V katalogu k razstavi je v spremnem tekstu dr. Milček Komelj o slikarju med drugim zapisal: »Maksim Sedej mlajši že z dopolnilom k svojemu imenu opozarja, da je izšel iz umetniške družine. …V skrivnosti stvarstva se je poglabljal z veliko studioznostjo. Svoja intuitivno zamišljena videnja je vanje usmeril v skrivnostno naslikanih prizorih, ki so videti kot enigmatične podobe iz Sedejeve Knjige razodetij. Njegova skrivnostna božanstva niso slepo zavezana nobenemu konfesionalnemu verstvu, ampak samo videnjem ali iskanju kozmičnih izvorov življenja, ki se uresničuje v skrivnostnih »sinkretističnih« podobah, zamaknjenih v horizonte brezbrežne večnosti. A je njegova dela vendar mogoče dojeti tudi kot prispodobo človeškega zaupanja v prihodnost, v kateri ob brezčasnih piramidah, mitičnih nestvorih in med neznanimi obredji s svojim vstajenjskim oznanilom še najbolj dominira starodavni, a neuničljivi Kristus, ki ga ponekod pridržuje kozmični faraonski Bog. V optimistično upanje na svetopisemsko narodno vstajenje se je iztekel tudi umetnikov zadnji triptih iz preroškega cikla Slutnja narodne pomiritve, s sliko Upanje pa so po prelomu tisočletij hkrati izzveneli tudi njegovi Štirje obrazi duše.«

Biografijo je za razstavni katalog je pripravila kustosinja Olga Butinar Čeh.
MAKSIM SEDEJ ML. (6. 11. 1935‒23. 9. 2014), slovenski slikar, grafik, esejist, pesnik in pisatelj, je bil rojen v Ljubljani leta 1935. Že kot otrok je bil likovno nadarjen in je nato svojo osnovno in bogato likovno izobrazbo pridobil pri očetu, profesorju Maksimu Sedeju st., na Akademiji za likovno umetnost. Lahko rečemo, da je obiskoval »zasebno akademijo«, ki je od mladega umetnika zahtevala veliko truda. Leta 1958 se je poročil z zdravnico pediatrinjo Anko Kopač, ki mu je do zadnjega stala ob strani pri delu in ga podpirala pri njegovem iskanju in raziskovanju neznanega in novega v svetu umetnosti in kulture. Od leta 1963 pa do konca svojega ustvarjanja je nato delal kot samostojni likovni umetnik in kulturnik. Za njegov opus pravijo, da ima značilen intelektualni naboj, ki je barvito spojen z nadrealistično domišljijo, vsekakor pa se je umetnik intenzivno poglabljal v življenje samo in razmišljal o eksistencialnih vprašanjih. V letih 1958‒1963 je snoval zamolkle, kozmično občutene abstraktne slike, nato pa je ustvaril več interpretacij del znanih tujih starih mojstrov, npr. Hieronymusa Boscha in drugih. Po letu 1966 je gojil alegorično obarvano in politično angažirano figuraliko, ki jo je sredi 80. let sklenil s ciklusom »Slutnja narodne pomiritve«. Vzporedno sta nastajala še ciklusa »O naravi nič novega« in »Cvetlični ljudje« o čudežih narave z motiviko rastlin in žuželk. Sledila je fantastična figuralika in apokaliptična ter ezoterično-kozmološka problematika s cikloma »Apokalipsa« in »Štirje obrazi duše«. Pri delu je tudi veliko sodeloval s kulturniki, predvsem s slovenskimi pisatelji in pesniki. Od leta 1985 je bil odgovorni urednik sprva biltena, potem pa revije »Likovne besede«, s katero je sodeloval od 1. do 12. in 13. številke. Vseskozi je bil tudi član ZDSLU. Od leta 2000 dalje, ko je poslal v Cambridge slovensko-angleško publikacijo »Štirje obrazi duše« in so ga izbrali za doživljenjskega svetovalca za umetnost in humanizem generalnega direktorja IBC Cambridge v Angliji, je postal tudi svetovno znan kulturnik in umetnik na socialnih omrežjih (Yahoo in FB). V tem obdobju je postal tudi podpredsednik Svetovnega kongresa umetnosti, znanosti in komunikacije. Novembra 2006 je prejel nagrado za življenjske dosežke na področju slikarstva, literature in esejistike pri Svetovnem kongresu za umetnost, znanost in komunikacije. 25. januarja 2012 je bil za svoje ustvarjalne dosežke imenovan za doživljenjskega akademika na Ameriškem biografskem inštitutu. 8. januarja 2013 je prejel častni doktorat za književnost, London, IBC Cambridge.