Borisu v slovo

Vsako krat, ko se za vedno poslovimo od prijateljev, sodelavcev in ljudi, ki jih imamo radi, nam je prezgodaj. Vemo, da so imeli veliki umetniki in mojstri, kot je bil Boris Jesih, ki je slikal do zadnjega, kljub obsežnemu življenjskemu opusu, ki ga puščajo za sabo, še vizijo dolge ustvarjalne poti pred seboj, le da jo je, žal, prekinila zahrbtna bolezen.

Boris Jesih je bil leta 1943 rojen v Škofji Loki. Leta 1966 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kjer je leta 1968 končal slikarsko specialko pri prof. Zoranu Didku. V grafičnih tehnikah se je izpopolnjeval na Hochschule für bildende Künste (Visoka šola za upodabljajoče umetnosti) pri prof. Martinu Engelmanu v Berlinu, ki je, na takrat mladem umetniku, pustil globok pečat in mu odprl vrata v širši svet, koncem prejšnjega stoletja izredno cenjene grafične likovne zvrsti. Od leta 1968 dalje je sodeloval na številnih razstavah slovenskega in jugoslovanskega slikarstva, risbe in grafike doma in v tujini in mednarodnih razstavah, med njimi na bienalih grafike v Ljubljani, Krakowu, Bradfordu, Frechenu, Fridrikstadu, Condé-Bonsecoursu, Bielli, Dunaju, Leipzigu, Baden-Badnu, Katowicah, in drugod. Svojo mednarodno uveljavitev je utrdil leta 1985, ko je bil s svojim delom uvrščen na pregledno selekcionirano razstavo 200 let litografije v dunajski Albertini. Do leta 2009 je bil na Pedagoški fakulteti v Ljubljani redni profesor za grafiko, risanje in slikanje, kar so tudi likovne zvrsti, v okviru katerih je vseskozi ustvarjal. Za svoje delo je prejel številne domače in mednarodne nagrade, prav tako pa je vključen v pomembne domače in mednarodne likovne zbirke.

Zagotovo so vrhunskega umetnika, podobno kot študij doma in v tujini, zaznamovali še njegov rojstni kraj Škofje Loka, domača slikovita Poljanska dolina in njegova subtilna, tenkočutna in hipersenzitivna nrav. Spoštoval, cenil in pogosto vključeval v svoje slike in grafike, je podobe iz narave, kot da mu je bila neokrnjena narava, ki ga je obdajala, glavna muza. Že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kot mlad umetnik stopal po poti novega realizma in poparta, je kot ekspresivni figuralik uspel in se povzpel v sam vrh slovenskih likovnikov. Vseskozi raziskujoči avtor je v kasnejših obdobjih pogosto brisal razlike med risbo in sliko in stopil v podobe novomedijske umetnosti, ko so slike delovale in se skoraj poistovetile s TV ekrani. Tihega in močnega umetnika, ki je živel za umetnost in je ostal zvest svojemu likovnemu svetu do samega konca, ne bomo pozabili, saj za njim ostaja globoka vrzel. Bo pa prav, da se kmalu predstavijo njegova dela v pregledni razstavi iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij skupaj.

Počivaj v miru, dragi prijatelj in iskreno sožalje celotni njegovi družini!

Zoran Poznič in ZDSLU

Pripravila Olga Butinar Čeh