Roža Piščanec, Ive Šubic in Ivan Seljak – Čopič
GALERIJA ZDSLU, LJUBLJANA
30. Oktober 2024
Kustosinja razstave: Tatjana Pregl Kobe
7. november – 21. december 2024, Galerija ZDSLU V
Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) se v nizu razstav ilustratorjev, ki so se rodili pred dobrimi sto leti, vsako leto poklonimo njihovim opusom. Da jih ne bi zagrnila tema zgodovine. Kajti prav zaradi njih imajo nove generacije ilustratorjev, ki nedvomno črpajo iz njihovih korenin, vse možnosti, da poletijo v višave.
Ilustracija na Slovenskem se je od izrazitega razcveta te zvrsti ob koncu 19. stoletja do izjemnih upodobitev modernistov vzporedno razvijala s knjigo vse od protestantskih del. Ustvarjalnost ni usahnila celo med drugo svetovno vojno, ko so bile razmere na tem področju nepredvidljive in razpoložljiva sredstva precej skromna. Po vojni se je bogata tradicija nadaljevala in razvijala naprej ob razmahu razvejane založniške dejavnosti, prepoznavnost slovenske ilustracije pa se je uveljavila v širšem kulturnem prostoru.
Med drugo svetovno vojno so zaradi skromnih zahtev v izbiri izraznih sredstev največkrat uporabljali kar svinčnik, po vojni pa se je založniška dejavnost razmahnila s tiskanjem knjig, revij za otroke in mladino. Oblikoval se je nov krog ilustratorjev, ki so s seboj nosili dediščino umetniških izkušenj prejšnjih rodov in lastnega doživetja vojne: med njimi sta Ive Šubic in pet let mlajši Ivan Seljak – Čopič. Ob osvoboditvi leta 1945, ki je v zgodovini slovenske likovne umetnosti zavzela najbolj nehvaležno mesto, sta orala ledino. Vse je bilo treba osmisliti na novo. Vsebina prvih povojnih knjig – praviloma še z mehkimi platnicami – in prvih številk revij za otroke je večinoma še prikazovala vojno in povojno stvarnost v socialno- realističnih oblikah. Mnoga literarno-poučna besedila so bila vključno z ilustracijami namenjena politični vzgoji tudi najmlajših otrok, predvsem pa tistim ob vstopu v šolo, ko so se kot pionirji že seznanjali s svojo vlogo v novi družbi.
V prvih povojnih letih pa so slikarke, za katere se je uveljavil izraz »pravljičarke«, v slovensko mladinsko in otroško literaturo vnesle poseben slog, za katerega je bila značilna bogata likovna pripovednost z mnogimi mikavnimi podrobnostmi: mednje se z legendarnimi ilustracijami za slikanico Kdo je Vidku napravil srajčico uvršča Roža Piščanec. Tako kot Seljak in Šubic je poleg pedagoškega dela uspešno ustvarjala kot akademska slikarka in ilustratorka. V jugoslovanskem socialističnem okviru s »pospešeno emancipacijo žensk, ki je bila v tistem času izjemna tudi v svetovnem merilu«, je bila še vedno bolj izjema kot pravilo. Med slovenskimi pravljičarkami ima nedvomno posebno mesto in lepo bi bilo, da bi bilo v aleji krogov z imeni pomembnih slovenskih pisateljev in ilustratorjev pred Mladinsko knjigo.
Ivan Seljak – Čopič spada med najpomembnejše slovenske knjižne ilustratorje po drugi svetovni vojni. Prve linoreze z vojno tematiko je izdelal v partizanih in tej temi ostal zvest. V ospredju njegovih ilustracij sta risba z udarno preobrazbo naravnih obrisov, čemur je bil zvest skozi vsa leta ustvarjanja, in z njo povezana knjižna, revialna in časopisna ilustracija. Ta je skopa, z oglato stiliziranimi obrisi brez senčenja, s črtami, nanizanimi v trdi kompoziciji ali v mreži temnih in svetlih ploskev, značilnih za zgrafit. Ilustriral je več kot sedemdeset različnih knjižnih del ter kot ilustrator sodeloval z mnogimi revijami.
Rodil se je 7. decembra 1927 v Idriji. Med drugo svetovno vojno se je leta 1943 pridružil Vojkovi četi. Kot šestnajstleten kurir komandanta divizije se je udeležil pohoda 14. divizije na Štajersko. Po vojni je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral in leta 1952 končal slikarsko specialko. Večkrat je bil nagrajen. Svoja dela je predstavil na petnajstih samostojnih in več skupinskih razstavah. Za svoje ilustracije je trikrat prejel Levstikovo nagrado (1955, 1963, 1970), Kajuhovo nagrado (1963), dve nagradi »Mlado pokolenje« v Beogradu in nagrado »Vstaje« (1972). Na VIII. mednarodnem sejmu knjige v Beogradu (1963) je prejel pohvalo in bil dobitnik zveznega priznanja festivala Kurirček (1976). Za razstave svojih slik je leta 1975 prejel nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1965 je bival in ustvarjal v Grožnjanu v hrvaški Istri. Umrl je 23. maja 1990. Pokopan je v Idriji, kjer se po njem imenuje ena od mestnih ulic. V Mestnem muzeju Idrija (na Idrijskem gradu) se hrani tudi zbirka njegovih del.
Ilustratorski opus Ive Šubica je obsežen in pomemben za razvoj te likovne zvrsti na Slovenskem. V predvojnem obdobju je bil usmerjen v ekspresivno, čustveno poudarjeno upodabljanje, kar je prikazoval s poudarjenimi gestami nastopajočih figur.
Rodil se je 23. aprila 1922 v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko. Leta 1940 je pričel s študijem na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, a je zaradi vojne študij po prvem semestru prekinil in odšel v partizane. Leta 1941 se je pridružil Cankarjevemu bataljonu, leta 1942 pa je bil udeležen v dražgoški bitki. Leta 1944 je postal vodja grafičnega ateljeja Centralne tehnike CK KPS v Starih Žagah in pozneje nekaj časa obiskoval partizansko »akademijo« v Črmošnjicah. Leta 1945 se je vpisal na novo Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je leta 1948 diplomiral in leta 1950 zaključil še specialko. Leta 1956 je postal predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov. Med letoma 1961 in 1963 je bil odgovorni urednik Likovne revije. Leta 1966/67 je sodeloval pri ustanavljanju Groharjeve kolonije in postal predsednik pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov za Gorenjsko. Doma in v tujini je imel prek sto samostojnih in številne skupinske razstave. Ilustriral je 96 knjig in objavljal v periodičnem tisku za mlade. Med slikanjem v svojem ateljeju je 29. decembra 1989 umrl.
Roža Piščanec je ena pomembnejših slovenskih slikark in ilustratork 20. stoletja. V slovensko ilustrirano literaturo za otroke je vnesla poseben slog, njene podobe v slikanicah še živijo v knjigah in knjižicah, kot so Trije medvedi in Belokranjske pesmice Boža Račiča, Zgodbe o zmešnjavah Hansa Fallade, Povestice o punčki Maji Bogomira Magajne, Beli konjič in S helikopterjem k stricu Tintinu Branke Jurca, Medenjakova hišica Františka Hrubina, Naše živali Franceta Bevka, Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič in mnogih drugih.
Rodila se je 7. julija 1923 v Lovrencu na Dravskem polju pri Ptuju. Po vojni je študirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in leta 1950 končala študij slikarstva. Čez dve leti je pri Slavku Pengovu končala slikarsko specialko. Po študiju je kot likovna pedagoginja poučevala na nekaterih osnovnih šolah v Ljubljani in bila do upokojitve leta 1973 zaposlena na Poljanski gimnaziji v Ljubljani. Kot upokojenka se je posvečala predvsem akvarelom in risbam. Ustvarjala je vse do smrti. Čeprav je slikala krajine in figuralne kompozicije v olju in akvarelu, je bila širši javnosti znana predvsem po ilustracijah otroške literature, pravljic, učbenikov ter periodičnega tiska za otroke in mladino (Ciciban in Pionir). Pesnik Boris A. Novak je Levstikovo zgodbo Kdo je napravil Vidku srajčico dramatiziral za radijsko igro. Posneta je bila v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1984, prav tako pa uprizorjena na lutkovnih odrih. Ilustrirala je več kot sto knjig in bila za svoje delo večkrat nagrajena, dvakrat tudi z Levstikovo nagrado (1954 in 1961). Umrla je 29. septembra 2006.
