Slovesno odprtje 30. razstave iz cikla »Okno k sosedu«

Jurij Kalan, akademski slikar in Jiří Kočica, akademski kipar

Četrtek, 5. november 2026, ob 18. uri
Galerija Generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu
Radetzkystrasse 26, Celovec

Dve umetniški poetiki, eno temeljno vprašanje: kako bivamo skupaj?

Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) od 4. decembra 2012 v sodelovanju z diplomatsko-konzularnim predstavništvom Republike Slovenije v Celovcu sistematično predstavlja sodobno slovensko likovno umetnost. Cikel Okno k sosedu je v tem času postal pomemben prostor umetniške izmenjave med Slovenijo in avstrijsko Koroško ter prispeva k prepoznavnosti slovenskih likovnih ustvarjalcev v širšem čezmejnem kulturnem prostoru.

Na tokratni, jubilejni 30. razstavi se predstavljata akademski slikar Jurij Kalan in akademski kipar Jiří Kočica, ki vsak s svojo izrazno govorico raziskujeta občutljive strukture človekovega bivanja. Njuno ustvarjanje povezuje zanimanje za posameznika, njegove odnose, pripadnost in prostor, v katerem se oblikuje njegova identiteta. Oba umetnika izhajata iz izrazito osebnih ustvarjalnih poetik, vendar se srečujeta ob skupnem vprašanju: kaj človeka povezuje z drugimi in kaj omogoča, da skupnost sploh postane prostor bivanja?

Osrednja tema razstave, Družina, zato presega zgolj prikaz družinskih članov ali intimnega vsakdanjega življenja. Družino lahko razumemo kot primarno strukturo odnosov, v kateri se oblikujejo identiteta, pripadnost, empatija in občutek varnosti, hkrati pa tudi konflikt, ranljivost, spomin in odgovornost. Je prostor prvega srečanja z drugim človekom, prostor oblikovanja posameznikovega odnosa do sveta in obenem prostor prenosa vrednot, izkušenj ter življenjskih vzorcev med generacijami. Družina je tako intimna skupnost in hkrati mikrokozmos širših družbenih razmerij.

Prav v tej večplastnosti se razkrivata različni, vendar komplementarni umetniški drži obeh avtorjev. Kalan raziskuje človeka skozi figuro, obraz, značaj, gesto in razmerja med posamezniki, Kočica pa se osredotoča na telo, objekt, prostor in konceptualno vzpostavljene odnose med njimi. Pri prvem se občutljive strukture bivanja razkrivajo predvsem v psihologiji upodobljenih oseb in v socialni dramaturgiji prizora, pri drugem pa v prostorskih, telesnih in pomenskih razmerjih, ki presegajo neposredno vidno podobo.

Jurij Kalan: figura kot psihološki in družbeni prostor

Slikarstvo Jurija Kalana izhaja iz figuralnega izročila, vendar ga razvija v samosvojo sodobno govorico, ki združuje prvine realizma, karikirane deformacije in ekspresivne karakterizacije. Človeška figura pri njem ni nevtralna predstavitev zunanjosti, temveč nosilka psiholoških napetosti, osebnostnih posebnosti in družbenih razmerij. Deformacija, groteskni poudarek ali odmik od običajne perspektivne logike niso sami sebi namen, temveč postajajo sredstva, s katerimi umetnik razkriva značaj, ranljivost in pogosto tudi protislovnost človeškega vedenja.

Kalanove podobe se gibljejo med prepoznavnostjo vsakdanjega sveta in njegovo rahlo premaknjeno, mestoma ironično interpretacijo. Njegova figuralika ne gradi zgolj na podobnosti z vidnim svetom, temveč na intenziviranju tistih lastnosti, zaradi katerih človek postane psihološko in socialno prepoznaven. V tem smislu lahko njegovo slikarstvo razumemo kot obliko vizualne karakterizacije, v kateri se osebna posebnost figure srečuje s širšimi družbenimi pomeni.

Pomembna je tudi dramaturgija slikovne kompozicije. Kadriranje, izrez, razporeditev figur in njihova umeščenost v slikovni prostor prikličejo filmski način gledanja: prizor je videti kot izsek iz širšega dogajanja, katerega vzroki in nadaljevanje ostajajo zunaj neposrednega vidnega polja. Slika zato ni zgolj portret ali ilustracija dogodka, temveč odprta pripovedna struktura, v kateri gledalec dopolnjuje odnose med upodobljenimi osebami in razbira neizrečeno.

V ciklu Občutljive strukture – Družina postane ta način slikanja posebej pomenljiv. Družina se kaže kot mreža bližine, značajskih razlik, čustvenih vezi in družbenih vlog. Človek ni predstavljen kot osamljena, samozadostna oseba, temveč kot bitje, ki se oblikuje v odnosu do drugih. V ta svet vstopajo tudi živali, zlasti domače živali, ki niso zgolj dodatek človeškemu okolju, temveč sodelujejo pri oblikovanju njegovega čustvenega in odnosnega prostora. Kalan tako razširja pojem družine onkraj strogo določene človeške skupnosti in opozarja na širšo mrežo sobivanja, navezanosti in skrbi.

Jiří Kočica: kip kot mišljenje prostora, telesa in odnosa

Jiří Kočica kiparsko formo razume več kot samostojen predmet. Njegovo delo se umešča na presečišče kiparstva in konceptualne umetnosti, kjer materialna prisotnost objekta postane izhodišče za razmislek o prostoru, času, telesnosti, pomenu in pogojih samega umetniškega dela. Skulptura pri njem ni zgolj nekaj, kar gledamo, temveč nekaj, kar vzpostavlja odnos: z okoljem, z gledalcem, z drugimi telesi in z idejo, ki jo materializira.

Prostor v takšnem razumevanju ni prazna posoda, v katero postavimo umetniški objekt, temveč dejaven sestavni del dela. Pomen skulpture se oblikuje skozi njeno umestitev, razmerja do okolice in način, kako gledalca vključi v določeno izkušnjo. Kiparska postavitev tako postane prostorska in miselna situacija, v kateri se srečujejo materialnost, zaznava in interpretacija. Konceptualna razsežnost Kočicovega ustvarjanja zato ne pomeni umika od telesnega in materialnega, temveč njuno vključitev v širše vprašanje o tem, kako nastaja pomen.

Kočicovega ustvarjanja ni mogoče omejiti zgolj na kiparstvo. Njegov opus obsega tudi risbo, prostorske in javne postavitve ter pisanje in esejistiko. V vseh teh oblikah se kaže zanimanje za povezavo med umetniško idejo, njeno materialno oziroma jezikovno uresničitvijo in širšim družbenim kontekstom. Umetniško delo postane prostor mišljenja, v katerem se prepletajo estetska, spoznavna in etična vprašanja.

V okviru razstave Občutljive strukture – Družina je mogoče kiparjevo obravnavo družine razumeti kot raziskovanje temeljnih pogojev človeške povezanosti. Družina ni zgolj biografska skupnost ali zbir posameznikov, temveč struktura prenosa, pripadnosti, telesnosti, spomina in odgovornosti. V njej se posameznik sreča z izkušnjo, da njegovo bivanje ni povsem samozadostno, ampak je že od začetka vpeto v odnose, ki ga oblikujejo in hkrati omejujejo. Družina je zato lahko razumljena kot matrica bivanja: kot prostor, v katerem se prepletajo bližina in razdalja, svoboda in odvisnost, kontinuiteta in sprememba.

Kočicova dela nas s tem usmerjajo k širšemu razmisleku o družini kot prostorski, telesni in simbolni strukturi. Njena občutljivost se ne kaže samo v čustveni bližini, temveč tudi v načinih, kako si ljudje delijo prostor, kako se dotikajo ali odmikajo drug od drugega ter kako njihovi odnosi vzpostavljajo nevidni red skupnega življenja.

Družina kot občutljiva struktura sobivanja

Če Kalan skozi slikarsko figuro razkriva psihološko in družbeno dinamiko medsebojnih odnosov, Kočica pa skozi objekt in prostor raziskuje pogoje njihovega nastajanja in razumevanja, se njuni poetiki srečata v prepričanju, da človeka ni mogoče razumeti zunaj odnosov, v katerih živi. Družina se v tem pogledu pokaže kot občutljiva struktura: dovolj trdna, da omogoča pripadnost in kontinuiteto, ter hkrati dovolj ranljiva, da se v njej razkrivajo napetosti, spremembe in neizogibna nepopolnost človeškega sobivanja.

Občutljivost pri tem ne pomeni zgolj nežnosti ali čustvene bližine. Pomeni sposobnost zaznavanja tistega, kar je v odnosih pogosto komaj vidno: drobnih premikov v vedenju, tihe prisotnosti drugega, neizrečenih pričakovanj, podedovanih vzorcev in odgovornosti, ki nastaja iz skupnega življenja. Takšna občutljivost je hkrati estetska in etična kategorija, saj nas uči, da svet ni sestavljen samo iz ločenih predmetov in posameznikov, temveč tudi iz vezi, odvisnosti in pomenov, ki nastajajo med njimi.

Razstava Občutljive strukture – Družina zato odpira vprašanje, ki presega zasebno sfero. Če družina predstavlja eno prvih okolij, v katerih se učimo sobivanja, potem način, kako razumemo in živimo družinske odnose, zadeva tudi širšo skupnost. V času, ko so medčloveške vezi pogosto izpostavljene pritiskom individualizma, družbenih sprememb in negotovosti, umetnost omogoča, da se k tem temeljnim vprašanjem vrnemo brez poenostavljanja in vnaprej pripravljenih odgovorov.

Dela Jurija Kalana in Jiříja Kočice ne ponujajo enotne podobe družine in je ne idealizirajo. Namesto tega odpirajo prostor za razmislek o njeni raznolikosti, protislovjih in pomenu. V tem prostoru se slika in skulptura ne srečata zgolj kot dve likovni zvrsti, temveč kot dva načina mišljenja: eden skozi človeško figuro in njeno psihološko navzočnost, drugi skozi material, prostor in konceptualno razmerje.

Skupaj nas nagovarjata k spoznanju, da je družina več kot skupek posameznikov. Je živa struktura odnosov, v kateri se oblikujejo človekova identiteta, njegov občutek za drugega in njegova odgovornost do sveta. Prav zato ostaja občutljiva: ker je njena moč odvisna od vezi, ki jih ni mogoče v celoti določiti, nadzorovati ali nadomestiti, temveč jih je treba vedno znova vzpostavljati, negovati in razumeti.

Razstava v okviru cikla Okno k sosedu tako ne odpira le pogleda v ustvarjalna svetova dveh slovenskih umetnikov, temveč tudi pogled v skupni človeški prostor, v katerem se vprašanja doma, pripadnosti in sobivanja iz zasebne izkušnje prelivajo v širši kulturni in družbeni kontekst.