Kustosinja razstave: Maša Žekš

Razstava KUHINJSKI PLACET je nastala v okviru projekta Mladi, ki ga Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) organizira od leta 2018. Cilj projekta je mladim umetnicam in umetnikom ponuditi možnost, da razstavljajo in se nadalje profilirajo na slovenski umetniški sceni. Izbranim prijaviteljem omogoča, da se seznanijo s procesom razstavljanja, promocije in mreženja, obravnava pa tudi vzpostavljanje sodelovanja z menjajočo se kuratorsko ekipo.

Letošnji izbor prijaviteljev in kuriranje je prevzela umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Maša Žekš, ki je razstavo naslovila Kuhinjski placet (ang: Let Them Cook).

Uspešno (kaj sploh pomeni uspešno pri nas?) skupinsko razstavljanje večjega nabora umetnikov nikoli ni povsem preprosto; je kvečjemu delikatno in v povprečju nehvaležno delo. Nedosegljiva želja po popolni skupinski razstavi (beri „uspešno zaokroženi in smiselni celoti“) pomeni ugoditi vsem ostalim, le sebi ne; izbrati ravno prava (dovolj dobra) umetniška dela, ki pričajo o jasni zgodbi, ne preveč pretenciozni viziji, ki je ravno prav aktualna, da ni problematična, hkrati pa omogoča širše branje, nudi kanček teorije, ostaja kritična, mogoče duhovita.

Skupinska razstava Kuhinjski placet predstavlja pragmatičen izsek aktualne produkcije domače likovne in intermedijske umetnosti. Teorem o mladih umetnikih, ki s svojimi deli nastavljajo ogledalo nepozorni, za samorefleksijo in samokritiko pogosto nedovzetni družbi, se na kulturnem parketu vprašljivih pogojev dela in vsesplošnega nezadovoljstva razblinja ali bolje rečeno krči; mozaik zrcalc namreč pripoveduje predvsem o izzivih in problematikah, ki so neposredno povezane z delom v kulturi. Nepresenetljivo – umetniki izhajajo iz samih sebe, svojih lastnih travm, izgube in borbe v sferi profesionalnega, identitetnega, konec koncev finančnega, prostorskega, produkcijskega, političnega.

Z ozirom na klasifikacijo in boljše razumevanje krovnih vsebin se predstavljena umetniška dela delijo na četverico med seboj prepletajočih se segmentov: samoreferenciranje na lastno umetniško prakso ali medijsko področje, kritiko sodobne kapitalistične družbe, navdušujočo tehnično dovršenost ter osebno poetiko s poudarkom na okrevanju in bolečini. V najobsežnejšem preseku se nahajajo osebni projekti, ki pomisleke o lastnem delu na polju umetnosti združujejo z odzivi na potrošništvo, fetišizacijo dela, hiperprodukcijo, diskrepanco med spoli in vsesplošno (sistematsko) zlorabo znotraj vedno bolj degradirane družbeno-gospodarske ureditve.

Tradicionalno in ne nujno upravičeno bi hvalnica in prestiž pripadala tistim, ki se v svoji kritičnosti in širokoglednosti rešijo iz udobnih tako imenovanih odmevnih soban, zavoljo dostopnosti in dragocenega javnega mnenja pa se spretno izogibajo zatikanju znotraj lastnega mehurčka. Glede na raznolikost in razdelane koncepte prijavljenih del se zdi, da se ta lokalni mehurček razteza do ravno pravšnjih bregov, kjer se nahajata kreativna in iznajdljiva obravnava lastnih umetniških praks in (dobrodošla) kritika (nezadovoljivih) pogojev dela. In ravno to je – ne glede na končni izbor, ki seveda tvori uspešno zaokroženo in smiselno celoto – momentani skupni imenovalec Mladih; tudi kuratorjev in ostalih delavcev v kulturi.