11. december 2025–6. januar 2026

Razstava fotografij z otvoritvenih dogodkov v Galeriji ZDSLU in Likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani (1988–1990).
Kustosinja razstave: Judita Krivec Dragan

Janez Bogataj je bil med leti 1988 in 1990 z njegovim fotoaparatom redni obiskovalec razstavnih dogodkov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Takrat že uveljavljen fotoreporter revije Mladina in (so)avtor značilne podobe takratne ljubljanske punk scene je v dobrih treh letih ustvaril ciklus fotografij, v katere je ujel eno najuspešnejših poglavij delovanja več kot 100 let starega društva, predvsem pa tudi duhovno podobo osemdesetih, prežetih z neverjetnim optimizmom, toleranco in morda poslednjim boemstvom.

Čeprav se pri nas takrat še ni veliko govorilo o dokumentarni fotografiji kot umetniški, so se nekateri kritiki, še bolj pa vizionarski uredniki revij in časopisov, zavedali, kako je v svetu prevladujočih vizualnih sporočil pomembno, da reportažni oziroma dokumentarni fotograf ne deluje zgolj kot novinar, ampak kot avtor, ki ustvarja zgodbo ali vizualno pripoved.

Janez Bogataj nikoli ni maral statične kompozicije, niti ni postavljal fotografirancev v načrtovane, reprezentativne položaje. Pomembnost posameznih udeležencev zanj ni imela posebne teže. Kot neviden opazovalec se je spretno gibal med ljudmi, izbiral zanimive poglede, obraze, živahne dialoge, situacijsko komiko, dinamično premikanje posameznikov po prostorih. Nekatere je izpostavil, druge pustil v komaj zaznavnem ozadju. Njegova avtorska refleksija sveta, ki združuje resničnost in interpretacijo, nam ob ogledovanju teh podob izpred več kot 30 let ne obuja le spominov na znani čas in ljudi – mnogi med njimi so že dolgo odšli – temveč tudi duh časa, značilen za družbo tik pred prelomnimi dogodki v svetu: padcem Berlinskega zidu, razpadom Sovjetske zveze in za nas še posebej tragičnimi vojni v Jugoslaviji.

Na prvi pogled se morda zdi, da so bili takratni društveni dogodki, kamor so zahajale vse generacije – umetniki, kustosi, kritiki in sopotniki različnih slogovnih preferenc, kjer je bil vsakdo dobrodošel – oblikovani kot pobeg pred temnimi slutnjami bližnje prihodnosti, ki smo jih globoko v sebi nosili skoraj vsi. Morda so nas le umetniki, med njimi tudi Janez Bogataj, vsaj za trenutek uspeli prepričati v pravilnost svojih (drugačnih) percepcij in vizij sveta, četudi so bile te še tako iluzorne.

Vsa preteklost in ljudje, ki so jo zaznamovali, osvetljujejo pomemben del naše zgodovine. Morda se niso kazali tako, kot jih vidimo danes, a je takšne doživel avtor, ko se tisti, ki so bili fotografirani, niso zavedali, da so opazovani. Zato te fotografije predstavljajo dragoceno dokumentarno gradivo in obenem umetniške eksponate z izvirnim avtorskim konceptom in interpretacijo.

Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije.