V spomin

Ančka Gošnik Godec, akademska slikarka (1927 – 2025)

Ni še minilo leto od zadnje podelitve Nagrade Riharda Jakopiča, ki je bila še posebej slovesna, saj je to najvišje strokovno priznanje za likovno umetnost v Sloveniji prejela že legendarna ustvarjalka podob v pripovedih za vse otroke, majhne in velike – Ančka Gošnik Godec. Kot da smo se v tistih dneh pred 12. aprilom znova izgubili v blagodejnem in čudežnem svetu enim bolj, drugim manj oddaljenega otroštva, nas je morda še bolj kot nagrajenko zajela prava mrzlica ob pripravah na ta dogodek. Verjetno smo podzavestno želeli, da je ta nekaj vélikega, presežnega, nekaj s čimer se lahko vsaj približno dostojno zahvalimo umetnici za lepo otroštvo, ki nam ga je soustvarjala s sijajnimi in prijaznimi, pogosto hudomušnimi podobami v knjigah in revijah. Iskreno smo se vsi veselili in morda je marsikdo med nami šele ob tisti priložnosti spoznal, da se ob Slovenskih pravljicah, Jančku Ježku, Povodnem možu, Muci Copatarici, Pravljicah za lahko noč, Botrah lisičicah, prijazni čarovnici Lenčki, če omenimo le nekatere, ni samo naučil brati besedil, ampak obenem tudi spoznavati svet v vsej njegovi širini in barvitosti, s tiste svetlejše, optimistične plati, ki nam velikokrat v vsakdanjem življenju tako zelo manjka potem, ko zapustimo brezmejne pokrajine domišljije. Naša draga Ančka pa je kljub letom in rahlemu zdravju nad pripravami na slovesnost skrbno bdela, najbrž do konca malo nejeverna do nacionalne nagrade, ki si jo že zdavnaj zaslužila, a je bila zanjo kot še za marsikaterega ilustratorja nedosegljiva. Tudi zato se v te besede in misli tihotapita grenkoba in obžalovanje. Nismo še pozabili vsesplošnega veselja na podelitvi, otroške sreče v očeh in umetnice ob treh mnogo mlajših sonagrajencih, ki je vsaj za tisti večer spet postala nasmejana in duhovita pripovedovalka podob. Pa ji že mahamo v spomin, saj je v soboto tiho sedla v belo Barčico, ki je z njo dokončno »…k soncu, k soncu zaveslala…« Ta pesem Janeza Bitenca je bila Ančki posebej ljuba, upodobila jo je kot morsko krajino, kjer kot mama otroka, zahajajoče sonce skrbno prekriva nebo s prosojno modro kopreno. Dan se počasi preveša v večer in barčica s polnimi jadri pluje proti daljnemu obzorju.

Ko smo v Galeriji ZDSLU ob podelitvi nagrade postavili manjšo razstavo Ančkinih del – prostor je res dopuščal le ozek izbor iz njenega obsežnega opusa, je prosila, da ne pozabimo na Barčico in sirote iz Vorančeve zgodbe Levi devžej. Po dvajsetih letih, ko smo ji tam postavili prvo pregledno razstavo, so na stenah, ki jih v času pozne zime običajno barvajo sivine, oživeli znani pravljični liki in razkošna paleta barv od praznične beline zime do modrikasto zelenih gozdnih pokrajin v mesečini. In zazdelo se je, da smo srečali stare prijatelje; tam je bila dobra mama, ki je stresala moko s prepasnika za kruh, da otroci ne bodo lačni, pa nežni deček, ki ga je odpeljal Povodni mož v svoje neizmerno bogato kraljestvo, a je imel raje starše, brate in sestre, pa revne sosede kot vse zlato in dragulje tega sveta. In kako dramatičen je bil hudourniški potok, čez katerega je morala mama z majhno Pestrno v naročju, pa osiroteli Grivarjevi otroci, ki so gazili po snegu dokler se v belini niso povsem izgubili v črne pike. Tankočutno opisano Lučko Regrat Gregorja Strniše je slikarka upodobila drugače, s transparentnim nanosom barv, skicozno mojstrsko risbo in pomladno paleto barv je mestoma ustvarila že skoraj impresionističen privid, bližji pesmi kot zgodbi. Pravi ciklus slik pa je ustvarila za knjigo Zelišča male čarovnice Polonce Kovač, ki tudi po formatih presegajo običajne miniaturne mere knjižne ilustracije in zagotovo sodijo med njena ključna dela zadnjih let. V slikovitih podobah je domiselna in hudomušna povzela tisto najbolj žlahtno in izvirno v svojem celotnem, več kot pol stoletja nastajajočem opusu. S čarovnico Lenčko je pred gledalca razgrnila pravo malo enciklopedijo zdravilnih in strupenih zeli, stekleničk in drugih, v zeliščarstvu nepogrešljivih pripomočkov. Neštete drobnarije, ki tako spominjajo na orumenele herbarije, podstrehe naših babic, skrite koče in votline starih zeliščark, za katere se nikoli ni vedelo, če niso poleg zdravljenja znale tudi čarati, je upodobila z dokumentarno natančnostjo in odličnim poznavanjem botanike. Pa zabavne Botre lisičice, ki jih je naša umetnica tako natančno opazovala, da nam je do najmanjše podrobnosti razkrila njihov slikoviti svet in navade; ja tudi to, »da so rade veseljačile, malo popile in potem vozile«, kot je s svojim značilnim nasmeškom povedala avtorica in nadaljevala, da »najbrž ni najbolj vzgojno, a otroci razumejo vse tako kot je prav.«

Danes smo žalostni. Nikoli več ne bomo mogli poklepetati z duhovito, srčno in empatično Ančko, ki je s svojim umetniškim delom dokazala, kaj zmore dobra slika, koliko ljudi se lahko dotakne in kako globoko v dušo in um se utegne vtisniti. Bila je med prvimi diplomantkami novoustanovljene Akademije za likovno umetnost v Ljubljani in je svoj celoten opus posvetila ilustraciji. Tej pomembni likovni zvrsti ni prispevala le genius loci Gorenjske in širše Slovenije ter vanjo mojstrsko vpletla domače izročilo skupaj z miti in legendami, temveč je v razumevanju slikarstva in obvladovanjem metjeja dokazala, da ilustracija ni nekaj izven prostora in časa, temveč obstaja in se razvija v njuni soodvisnosti kot vsa druga področja likovne umetnosti. Skromna dama, ki je rada planinarila in oboževala naravo, še posebej skrivnostni Bohinj, se je zagotovo zavedala, da jo cenijo uredniki in stroka, bralci/gledalci vseh generacij pa smo jo naravnost oboževali. Na področju ilustracije je bila deležna pozornosti in je prejela vsa možna priznanja, mladim, ki se kljub digitaliziranemu in omreženemu svetu zavedajo pomena unikatnosti umetnine je navdih in bo zagotovo tudi v prihodnosti. Le na priznanje kolegov likovnih umetnikov je tako dolgo čakala, morda tudi na trenutek, ko podoba izpod njenih rok vsaj za hip vstopi v osrednjo galerijo za moderno umetnost pri nas. Ob vsem obžalovanju za tem, česar morda nismo storili skupaj z njo ali zanjo, se zavedamo, da je bila Nagrada Riharda Jakopiča za življenjsko delo naš največji poklon Ančki Gošnik Godec in vsemu, v kar je verjela in delala skozi svoje dolgo in ustvarjalno bogato življenje. Ernst Bloch je verjel, da je v pravljicah fokus vedno na zmagi dobrega, v njih je mogoče prepoznati upanje in videti načine kako osmisliti življenje. To je tudi bistvo umetnosti na sploh, zato je po njem v najboljših delih slutnja utopije, ki je prijazna, empatična, pot do nje pa osvetljujejo umetnine. Če bi poznal Ančkine ilustracije bi jih zagotovo umestil v svojo svetlo, k boljšemu svetu namenjeno pot.

Judita Krivec Dragan