriji ZDSLU, kjer bodo ob 19. uri odprli razstavo z naslovom »Pogled v nastajanje novega ciklusa Kreposti«. Avtorico bo predstavil kustos ddr. Damir Globočnik. Razstavo organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov.

E-vabilo >>

Tretja razstava priznane slikarke Jane Vizjak bo v ponedeljek, 20. aprila 2015 ob 18. uri v Galeriji Instituta »Jožef Stefan«, kjer bodo razstavili slike iz obdobja zadnjih let. Razstavo organizira Institut »Jožef Stefana«.

E-vabilo >>

 

Jana Vizjak, ki je priznana umetnica doma in v svetu  je bila rojena leta 1956 v Ljubljani, kjer je študirala na likovni akademiji in leta 1982 končala slikarsko specialko pri prof. Janezu Berniku. Odtlej ustvarja kot svobodna umetnica. Med letoma 1991 in 1996 se je izpopolnjevala kot štipendistka nemške vlade (DAAD 1991–1993) in nadaljevala študij kot gostja na umetniški akademiji v Düsseldorfu pod vodstvom prof. Gotthard Graubnerja (1993-1996). Posveča se slikarstvu in grafiki. Svoje delo reflektira tudi z besedo in tudi v teoriji. Vse na slikah podreja barvi in svetlobi, »ki se dopolnjujeta v modeliranju in moduliranju«; zato je slika zanjo isto kot barva in luč.

Imela je vrsto samostojnih razstav doma in v tujini - v Londonu, na Koroškem, v Düsseldorfu,Berlinu, Dunaju; sodelovala je na pomembnih mednarodnih skupinskih razstavah. Med drugim je prejela študentsko Prešernovo nagrado, nagrado žirije na mednarodnem slikarskem festivalu (Cagnes-sur-Mer), veliko nagrado na razstavi Alpe-Jadran v ljubljanski MGLC in nagrado »Lorenzo de Medici« na mednarodnem bienalu sodobne umetnosti v Firencah. Leta 2005 ji je senat ALU dodelil priznanje pomembnih umetniških del. Prejela je več javnih naročil in se uveljavila tudi kot izvrstna portretistka. Likovno je sodelovala pri več Publikacijah; izdala je mapo sitotiskov. Leta 2006 ji je senat Univerze v Ljubljani dodelil naslov docentka za področje slikarstva.

Likovni kritik ddr. Damir Globočnik je med drugim v svojem tekstu ob ciklusu Krepsti o Jani Vizjak zapisal:  »Ni moč spregledati dejstev, da so slikarske kompozicije Jane Vizjak vselej virtuozno naslikane in da se slikarkina ustvarjalna zavezanost kljub omenjenemu obratu k novim slikarskim postopkom v bistvenem ni spremenila. Poudariti velja, da je Jana Vizjak z umetnostjo identificirana osebnost oziroma da ji slikarstvo pomeni način umevanja sveta in komuniciranja z njim. S čopičem poslikano platno je možnost izpovedi, ki jo umetnikova roka prenaša na platno, zato je pomembno, da ustvarjalka ostaja zvesta sama sebi.« »Prepletanje sugestivne moči in zgodovinskega spomina, ki ga vsebuje sakralna motivika, z občutenji sodobnega časa je prisotno tudi pri ciklusu Kreposti. Jana Vizjak je kreposti (npr. človeške kardinalne kreposti v krščanski ikonografiji) namreč razumela tudi in predvsem kot vrednote, ki so potrebne za vzpostavitev moralnega ravnovesja. »V času, ki ga živimo, sem se vprašala, če znamo našteti pojme, ki označujejo vrednote. Vrednote so lastnosti človeka, ki ga naredijo plemenitega in boljšega od živali. Zaradi vrednot je naše življenje lepo in ga znamo ceniti in ljubiti! Toda, koliko se vrednot resnično zavedamo, koliko oblikujemo naše življenje po nareku vrednot? Ali gre civilizacijski tok v smeri uveljavljanja vrednot? Ali nam različni mamoni dopuščajo poslušati opozarjanja kreposti-vrednot, ki jih narekuje naša vest-srce? Kakšna je misel posameznika v odnosu do sočloveka, ko je vprašanje njegov materialni in osebni napredek? Ali je cilj pomembnejši in ali so sredstva za njegovo dosego vsa dovoljena? Etična vprašanja so tista, ki me zaposlujejo v mojem delu in življenju. Vse misli in besede prelivam v svet likovnega jezika, ki ga podrejam barvi in svetlobi!« (J. Vizjak, opis slikarskega ciklusa Kreposti 2011–2014). Neposredna pobuda za slikanje ciklusa desetih personifikacij kreposti je bil ogled Oratorija San Lorenzo v Palermu. Leta 1570 zgrajeni oratorij krasijo baročne skulpture personifikacij kreposti, ki jih je iz štuka izdelal kipar Giacomo Serpotta leta 1699. Ob soočenju z baročnim ikonografskim programom si je slikarka postavila vprašanje, kako bi lahko z lastnim, modernim slikarskim jezikom upodobila kreposti, ki po motivnem izvoru pripadajo preteklosti.«

Več o razstavi v Galeriji ZDSLU >>

Za vsa dodatna vprašanja v zvezi z razstavami mag. Jane Vizjak, akademske slikarke, smo vam na voljo:

Telefon: 041 678 651

e-naslov:cehovaolga@gmail.com; olga.butinar@grandmedia.si

 

Jože Ciuha je mirno odšel od nas

13. 4. 2015

Jože Ciuha je bil rojen 1924 v Trbovljah. 1950 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. 1952 končal specialko za zidno slikarstvo. Med 1959 in 1961 je na univerzi v Rangunu študiral budistično kulturo in filozofijo. V letih 1974–1978 je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu. Je član Grupe 69. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim tudi 1965 Levstikovo nagrado, 1967 nagrado Prešernovega sklada, 1981 Jakopičevo nagrado in lani nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo na Slovenskem bienalu ilustracije.  Vse v svoja pozna leta in do svojega odhoda je bil Ciuha aktiven član ZDSLU in je  neumorno ustvarjal. Pri svojih 90. Je celo znova razstavil novo nastala dela na Majskem salonu 2014 - Voda.

Vsak odhod naših prijateljev, domačih in bližnjih je vedno boleč in težak, nepotreben in ga ne moremo razumeti. A vseeno, ob spominu na plodno, polno in uspešno življenje Jožeta Ciuhe lahko le rečemo, da so ga bogovi imeli radi. Za seboj je pustil veliko novega na področju likovnega ustvarjanja, njegov ustvarjalni opus je neizmeren in prisluhnila mu je tudi tujina kjer je bil priznan avtor iz juga Evrope.

V Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov ga bomo pogrešali in se ga bomo vedno spominjali. Vsem ki so ga imeli radi želimo iskreno sožalje.

foto: Uroš Zavodnik

 

Izjava za javnost ob podelitvi nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2015

09. 4. 2015

V Moderni galeriji v Ljubljani, Cankarjeva 15, bomo 13. aprila 2015 ob 20. uri slovesno podelili največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrado in priznanji Riharda Jakopiča 2015. Letošnji dobitnik nagrade je akademski slikar, analitik in poglobljen preučevalec ter ustvarjalec umetniških del, ki se intenzivno ukvarja tudi z umetnostno teorijo in filozofijo umetnosti, magister umetnosti, profesor Bojan Gorenec. Priznanji Riharda Jakopiča letos podeljujemo tretjič in sta namenjeni mlajšim umetnikom ali za prav posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti. Letos jih dobita akademska slikarja, magistra umetnosti Tina Dobrajc in Uroš Potočnik. Slavnostna govornica na podelitvi bo ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar, ki bo nagrade tudi podelila. Ustanovitelji nagrade (1969) so ZDSLU, ki je pobudnik nagrade, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Moderna galerija; kasneje se jim je pridružilo tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. 

Letošnjo nagrado so člani Odbora za podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča, ki so se sestali dvakrat, izbrali med 12 prispelimi vlogami v katerih  je bilo predlaganih 16 umetnikov. Odbor so sestavljali likovni kritik Goran Milovanović, predstavnik Slovenskega društva likovnih kritikov,  akademski slikar Žiga Kariž, kot predstavnik Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kustosinja Adela Železnik, ki je bila predstavnica Moderne galerije in akademski slikar Herman Gvardjančič, predstavnik  Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in letošnji predsednik Odbora.

Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki  je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja in do sedaj le dvakrat ni bila podeljena. Denarna sredstva za nagrado vsako leto zagotovi  Ministrstvo za kulturo.

Nagrado dobijo umetniki za izjemne dosežke, ali novosti na področju likovne in vizualne umetnosti v obdobju zadnjih petih let ali pa za svoj življenjski opus. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo. Nagrado bodo letos podelili ministrica za kulturo RS mag. Julijana Bizjak Mlakar,  akademski slikar Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in predsednik Odbora za podelitev nagrade Riharda Jakopiča akademski slikar Herman Gvardjančič.

Nagrado Riharda Jakopiča 2015 dobi Bojan Gorenec (1956)

Bojan Gorenec

gorenec_a

Bojan Gorenec, Laični topos slikarstva, 1988, mešana tehnika na platnu, 207 × 195 cm

Bojan Gorenec je bil rojen 1956 v Ljubljani. Diplomiral je na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Marjanu Pogačniku in Jožetu Brumnu leta 1979. Od leta 1996 deluje kot profesor za slikanje in risanje, je pa opravljal tudi funkcijo dekana. Je izreden analitik in poglobljen preučevalec ter ustvarjalec umetniških del ter prejemnik študentske  Prešernove nagrade, Zlate ptice za mlade ustvarjalce in nagrade Prešernovega sklada. Poleg slikarstva se ukvarja z umetnostno teorijo in filozofijo umetnosti. Javno je objavil večje število strokovnih razprav in ocen razstav v reviji M'ARS ter v različnih katalogih in prevajal besedila iz angleškega in francoskega jezika med katerimi naj omenimo vsaj prevode Marcelina Pleyneta de Pictura (1985), Kazimira Maleviča Bog ni zapustil prestola z odlomki iz filozofske razprave Malevič in filozofija Emanuela Martineau-ja in Petra Weibla Slikarstvo, mediji, neposrednost (2010). Njegov prispevek k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in hkratno raziskovanje ter preverjanje perceptivnih procesov v lastni slikarski praksi so pomembno zaznamovali likovno produkcijo ne le v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, temveč tudi danes. Postal je eden najbolj prepoznavnih umetnikov svoje generacije in se je že leta 1990 kot mlad umetnik predstavil s pregledno razstavo v Moderni galeriji.

Slikar Bojan Gorenec je zagotovo ena najvidnejših ustvarjalnih osebnosti na področju likovne umetnosti v Sloveniji. V svojem več desetletji trajajočem delovanju je ustvaril slikarski opus, ki izpričuje enkratno, izjemno zmožnost vizualne analize sveta njegovih zgodovinskih sprememb in specifik časa. Njegove refleksije in analize transformacij v vizualnosti in svetu ne temeljijo na nekemu sledenju trendom ali površnim teoretskim obravnavam, prav nasprotno – za ustvarjanje Bojana Gorenca je značilna izjemna sposobnost raziskovanja slikarstvu lastnih za ta izrazni medij značilnih prvin. Z njim poda povsem samosvoje izvirne vizualne refleksije statusa slike v sodobnosti odnosa med avtonomno likovno govoric o in podobi množičnih medijev ter  položaju posameznika v svetu nasičenim z vizualnimi sporočili ki marsikdaj narekuje tudi njegovo dojemanje tega sveta.

Zagotovo so zanimive izjave Bojana Gorenca kot analitika likovne terorije, ki je med drugim dejal: »Nivelacija pomembnosti je stvar sedanjosti, vendar mi ni čisto jasno, ali ni bila vsakokratna sedanjost težko razvidna in predmet tako različnih interpretacij, da se je v njih izgubljala. Tehnološki razvoj seveda močno vpliva na našo sedanjost, bi pa citiral misel francoskega filozofa Paula Virilioja, da ni problem v tem, kako selekcionirati vizualne in druge podatke, s katerimi smo bombardirani, pač pa, da smo zasuti v kupu podatkov in da je iz tega kupa treba priti.« Bojen Gorenec je kot dekan veliko sodeloval z mladimi umetniki in ob tem povedal, da je poučevanje slikarstva oziroma umetnosti seveda zanimivo in občutljivo delo, prav tako opazovanje generacij študentov in mladih umetnikov, da pa je spodbudno, da vsako leto pride kakih sedemdeset kandidatov za študij slikarstva, ki jih zanima predvsem to, in zato se ne boji za razvoj umetnosti na Slovenskem. Vsekakor je pozitivno, da je razvoj šole privedel do tega, da je danes odprta v mednarodni in lokalni prostor ter ponuja študentom široko paleto možnosti za razvoj in k temu je zagotovo veliko doprinesel Gorenec.

Zaradi dolgotrajnega izjemnega prispevka  pri kontinuiranem bogatenju sodobne slovenske likovne tvornosti je Bojan Gorenec letošnji dobitnik nagrade Riharda  Jakopiča.

Priznanje Riharda Jakopiča letos dobita Tina Dobrajc in Uroš Potočnik.

Tina Dobrajc (1985)

Tina Dobrajc je bila rojena v Kranju 1985. Študij slikarstva je vpisala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pod mentorstvom prof. Hermana Gvardjančiča je diplomirala 2008, nato pa pri istem profesorju vpisala magistrski študij slikarstva, ki ga je uspešno dokončala leta 2011. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z gledališčem – s scenografijo in kostumografijo (npr. predstava Zamorc s krono, Historial Škofja Loka 2013), občasno vodi tečaje in delavnice iz risanja in slikanja ter predava in objavlja strokovne članke na temo likovne umetnosti. Je članica Združenja umetnikov Škofja Loka. Za svoje delo so ji že leta 2006 podelili 2. nagrado na VII. Koloniji diplomantov ALUO v Velenju, 2007 je prejela nagrado za najboljšega mladega avtorja na znanem Ex-temporu v Piranu, leta 2011 pa je bila finalistka na slovenskem izboru za ESSL, nagrado za mlade umetnike iz srednje Evrope (ESSL AWARD 2011). Kot samostojna ustvarjalka živi in dela v Škofji Loki.
Likovno pripoved zgodnjega post-študijskega obdobja Tine Dobrajc zaznamuje »mračna tematika«, ki jo ustvarjalka konceptualno razvija v smeri originalnih slikarsko-prostorskih instalacij. Junaki zgodb so realistični, a upodobljeni z nadihom groteske in fantastike, to pa sta tudi elementa, ki se stalno prepletata in določata vse cikle. 
V svojem slikarstvu Tina Dobrajc običajno združuje klasične slikarske tehnike s postopki esemblaža: podobe velikih formatov, nadgrajene z ready-made predmeti, dajejo motiviki nadih skrivnostne obrednosti, mamljive in nedefinirane. Zanimivo je, da se v teh primerih umetnica s svojimi pristopi spontano »opre« na tradicijo italijanske umetniške smeri »arte povera«, pomenljive za evropsko likovno sceno druge polovice 60. let in prve četrtine 70. let prejšnjega stoletja, ki v slovenskem likovnem prostoru ni posebej izpostavljena, niti kaj dosti zastopana. Razstavljena dela, opremljena s teksti, verbalnimi prebliski ter drugimi pridatki (tkanine, čipke, pleksi steklo, vosek, fotografije, idr.) so vedno podrejena temeljni ideji oz. konceptu prostorske postavitve. Drugačne, osupljivo direktne pa so kasnejše upodobitve aluzij na pravljice iz svetovne književnosti; kot ne povsem tipične ilustracije idealno povezujejo tehnično veščino z izrazno ekspresivnostjo.
Tina Dobrajc ubira atraktivno, a hkrati intimno, ponotranjeno obliko videnja likovne sporočilnosti, za katero velja, da z značilnim tesnobnim vzdušjem vsebinsko ponuja gledalcu več kot zgolj klasično likovno zgodbo. Dobrajčeva se s predanostjo neposredno loteva tudi umetniških interpretacij življenj svojih ženskih prednic - odkrivajoč »lastne« fetiše, odgovarjajoče tematiki predstavljenega »zgodovinsko zaključenega« časa in prostora, ki ju z uporabo ustrezne ikonografije, izpolnjene s simboliko, podaja na prepoznaven, stilno izčiščen način. Čeprav je njena umetnost narativne narave, obuja arhetipske slike in prodira v globino lastne ter obče (kolektivne) podzavesti; z vnašanjem tridimenzionalnih objektov v slikarske zasnove ne razširja zgolj ilustrativne plati pripovedi: prostorsko evocira čutila ter tako omogoča celostno doživetje pretanjenih oblik likovnega izpovedovanja na psihološki ravni.

25 Veliki črni bik, koga kličeš, razstava Equrna 2013

Tina Dobrajc: Veliki črni bik, koga kličeš, akril na platnu, 2013 / razstava Equrna

Kustos Arne Brejc je o Tini Dobrajc ob letošnji razstavi v galeriji Equrna med drugim dejal: avtorica razstave in mlada umetnica iz ŠK je ena izmed tistih zanimivih prihajajočih mladih umetnikov na katere moramo biti pozorni. Njena poetika se giblje znotraj družbeno kritičnih okvirjev opisuje Arne Brejc, kurator in direktor Galerije Equrna, naslikana sivina ruralnega okolja med drugim služi tudi kot element znakovne uravnoteženosti celotne kompozicije: opazovalca znana realnost krajine z dodanimi realistično naslikanimi motivi vpeljuje v neskončen prostor imaginarnega, ki bi s svojo popolno prevlado na ravni percepcije sicer lahko ostal neprepusten. Celota posledično vsebuje tako naturalizem krajine kot žensko figuraliko, ta pa je pogosto deloma prekrita z dodatki umetnega plastičnega cvetja in rdečimi nanosi. Prav cvetje nemalokrat zakriva najbolj reprezentativne dele posameznice (kot je "govorica" oči), zgoščene v svojo lastno slikarsko koncipirano skupino pa so tudi s purpurno obarvanim cvetjem "okrvavljene" živali. Ker je prepustnosti med znanim in fantazijsko sestavljenim ravno dovolj, bi platna Tine Dobrajc dobro služila tako feminističnim, semiotičnim, psihoanalitskim kot drugim teorijam, pravi Arne Brejc. Gledano z vidika raziskovanja umetniških praks pa so to predvsem dela posameznice, ki je zavezana mediju klasičnega slikarstva in se poleg vplivov akademskega šolanja napaja iz prostora lastne družinske intime.

Kljub mladim letom je avtorica za seboj pustila že krepko sled v slovenski likovni sceni in ima še veliko vsebin in projektov pred seboj.

Uroš Potočnik (1974)

Uroš Potočnik je rojen leta 1974 v Slovenj Gradcu. Na mariborski Pedagoški fakulteti je študiral likovno umetnost (1999-2001), nato je diplomiral iz slikarstva pri profesorju Hermanu Gvardjančiču  leta 2006 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani kjer je pri profesorju Zmagu Lenardiču leta 2012 opravil še magistrski študij na temo Foto-slika. Živi v Belih vodah nad Šoštanjem. Deluje na področjih slikarstva, fotografije, videa, znanstvene ilustracije, nois rocka, alternativne in eksperimentalne glasbe. Med drugim je leta 2009 v okviru razstave finalistov nagrade Essl Award prejel posebno povabilo, leta 2010 pa sodeloval na 6. trienalu sodobne umetnosti v Sloveniji U3. Uroš Potočnik sodi med prepoznavne umetnike, ki je na začetku svoje ustvarjalne poti opozoril nase zlasti z deli, ki so povezana s fotografijami.  Čeprav sodi v srednjo generacijo umetnikov, so njegovo serijo Mreža uvrstili v lani ustanovljeno serijo Prepih, s katero v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova predstavljajo v glavnem mlajše umetnike in sveže ideje. Potočnik namreč vedno znova v svoje delo vnaša novosti in nekonvencionalnost. Njegov banalni neposredni realizem skuša predstaviti nekaj ne-spektakularnega ali prezrtega, da bi gledalec to lahko ponovno presodil. Izbor motivov narekujeta vsakdanje življenje in okolje, zato slikar pri njih ni izbirčen in zahteven. Tako lahko denimo predstavlja predmete v trgovini z oblačili in podobe narave, ki zaradi svoje običajnosti in nezanimivosti ostajajo prikriti in nevpadljivi.

Bolj kot izbor motivike je za Potočnikov avtorski prijem značilno poglabljanje v materijo in razmišljanje o tehničnih in kompozicijskih komponentah slikarske produkcije. Na ta način realizem kot slikarski žanr afirmira v sodobnosti kljub njegovim zgodovinskim zlorabam. Upodobitev realnega na načine, ki poudarjajo protislovja izraza ter različne oblike njegovega razumevanja, igra ključno vlogo v Potočnikovem iskanju odnosa do življenja in del. Slikarske rešitve Uroša Potočnika so vedno sveže in presenetljive; lanska samostojna razstava Holly Motors v Galeriji P74 je pokazal monumentalno sliko Delavca, ki je nekako prevzeta s slike Gustava Courbeta Lomilci kamenja in odkrito opozarja na socialno ter razredno ujetost delavstva v zaprt krog nenehnega ponavljanja skozi generacije iz katerega ni izhoda.  Z  referenco na Courbeta je opozoril tudi na problematiko prikazovanja resničnosti, njeno medijsko konstrukcijo in procese manipulativnosti. Potočnik se tudi večkrat loteva reinpretacije in predelave podob s svetovnega spleta, fotografij, množičnih reprodukcij ipd., ki jih pa nikoli ne pušča nedotaknjene. Avtor se ukvarja tudi z glasbo. Njegov opus obsega še znanstvenofantastično ilustracijo, računalniško grafiko, akvarele, video in fotografijo. Obravnava teme iz vsakdanjega življenja, intimnega družinskega okolja, narave in ekološko problematiko. V zgodnejšem opusu so nastajale »fotoslike«, ki združujejo fotografsko podlago in slikarske intervencije. V krajinske motive je posegal z ekspresivnimi, gestualnimi barvnimi potezami, ki so v realizem fotografske reprodukcije vnašale spontanost likovnega jezika, soočila sta se objektivno dokumentarno beleženje realnosti in subjektivni ustvarjalni vzgib umetnika. V teh delih se izrisuje svojevrstna simbioza narave in človekovega poseganja vanjo kot možna pot v prihodnost. Avtor dojema fotografijo kot risbo v smislu predloge za nadaljnje delo, kar je opazno tudi v poznejših delih, ki so, izhajajoč iz fotografskih predlog, nastajala v domala foto-realističnem slogu, npr. serija Veranda. Za slednjega je uporabil monumentalni format, ki gledalcu vzbuja vtis navideznega vstopa v sliko, kjer je upodobljena nepretenciozna vsakdanjost domačega ambienta s številnimi nakopičenimi predmeti, ki izrisujejo podobo njihovih uporabnikov. Več del iz te serije je nastalo na podlagi dodatno obdelanih fotografij, ki jih je presvetlil in fotokopiral, da je dosegel želeni učinek starih fotografij in sveta iz preteklosti. Avtor se distancira od čustvene navezanosti na podobe in stvari iz vsakdanjega življenja ter prepusti interpretacijo novi ne obremenjeni generaciji. V seriji Mreža iz najnovejšega obdobja je še vedno prisotna obravnava banalne vsakdanjosti v realistični interpretaciji, posamezna dela zaznamuje slikovitejša poteza. Za Potočnikov opus je značilna angažiranost, ki bodisi razgalja potrošniški svet in njegovo produciranje odpadkov in vrste nepotrebnih predmetov, bodisi svari pred katastrofo, v katero drsi sodobni svet. Upodobitev realnega na načine, ki poudarjajo protislovja izraza ter različne oblike njegovega razumevanja, igra ključno vlogo v Potočnikovem iskanju odnosa do življenja in dela.

Prosim za objavo novice v vašem mediju. Za dodatne informacije smo vam na voljo na telefonu: 041 678 651 in e-naslovu: olga.butinar@grandmedia.sicehovaolga@gmail.com

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42

Ostale novice


Predstavitev unikatne ročno poslikane modne linije ZDSLU

Več>>


Razstava MARIJE PRELOG in NINE ZELENKO v Generalnem konzulatu RS v Celovcu

Več>>


Okno umetnosti k sosedu: Jana Mihelj in Janez Kovačič, 9. april 2015

Več>>