V slovo Karlu Zelenku (1925–2026)

Umetnost mora imeti korenine

Včeraj, 1. oktobra 2026, se je v 102. letu življenja ustavil ustvarjalni korak Karla Zelenka, velikega slovenskega likovnega umetnika, grafika, slikarja, ilustratorja, keramika in oblikovalca ter dolgoletnega stanovskega člana ZDSLU. Z njegovim odhodom se zaključuje izjemen, več kot osemdesetletni ustvarjalni lok, ki je segal čez skoraj celotno drugo polovico 20. stoletja in globoko v 21. stoletje. Zelenko je bil umetnik, ki ni le pripadal nekemu času – s svojim delom je svoj čas vztrajno opazoval, beležil, komentiral in presegal.

Rodil se je 15. septembra 1925 v Celju. Njegova umetniška pot se je začela že zgodaj in se oblikovala skozi več različnih šol in vplivov: na Umetnoobrtni šoli v Ljubljani pri Francetu Kralju, v Gradcu ter pozneje na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1949 je diplomiral iz kiparstva pri Borisu Kalinu, leta 1951 zaključil specialko za grafiko pri Božidarju Jakcu, nato pa študij nadaljeval še pri Gabrijelu Stupici. Ta večplastna izobrazba je pomembna tudi za razumevanje njegove poznejše umetniške govorice: Zelenko je bil umetnik, ki je kiparsko občutljivost za obliko, risarsko discipliniranost in samo slikarsko občutljivost združil v izrazito individualen njemu lasten figuralni svet.

Med pomembnejše postaje njegove poti sodijo delo v kamniški keramični industriji, pedagoško delovanje na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, od leta 1959 pa samostojna umetniška pot. Leta 1962 je študijsko bival v Parizu, razstavljal doma in v tujini ter si v desetletjih ustvaril opazen mednarodni razstavni prostor, med drugim v Italiji, Belgiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada za grafike, predstavljene na razstavi v ljubljanski Mali galeriji, pozneje pa tudi druga priznanja in odlikovanja. Bil je dolgoletni član stanovske organizacije slovenskih likovnih umetnikov, v šestdesetih letih tudi njen predsednik; pomemben je bil tudi njegov delež pri nastanku Mesta umetnikov v Grožnjanu, s čimer je sodeloval pri oblikovanju enega pomembnejših umetniških okolij na tem prostoru.

Toda Zelenkovega pomena ni mogoče zajeti z življenjepisom. Njegovo bistveno območje je bila figura – človek v prostoru, človek med ljudmi, človek v urbanem vrvežu, na trgu, ulici, sejmu, v gostilni, cirkusu, gledališkem ali skoraj gledališkem prizoru. Njegov svet je naseljen z obrazi, telesi, pari, množicami in samotneži, s klovni, harlekini, godci, prodajalci, opazovalci in različnimi drugimi protagonisti vsakdanjega in groteskno preobraženega sveta. V njem se prepletajo realnost, spomin, domišljija in gledališkost.

Prav zato je tako značilna njegova grafika. Njegova risba je bila precizna, miniaturno občutljiva in pripovedna, vendar nikoli zgolj opisna. Linija pri njem ne obrisuje le figure, temveč gradi značaj, atmosfero, ritem in psihološko napetost prizora. Zelenkova jedkanica je pogosto zasnovana kot zgoščena mreža drobnih, ritmiziranih potez, v katerih se iz linearne arabeske postopoma rojeva cel svet. Figura je lahko realistična, vendar nikoli zgolj prepisana iz stvarnosti; podvržena je stilizaciji, karikaturni deformaciji, včasih groteski, a skoraj vedno tudi posebni, tihi poetičnosti.

Zelenkova umetnost zato ni niti anekdotična niti dekorativna. Njena pripovednost je sredstvo za opazovanje človeka in družbe. Njegovi protagonisti niso junaki v klasičnem smislu, temveč mali, pogosto anonimni ljudje vsakdanjega sveta. Prav zaradi tega imajo njegovi prizori posebno dokumentarno moč, čeprav nikoli niso dokumentarni v dobesednem pomenu besede. So preoblikovana resničnost, filtrirana skozi umetnikovo izostreno oko in njegov izrazito oseben spomin. To je lepo poudarjeno tudi v zapisu ob njegovi razstavi v Galeriji NLB, kjer je bil njegov opus opredeljen kot nekakšna kronika življenja »malih ljudi« z ulic in trgov, pri čemer njegov motivni svet izhaja iz realnih izkušenj, spominov in opazovanja vsakdanjega življenja.

Pomemben ključ do njegovega opusa pa je mogoče najti tudi v njegovih lastnih besedah, ko je poudaril, da mora umetnost imeti korenine, saj morajo biti za ustvarjalca pomembni dogodki njegovega prostora in časa. Zelenko je tudi tedaj, ko se je slovenska umetnost intenzivno srečevala z novimi avantgardnimi in abstraktnimi tokovi, ostajal zvest figuralnemu izhodišču. Bil je ustvarjalec, ki je vedno iskal nove izziva, a ostajal zvest svoji likovni besedi, v čemer je mogoče prepoznati njegovo umetniško samosvojost. Zelenko ni gradil kariere na menjavanju slogovnih paradigem in ni sledil umetnostnim modam. Njegov razvoj je bil poglobitev lastnega sveta. Zato lahko govorimo o izraziti kontinuiteti njegovega rokopisa, ki se skozi desetletja ni izčrpal, temveč je vedno znova našel nove motive, nove situacije in nove odtenke iste temeljne človeške teme. V tem smislu je bil resnično samohodec – ne zaradi odmika od umetnostnega prostora, temveč zato, ker je znal v njem vztrajati z lastno, prepoznavno logiko in njemu lastno likovno govorico.

Ob grafiki je pomemben tudi njegov slikarski opus, v katerem se značilna figuralna struktura njegovega sveta razpre v barvi. Prav tako je ustvarjal na področju ilustracije in keramike, pri čemer je svoje likovno mišljenje suvereno prenašal med različne medije. Ta večmedijskost pri njem ni pomenila razpršenosti, temveč nasprotno: dokazovala je notranjo koherenco likovnega mišljenja, ki je ne glede na tehniko ostajalo prepoznavno.

Njegova dela so bila že zgodaj prepoznana tudi zunaj Slovenije, kjer je pogosto našel prostor za njegovo posebno, figuralno in narativno umetnost. V tem je bila njegova pot včasih tudi težka, toda prav zato je danes toliko pomembnejše, da jo razumemo v celoti – ne kot anahronizem, temveč kot vztrajanje pri možnosti figurativne umetnosti kot sodobnega, kritičnega in humanističnega medija.

Leta 2025, ob njegovem stoletnem jubileju, je bilo mogoče še enkrat videti, kako globoko se je njegova ustvarjalnost vpisala tudi v naslednje rodove. Družina Zelenko je postala ena najbolj prepoznavnih slovenskih umetniških družin, vendar Karlova dediščina ni pomembna le zaradi družinske kontinuitete. Njegov najtrajnejši prispevek je umetniški način gledanja: sposobnost, da v navidezno običajnem prizoru prepoznaš nekaj bistveno človeškega, da za humorjem zaslutiš melanholijo, za grotesko nežnost in za množico posameznika. Bil je umetnik, ki je svoje življenje enačil z umetnostjo in umetnost z življenjem.

Danes žal ne izgubljamo le stoletnika in dolgoletnega stanovskega kolega ter člana ZDSLU. Slovenska likovna umetnost izgublja enega svojih vztrajnih kronistov časa in človeka. Umetnika, ki je znal svet gledati od blizu, ne da bi ga zmanjšal na anekdoto; ki je znal biti ironičen, ne da bi postal ciničen; in ki je znal govoriti o osamljenosti, minljivosti in človeški krhkosti, ne da bi svoji umetnosti odvzel toplino. Njegov ustvarjalni korak se je za vedno ustavil, a njegov duh in njegova dela ostajajo in prav tako neizbrisna sled ter pečat, ki ga je zapustil na polju likovnosti. Svet njegovih figur, obrazov, ulic, trgov, harlekinov, klovnov in tihih gledalcev bo ostal – v grafikah, slikah, ilustracijah, keramiki in predvsem v spominu tistih, ki smo ga srečevali kot umetnika in stanovskega sopotnika, ga spoštovali in občudovali.

Njegovo delo ostaja, kot redko pričevanje nekega stoletja, ki je za nami in kot opomin, da ima umetnost resnično moč tedaj, ko ima – korenine.

ZDSLU izreka svojcem, vsem, ki so ga imeli radi in vsej umetniški družini Zelenko iskreno in globoko sožalje. Ne bomo ga pozabili in naj počiva v miru v drugih neznanih dimenzijah.

Zoran Poznič in celoten ZDSLU

Pripravila Olga Butinar Čeh