»Nisem želela iti mimo svoje narave«

Ob pogledu na slike lahko odkrivamo zgodbe ali uživamo v trenutku mirovanja. Slike si lahko ogledamo, da bi dobili odgovore na vprašanja, ki nam jih zastavlja življenje, ali pa jih razumemo kot čustveno dokumentacijo neizrekljivega občutka, ne da bi se jih dotaknili. Čeprav včasih začutimo notranji refleks, da se želimo zgolj dotakniti podob, s katerimi se soočamo in ki so bile nenadoma in mogočno postavljene pred nas, da bi – vprašanje je le, zakaj – mi postali del tega čustvenega sveta.

Postati del čustvenega sveta Brigitte Kranz je čudovito in zelo ganljivo. Za trenutek se povežeš s pogledom teh oči na platnu, z očmi, ki ujamejo in pritegnejo vsakega gledalca, četudi le za trenutek. Pogledajo te: neskončno, brez kril ali temno lepo. Saj vsebujejo hrepenenje, bolečino in neko obliko brezčasnosti.

Lahko pa tudi samo preprosto opazujemo plasti barve in strukturne oblike, da bi odkrili rahločutnost v drugem, v sodobni umetnici, ki vsrkava, čuti in diha vse, da bi s svojo dovzetnostjo na platno prenesla človeške in nečloveške valovne dolžine. V manjših formatih Brigitte Kranz uporablja krhke stvari, kot so to cvetni lističi, lističi vrtnic, listje. Komaj jih prenesemo na papir, že oddajo svojo barvitost, ne izgubijo pa smiselne vsebine.

Tako kot so krhki in občutljivi naravni cvetovi, ki jih uporablja, so občutljivi in krhki tudi obrazi, ki jih želi ujeti za večnost. Ne smemo iti mimo njihove narave, če želimo priti do nje. Zato se lahko zgodi, da ob pogledu na slike umetnice Brigitte Kranz ne bomo našli odgovorov, temveč le vprašanja, ki se nam zajedajo v dušo. Najpomembnejše od vseh človeških vprašanj je: zakaj? In: zakaj ne?

Prevod: Ivana Kampuš