Poleg močne in inventivne generacije kiparjev (Barši, Potrč, Zidar), ki se je v okvirih slovenske likovne scene ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let preteklega stoletja dejavno uprla rigidni modernistični paradigmi in se sproščeno priklonila pluralizmu likovnih praks v smislu preseganja stilskih omejitev, je bil Zmago Lenárdič (ob Tadeju Pogačarju) eden redkih slikarjev, ki je v tistem trenutku konceptualno dosledno (in z vključevanjem t. i. novih medijev) na izviren način razmišljal o generičnem bistvu empiričnega in semiološkega kodeksa umetniškega nagovora ter radikalno razklenil zapovedano dvodimenzionalnost slikovne površine.

Slednje je ostalo v jedru Lenárdičevega ustvarjalnega principa tudi v kasnejših letih, da bi se zlasti po letu 2012 zgostilo v aktualno paradigmo, ki jo v formalnem smislu določa izbira novih materialov, denimo polietilenskih plošč koterma in neonskih cevi, v vsebinskem pa predvsem diskurzivna procesualnost v serijah del, ki jih podčrtujejo skupni (nad)naslovi, ter izrazito poudarjena družbeno kritična zavzetost. Šablonsko izrezane in sestavljene figuralne kompozicije z izpostavljenimi konturami in črno-belo emblematično prezenco sicer spominjajo na ulične grafite, urbane prenašalce vsakovrstnih angažiranih sporočil v spektaklu sodobne potrošniške kulture, a so naposled vendarle nekakšne tableaux, ki odražajo situacije splošnega nelagodja v družbi. Dela na pričujoči razstavi v galeriji ZDSLU pa slejkoprej pripadajo navedenemu nizu. Zdi se, da Lenárdič, ki je po izobrazbi filozof in likovnik, s tem tudi na prefinjen način razrešuje starodavni boj med obema načinoma »prepričevanja« ter širi našo predstavo o legitimnosti političnega diskurza v umetnosti.

Zmago Lenárdič je tako formalno kot vsebinsko na izviren način prečistil rigidne nazore, kakršni so stoletja dolgo, vključno s predpostavkami, ki jih je izumljal modernizem, narekovali načela umetniškega ustvarjanja in poslanstva. Izmed vseh, ki jih je tako ali drugače odvrgel, pa je zadržal enega: umetnik je zanj še vedno katalizator življenja, zato se mora (med drugim) spopadati z brezkompromisnim razkrivanjem sprevrženih ali perfidno prikritih anomalij v sodobnem svet in odigrati vlogo občutljivega in izpostavljenega tipala prebujenske kolektivne vesti človeštva. Zmago Lenardič brez ideoloških predsodkov in vnaprej motiviranih moralnih sodb križari po KOORDINATAH našega življenja, ki se ozirajo v vse smeri, na levo in na desno ter k situacijam, ko je nekdo zgoraj in drugi spodaj.

Kljub temu se nekateri še vedno sprašujejo, ali mora biti umetnost za vsako ceno politična? V vse bolj nadzorovanem, skomercializiranem in korporativno vodenem svetu najbrž druge izbire sploh nima, zato se vprašanje nemara ustrezneje glasi: Ali si umetnosti, ki ne izziva odprtih družbenih vprašanj v vseh relacijah preživetja našega planeta sploh še lahko privoščimo? (iz besedila Marka Košana).