KRIŽEV POT

Mira Ličen, Primož Krečič

GALERIJA INSULA

14. April 2020

Ko je ranjena ljubezen, je le križ prehod v življenje. Ljudje, ki ga ne sprejmejo in ne nosijo z Gospodom, ostajajo zaprti vase in so brez upanja. Križ je most, ki povezuje različne stvarnosti in ljudi. Je kot bomba, ki jo vržemo v žrelo morskemu psu hudobije. Fantu, ki je vprašal Jezusa, kaj naj naredi, da bo dosegel večno življenje, evangelij odgovarja: pojdi po križevem potu. Tudi, ko bo doživel temo ali se bo zaplezal, mu v križu posijal žarek rešitve.

Gospod, daj mi moč, da bom s tabo hodil skozi preizkušnje, da bom ob tvoji pomoči ponovno vstal in ostal odprt za dar vstajenjske ljubezni.

Prva postaja:
Jezusa obsodijo na smrt

Pilat spozna, da je Jezus nedolžen. Verski voditelji se bojijo izgubiti privilegije in zaupanje ljudstva, zato nahujskajo množico, da kriči: »Križaj ga!« Ker se Pilat obotavlja, mu začnejo celo groziti, da ga bodo šli tožiti k cesaru. Na koncu popusti laži in krivici. Nekateri ljudje na vodilnih mestih, ki imajo moč za rešitev krivic, se izmaknejo, ker bi si s tem nakopali težave. Veliko lažje je uporabiti moč v prid močnejših. Toda le resnica osvobaja.

Gospod, ne dopusti, da bi šel po poti Pilata, da bi si umil roke pred krivico in bi tebe in tvoje brate pustil v smrt zaradi strahu ali komodnosti. Prebudi v Cerkvi in med kristjani preroškega duha, da ne bi pristali na kompromise in se ne izpostavili ob krivicah.

Druga postaja:
Jezusu naložijo križ

Jezus stoji pred vojaki, ki ga pretepajo in se norčujejo iz njega. Potem mu naložijo križ, da ga bo nesel na kraj njegove smrti. Napuh hudobnega duha si vedno želi stopiti na mesto Boga in odločati o ljudeh. Vsemogočni sodobniki želijo izključiti Boga iz vseh por življenja in živeti drugačen ritem na temelju razuma, moči in užitka. Jezus pa sprejema križ, na katerem so vse rane človeškosti, upori, bolečine, smrti. En križ prinesejo drugi, drugi pride sam, tretjega si naredijo ljudje sami sebi.

Gospod, ti se poistovetiš z vsemi trpini in sprejmeš križ kot orodje, na katerem boš rešil najbolj temna človeška stanja. S tvojo pomočjo morem sprejeti resničnost življenja in ne bežati od naporov.

Tretja postaja:
Jezus pade prvič

Jezus ne sprejme le križa, ampak se spusti tudi v padce, ki jih doživlja človeštvo. Pred oči prihaja Izaijev Trpeči Služabnik, ki bo s svojim trpljenjem prinesel odrešenje mnogim. Bog se v Jezusu ne zaščiti pred ranami, sprejme vse posledice človeške hudobije. Še posebno je blizu ljudem, ki so pohojeni, izrinjeni, zaznamovani. Vsem pomaga čim prej vstati.

Gospod, daj mi dovolj jasen namig, da si blizu v mojih padcih, okrepi pogum duha in voljo, da se čim pred dvignem. Naj se v prahu moje nemoči razodene čudež tvojega usmiljenja, da ne bom krivil drugih in kuhal zamer, ampak priznal svoj padec in se pognal iz njega.

Četrta postaja:
Jezus sreča mater

Simeon je Mariji napovedal, da bo meč prebodel njeno srce. Vse življenje je duhovno hodila za svojim Sinom in bila njegova prva učenka. Tako se je zgodilo tudi v trpljenju. Srečala ga je v sprevodu in gneči, ko so ga gnali na križanje. Ljudje se nočejo premakniti in sprejeti resnice. Namesto, da bi se spreobrnili, ubijajo in uničujejo življenje. Marija vidi bolečino svojega otroka. Iz skupnega trpljenja se rojeva nova družina.

Prosim te za družine, da bi znali skupaj prenašati bolečine in biti blizu tistim, ki trpijo. Tako bodo postale prostori miru, ljubezni, sproščenosti in odpuščanja. Merilo tvoje ljubezni je, da drug drugemu nosimo bremena in smo sočutni.

Peta postaja:
Simon pomaga Jezusu nositi križ

Ko drugim pomagamo nositi križ in smo jim blizu, se trpljenje spremeni v pot odrešenja. Trpljenje sprejmemo, kakor ga je sprejel Jezus in kot Simon iz Cirene, ki mu je v stiski pomagal nositi križ. To pomeni skupaj nositi bolezen v družini, ko je človek priklenjen na posteljo, voziček in štiri stene, na to ali ono bolezen, demenco, samoto, izključevanje.

Gospod, tvoj učenec nosi križ z upanjem, da boš ti Simon iz Cirene, ki boš pomagal nositi križ. Vsak trpeči je priča tvoje občutljive ljubezni. Zato se ob naklonjenosti in bližini vzpostavi nov odnos ljubezni. Hvaležen sem za vsakega Simona, ki mi ga pošiljaš v krizah in nemoči.

Šesta postaja:
Veronika obriše Jezusov obraz

V stanju ogroženosti so pomembne geste bližine in podpore. Skrivna učenka se Jezusu približa in mu želi ublažiti bolečino tako, da mu s prtom nežno obriše obraz. Kaj vse se je nabralo na njem: pljunki, kri, pesek, prah, voda, in morje hudobije, ki ga je bil deležen. V Jezusovem obrazu prihajajo drugi trpeči obrazi: zapuščeni, ranjeni, potrti, hinavci, nasilni, brezčutni. Prihajajo in govorijo. Vsak obraz govori. Nekateri z žarom in spokojnostjo, drugi s hudobijo in nasiljem. Obraz iz Manoppella v Italiji, ki ga pripisujejo Jezusu, govori z milino in dobrohotnostjo izkušenem trpljenju.

Gospod, učiš me, da v vsakem trpečem in zapuščenem človeku srečam tebe in tvoj obraz. Ko pomagam tem ljudem, mi podarjaš sijaj svojega usmiljenega obraza. Daj, da se bom zavedal, da noben človek, tudi najbolj zaničevan, ne izgubi veljave in dostojanstva. Še bolj je znamenje tvoje navzočnosti v svetu.

Sedma postaja:
Jezus pade drugič

Breme krivice in nasilja je preveliko, ne zmore več in pade. Udarec je težji, ker mu moči pojenjujejo. Zakaj se je odločil, da bo izstopil iz dokajšnje varnosti v Galileji in šel v Jeruzalem, zakaj se je postavil proti judovski religiozni in politični eliti, da ga je zmlela? Toda Oče ga spremlja na tej poti in mu daje svojega Duha, da se dvigne in gre majavo naprej. Volja ljubezni nikdar ne obupa.

Gospod, prosim te, okrepi mi voljo, da bo ostala pokorna ljubezni in tudi po padcih šla naprej. V še tako globoko temo posije sonce tvojega usmiljenja. Daj da bom usmiljen do vseh, ki pogosto padajo, zlasti do tistih, ki nimajo več volje. Da bi jim pomagal, da bi vstali in se borili naprej.

Osma postaja:
Jezus se smili Jeruzalemskim ženskam

Ženskam iz Jeruzalema se Jezus smili, kaj delajo vojaki s tem človekom, kako ga trpinčijo, saj ne bo prišel do morišča. Ženske so že po naravi bolj sočutne. Toda za tem trpljenjem so krivice in hudobije, so ljudje, ki to počenjajo in prizadenejo moške in ženske v njihovem najglobljem dostojanstvu. Zato jih Jezus pokara.

Tvoje usmiljenje, Gospod, ni ceneno sočutje, ampak trpljenje z drugimi, da jih čutiš, jim pomagaš in predvsem, da si z njimi. To sočutje ni daleč in poceni, ne greš mimo rane, ampak se približaš skrivnosti življenja in jo obdaš s svojo ljubeznijo, da ozdravi.

Deveta postaja:
Jezus pade tretjič

Jezus izgublja zadnje moči, opoteka se, vse se mu vrti in pade. Skuša se pobrati, za nobeno ceno ne sme podleči skušnjavi, da ne bi dal vse od sebe. Od začetka nosi na sebi križ človeškosti, njegove krhkosti, ranjenosti, pa tudi hudobije. S tem želi ljudem pokazati, da je zmaga možna in hudobija ni vsemogočna.

Gospod, zapustil si mi Cerkev, da boš po njej reševal človeške padce v hudobijo in razpuščenost. Z njo želiš narediti prostor, v katerem se uresničuje tvoja osvoboditev, da morem po ponavljanju padcev ponovno vstati. Samo po križu in kesanju more tvoja zmaga stopiti v človeške padce in odpreti pot vstajenja.

Deseta postaja:
Jezusa slečejo

Jezus je oblekel človeškost, da bi po njej pripravil dostop do presežnega Očeta. Slekli so mu obleko, da bi ga osramotili in razčlovečili. Če vzamejo človeku dostojanstvo, mu s tem oropajo njegove veličine in skrivnosti. Naredijo ga za stvar in se norčujejo z njim. Ljudje si v napuhu mislijo, da se lahko rešijo sami. Toda znajdejo se goli, brez moči in dostojanstva.

Gospod, dopustil si, da so te slekli in razgalili, toda ohranil si svoje dostojanstvo in nisi pristal na raven živalskosti in nasilja. S tem si mi pripravil moč in pogum, da se morem po ponižanjih obleči v novega človeka in ohraniti svoje dostojanstvo.

Enajsta postaja:
Jezusa pribijejo na križ

Udarci kladiva padajo na dolge rjave žeblje. Nič ne more več, vse ima zvezano: roke, noge, oči, jezik. Popolnoma je pritisnjen na grobi križ in visi nad zemljo. Toda nihče ne more zvezati njegovega srca. Še vedno ljubi in spreminja zlo v dar za življenje. V breznu hudobije odpira izvir usmiljenja, ki ne bo nehal teči v ranjeno človeštvo.

Križani Gospod, iz tvoje bolečine prihaja blagovest odrešenja. Prosim te, osvobodi sužnje užitkov, drog, zaslepljenosti, napuha, nasilja, daj, da bi v tvoji žrtvi odkrili zametek resnične svobode in sreče. Vse človeštvo tako stopa v tvojo izročitev: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!«

Dvanajsta postaja:
Jezus umre na križu

Ko se rodimo, zakričimo, s krikom se tudi poslovimo s sveta. To je zadnje, kar je človeško in je blizu vsem. S svojim zadnjim krikom se Jezus bliža krikom ubogih, nemočnih, nerojenih. Pribit je na drevo življenja, ker se iz njegovega umiranja rojeva novo življenje. Njegova žrtev premaga zlo. Jezus svoje človeško življenje izroči Očetu, da se do kraja zgodi njegova volja.

Gospod, tudi ob najbolj kritičnih trenutkih, se morem umiriti v Očetovih rokah in mu izročiti vse, kar sem, svoje življenje in umiranje. Nauči me, kako naj se v teh okoliščinah obračam k nebeškemu Očetu. Izročam ti tudi vse krike ljudi, ki jih ubijajo, mučijo, pozabljajo. Tvoja smrt je namreč krik pred pozabo in prehod v življenje. Odpri srca ljudi, da bi spoznali to resnico in se zavzeli za kulturo življenja ter ljubezni.

Trinajsta postaja:
Jezusa snamejo s križa

Kdor ljubi, ostane živ tudi v smrti. Jezus stopa iz križa med mrtve, da bi človeštvo popeljal k življenju. Ob njem je Mati, ki tudi v tem najbolj temnem trenutku veruje vanj in izpolnitev Očetove volje. Ne pusti se ujeti v misel, da je zlo zmagalo nad največjo ljubeznijo. Potrebno je okrepiti vero, ko se vse podira in so ljudje brez smisla, ko se zdi, da ne bo mogoče zajeziti terorizma, nasilja, korupcije in drugega zla.

Gospod, mrtev si ležal v rokah svoje matere, ona te je darovala za novo življenje. Pomagaj, da bo kri nedolžnih žrtev postala zagotovilo novega krščanskega življenja. Ob tolikih krivicah ohrani v srcih ljudi vero v zmago tvoje ljubezni.

Štirinajsta postaja:
Jezusa položijo v grob

Jezus se pusti pokopati v grob sredi vrta. Telo Božjega Sina postane mrtvo truplo, približa se vsem umrlim, ki so v podzemlju in čakajo na odrešenje. V pogledu ljudi je odpisan, pozabljen, judovski voditelji so zadovoljni, da bo za tem zavladal mir. Jezus sprejme krutost človeške smrti in minljivosti, z ločitvijo duha od telesa. Postane kot zrno, ki je položeno v zemljo, da bo iz nje vstalo novo, poveličano življenje. Kar se podari in izgori v ljubezni, zaživi v novo življenje.

Gospod, prosim te, okrepi mojo vero, da bi zares veroval, da tudi kot človek živiš pri Očetu. Pomagaj tudi vsem, ki jim je ugasnilo upanje v presežno moč ljubezni in ne vidijo smisla v darovanju. Hvala, ker je s tvojim grobom posvečen vsak grob in v smrti sije upanje.

Sklep

Gospod Jezus, s svojo smrtjo si presekal zlo, ki je stalo nad človeštvom in posamezniki. Stopil si v vse temne trenutke in odprl pot iz potrtosti in skrivanja. Vedno bo posijal žarek rešitve, ker si umrl in vstal v novo, poveličano življenje.

Zahvaljujem se za tvojo mater Marijo, ki bo spremljala tudi mene in moje brate na poti preizkušnje in osvoboditve. Hvala za to, da nisem nikoli sam in brez tvoje pomoči. Pokazal si mi, da je ljubezen vedno zmagovita in ne bo nikoli zašla. Amen!

Za zloženko ob razstavi Križev pot v piranskih cerkvah, april 2020

Pasijonska zgodba zaznamuje sakralni opus akademske slikarke in restavratorke Mire Ličen in se odraža tudi širše v njenem življenju in delu. Srečevanja v tragičnih življenjskih trenutkih odpirajo posebne globine človeškega čustvovanja in jih slikarka podoživlja tudi ob duhovnem premišljevanju Svetega pisma in meditacije Chiare Lubich o Zapuščenem Jezusu iz knjige Krik, s katere duhovnostjo je še prav posebej povezana. Mira, kot se na svojih delih podpisuje, je zaznamovala sakralno umetnost primorskih cerkva, segla pa je tudi onkraj svojega okolja, še posebej na Štajersko v povezavi z minoriti na Ptuju. Likovno je celostno opremila vrsto cerkva, tako novih kot historičnih, in naslikala križeve pote za stolnico sv. Jurija in minoritsko cerkev sv. Frančiška Asiškega v Piranu, romarsko cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu, župnijsko cerkev sv. Nikolaja v Ankaranu, kapelo duhovniškega doma v Šempetru, frančiškanski samostan Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, minoritsko cerkev sv. Petra in Pavla na Ptuju. Križeve pote ustvarja tudi na študijskih poteh v različnih evropskih mestih, zadnji je letos nastal v Assisiju. Križevi poti Mire Ličen so naslikani v raznolikih likovnih tehnikah (posebej uspešno se je s križevim potom v fuziji stekla prilagodila bogati notranjosti piranske stolnice, v minoritski cerkvi pa je z umestitvijo svojih akrilov na platno v stare baročne okvirje ustvarila poseben estetski kontrast), vsebinska ekspresivnost Kristusovega trpljenja pa se s transformacijo v likovno govorico odrazi v slogovni ekspresivnosti. Ne upodablja narativnih podob z množico figur v realnem okolju, ampak svoje videnje vsebinsko in slogovno reducira po intuitivnem likovnem ustvarjalnem postopku: na abstraktno barvno ozadje pastozno modelira ali pa črtno zariše osrednjega protagonista zgodbe – Kristusa in ob njem le še bistvene osebe za razumevanje poteka pasijonske zgodbe. Ta niz srečevanj na poti na Kalvarijo se vselej stopnjuje v vsebinski in likovni intenziteti, upodobljene osebe so navadno zabrisane, Kristusov obraz pa večkrat obvladuje slikarsko površino platna – on je tisti, ki usmerja poglede gledalca, in tisti, ki nas vodi po poti križevega pota. Vsakega od ciklov zaznamuje poseben izraz s poudarjeno barvno atmosfero ozadja, od nočno temnih do dnevno presvetljenih, pa vse do zadnjega asiškega križevega pota z izrazito dvojnostjo rdečin in modrin, ki ustvarja posebno barvno napetost in korespondira naslikani vsebini. Ob standardnih ciklih štirinajstih postaj križevega pota, ki jim večkrat doda tudi petnajsto vstajenjsko postajo, slika tudi posamezne pasijonske prizore. Posebej značilna sta motiv Pieta – mrtvega Jezusa položijo v naročje matere Marije – in prizor Eloi, Eloi, lema sabahtani? oziroma Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?, v katerem likovno interpretira Kristusove besede trenutek pred smrtjo na križu. Jubilejna razstava ob dvajsetletnici umetniškega projekta Križev pot v piranskih cerkvah je tudi poklon Miri Ličen ob osebnem okroglem jubileju in hommage domači umetnici, ki je kot slikarka in restavratorka izjemno prispevala k ohranjanju kulturne dediščine Pirana in likovni ustvarjalnosti obalnega prostora. Njeni križevi poti v piranskih cerkvah so del mestnega vsakdana, ki jih z razstavo še dopolnjuje z drugimi pasijonskimi podobami, in s tem omogoča vpogled v daljše obdobje umetniškega ustvarjanja. Z aktualno razstavo, ki vsako leto zaznamuje velikonočni čas, se uvršča v niz uglednih umetnikov, ki so v obdobju dvajsetih let sooblikovali razstave križevih potov v Piranu.

Andrej Doblehar

Križev pot 1. – 14., narejeno v Assisiju februarja 2020, akril na lesu, 20 x 20 cm
Vstajenje (naslovnica), narejeno v Assisiju februarja 2020, akril na lesu, 20 x 20 cm

Glasba: 06 Song of Complaint, Traditional, The Passion of the Christ

          Avtor teksta dr. Primož Krečič je duhovnik, ki je bil posvečen leta 1986, od leta 2013 dalje pa je župnik v stolni župniji v Kopru. Poleg pastoralnega delovanja se posveča teološkemu pisanju, še posebej vprašanjem iz kristologije in zakramentov, prav tako mu je pri srcu nauk o Sveti Trojici in branje znamenj časa. Teološki razmislek povezuje z duhovnostjo. Blizu mu je duhovnost Vzhodne Cerkve in raziskuje dogajanje, ki je povezano z Medžugorjem. Že veliko časa svoj teološki in duhovni razmislek povezuje s himnami in molitvami. Tako je na romanju v Medžugorje nastal tudi ta križev pot.