V slovo Mateju Metlikoviču (1956–2025)

S težkim srcem se poslavljamo od našega dolgoletnega člana ZDSLU, Mateja Metlikoviča, priznanega akademskega slikarja in magistra umetnosti, rojenega leta 1956 v Kranju. Njegov odhod pušča veliko praznino v slovenskem umetniškem prostoru, kjer je s svojo neizmerno ustvarjalno energijo, predanostjo in duhovno občutljivostjo več kot štiri desetletja soustvarjal likovno krajino, še posebej na področju sakralne umetnosti.

Metlikovič je bil umetnik, ki je znal v svetlobi in barvi prepoznavati in razodevati presežno razsežnost bivanja. V svojih s simboliko prežetih likovnih zgodbah je poudarjal pozitivno naravnanost, notranje ravnotežje in človeško hrepenenje po smislu in prepoznavanju bistva. Najmočnejši odtis je pustil v sakralni umetnosti, kjer je ustvaril številne stenske poslikave, vitraje in slike doma in v tujini. V njih je z mojstrsko lahkotnostjo prepletal teološko simboliko, bogato barvno govorico in osebno, meditativno izpoved, ki je v gledalcu odpirala prostor za kontemplacijo in notranji dialog.

Njegova dela žarijo v svežih, toplih in radostnih barvah, pogosto prežetih s poetično dinamiko. Ob njih se spomnimo na Matisseovo slavljenje barvitosti življenja in na Kandinskega, ki je v barvi in liniji iskal duhovno resonanco sveta. Vendar je Metlikovič tudi ob teh zgodovinskih sorodnostih ostal povsem samosvoj. Njegov likovni jezik je bil sodoben, čist, prepoznaven in notranje povezan z lastno duhovno potjo, zaradi česar je vanj lahko vnašal redko iskrenost, skromnost in toplino.

Umetnikova dela so našla dom v številnih cerkvenih prostorih in zasebnih zbirkah, kjer bodo še naprej govorila generacijam – o svetlobi, veri, človečnosti in odprtosti duha. Metlikovič je bil tudi predan pedagog, pronicljiv sogovornik, mislec in ustvarjalec širokega razpona, ki je znal povezovati tradicijo in biblijsko zgodbo z osebnim vizualnim jezikom ter v prostor vnesti ravnotežje, mir, upanje in svežino.

Korak in čopič mu je ustavila bolezen, vendar njegov bogat in izrazno unikaten opus ostaja kot neizbrisljiva sled. Znotraj sodobne slovenske umetnosti je bil eden najpomembnejših ustvarjalcev, ki so se poglobljeno posvečali sakralni vsebini in jo znali razumeti v kontekstu današnjega človeka.

Naj počiva v miru tam za mavrico, v svetlobi, ki jo je s svojim delom tako radodarno delil.

Družini ter vsem, ki so ga poznali, imeli radi in cenili, izrekamo iskreno sožalje.

Ne bomo ga pozabili.

Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov
Zoran Poznič, predsednik

Ljubljana, 24. november, 2025

Pripravila Olga Butinar Čeh