Vsak odhod prijateljev, znancev in članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, je boleč in odveč. Še prav posebej pa nas pretrese, ko se ustavi korak in prekine ustvarjanje naših umetnikov mlajše generacije, ko se podajo v neznano brezmejno praznino, ki je lahko nič ali tudi vse. Zato nas je močno pretresla novica, da se je v Angliji nepričakovano ustavilo življenje akademskega slikarja mag. Simona Jugovic Finka. Simon Jugovic Fink se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Leta 2004 je pri prof. Zmagu Jeraju diplomiral iz slikarstva na ALUO v Ljubljani, kjer je 2016 zaključil še magistrski študij pri prof. Sergeju Kapusu. Bil je član DLUSP in ZDSLU. Živel in delal je v Trzinu, v zadnjem obdobju pa v Angliji. Sodeloval je na številnih kolonijah, skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči (2005), Galeriji Pika v Kamniku (2006) ter v Cankarjevem domu v Ljubljani v sklopu razstav Likovni kritiki zbirajo (2008). Leta 2006 je prejel prvo nagrado strokovne žirije na Likovni koloniji v spomin na slikarja Dušana Lipovca v Galeriji Veronika v Kamniku, sodeloval je na Majskih salonih ZDSLU in pri številnih drugih likovno vizualnih projektih. Nazadnje smo s Simonom sodelovali v okviru cikla ZDSLU razstav v tujini, OKNO K SOSEDU, kjer je njegova razstava nosila naslov EKRANI in na kateri sta razstavljala, oktobra 2019, v Galeriji BV v Celovcu, še Zora Stančič (OBJEKTI IN SLIKE) in Boris Beja (VTISI Z ROBA). Razstava je bila prav posebna, odmevna in polna presežkov. Poleg slikarstva je bil še ilustrator in je pisal poezijo.

O svojem ustvarjanju je Simon Jugovic Fink, ki je veliko raziskoval in kritično razmišljal o družbi, umetnosti in kulturi, med drugim zapisal: »Kljub prevladi novih medijev ostajam zvest slikarskim, likovnim prvinam podajanja vizualne vsebine ter se navkljub prevladi ekranskih podob oprijemam ustvarjanja v klasičnih tehnikah. Moj izbor je olje na leseni plošči. Podobo gradim skupaj z nosilcem, podoba je zame enako pomembna kot nosilec, na katerem podoba nastane. Prav tako motive za ustvarjanje podob ne jemljem iz novih medijev, kar je danes popularen in pretežno navzoč vir za iskanje motivov, temveč izhajam iz erotičnega odnosa med človekom in naravo, iz odnosa med podobo in nosilcem. Moja slika ostaja poligon za izražanje intimnosti in ni političen obračun do trenutnih razmer v svetu. Vendar pa se načini oziroma principi prikazovanja podob družijo s prevladujočimi pogledi na današnji svet, to, da smo svet navajeni gledati skozi ekranske podobe. Tukaj se poslužujem rezanja formata, kot smo ga vajeni gledati preko oken računalniškega namizja in spremljati večplastnost podob ter njihovih vsebin v neslutene razsežnosti. Moji rezi gredo v smer deformacije ali transformacije podobe, izhajajoč iz telesa slike. Včasih pa se kljub vsemu podam v družbeno-kritičen razmislek, kajti pozicija likovnega ustvarjalca pri nas je preživetveno nemogoča, saj naš prostor ne pozna trga umetnin, a to uporabljam zgolj za koncept za ustvarjanje likovnih odnosov med podobo in nosilcem.