V slovo akademskemu kiparju in slikarju Vasiliju Ćetkoviću – Vasku (1938–2026)

Poslovil se je akademski kipar in slikar Vasilije Ćetković – Vasko (1938–2026), eden najproduktivnejših kiparjev druge polovice 20. stoletja na Slovenskem, ki je s svojim izjemno obsežnim opusom monumentalnih javnih plastik pomembno zaznamoval slovenski prostor in ustvarjal tudi v tujini.

Rodil se je v Lepencu pri Mojkovcu v Črni gori. Leta 1965 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Zdenku in Borisu Kalinu. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1970 v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju.

Njegov opus obsega izjemno število javnih plastik, med katerimi so tudi dela največjih dimenzij v slovenskem prostoru. Med najbolj prepoznavnimi so spomenika Almi Karlin (2010) in fotografu Josipu Pelikanu (2011) v Celju, bronasta skulptura Ženska na konju v Slovenskih Konjicah ter Krilati Pegaz v Rogaški Slatini. Njegovo monumentalno ustvarjanje je seglo tudi v tujino, kjer izstopa velika aluminijasta plastika Vozel (1990) v nemškem Grevenbroichu.

Poseben pomen za razvoj slovenskega kiparstva ima njegov model sodelovanja z industrijo, ki ga je razvijal več kot dve desetletji. V treh približno sedemletnih ustvarjalnih obdobjih je deloval v Zrečah, Libojah in Slovenski Bistrici. Leta 1973 je bil med ustanovitelji in idejni vodja Forme vive v Zrečah, kjer je skupaj s kovači in drugimi industrijskimi delavci ustvarjal monumentalne železne in jeklene plastike. Sledilo je obdobje ustvarjanja v keramični tovarni v Libojah, od leta 1988 oziroma 1989 pa je v podjetju Impol v Slovenski Bistrici iz odpadnega aluminija razvijal malo in monumentalno plastiko, med drugim cikel Podobe 20. stoletja.

Četković je industrijske obrate spreminjal v kiparske ateljeje in vzpostavil uspešen model sodelovanja med umetnikom, delavci in industrijsko proizvodnjo. Njegovo kiparstvo je izhajalo iz razumevanja sodobnega razvoja plastične forme, od konstruktivističnih in abstraktnih postopkov do figuralnega kiparstva, reliefa in prostorskih postavitev. Z izjemno občutljivostjo za material je povezoval različne tehnike, od varjenja in sestavljanja industrijskih elementov do modeliranja, vlivanja, rezbarjenja in keramike.

Posebnost njegovega ustvarjanja je tudi vernakularnost, ki se kaže v povezovanju sodobnega kiparskega jezika z lokalnimi materiali, proizvodnimi tradicijami, znanjem delavcev in značilnostmi krajev, v katerih je ustvarjal. Njegove plastike so tako postajale del lokalne identitete, hkrati pa so ohranjale izrazito sodobno umetniško govorico.

Umetnostni zgodovinar Ivan Sedej ga je ob veliki razstavi v Jakopičevi galeriji označil za kiparja, ki preseneča s svojo »neizčrpno energijo« in »iskanji neverjetne širine«, pri svojem delu pa je »igriv, študiozen in hkrati neučakan«.

Zadnji dve desetletji je živel in ustvarjal na Ivanovem hribu v Rogaški Slatini, kjer si je uredil atelje in umetniško galerijo. Ustvarjalno dejaven je ostal vse do pozne starosti. Njegova družina si prizadeva za ohranitev njegove umetniške zapuščine in vzpostavitev stalne zbirke njegovih del.

Vasilije Ćetković – Vasko si zaradi obsega, raznolikosti in inovativnosti svojega opusa ter izvirnega povezovanja umetnosti z industrijo zasluži temeljito umetnostnozgodovinsko ovrednotenje in vidnejše mesto v kanonu slovenskega kiparstva druge polovice 20. stoletja.

V skladu z njegovo željo se je družina od njega poslovila z raztrosom pepela v morje pri Piranu.

Njegov ustvarjalni duh je utihnil, njegova dela pa ostajajo med ljudmi kot trajen del slovenske kiparske dediščine.

Iskreno sožalje družini, prijateljem in vsem, ki so ga poznali.

Vid Lenard