Ob odhodu Tihomirja Pinterja (1938 – 2024)

V 87. letu starosti se je po bogatem in plodnem ustvarjalnem življenju zaradi bolezni poslovil dolgoletni član ZDSLU, slovenski fotograf Tihomir Pinter, ki se je rodil 19. januarja leta 1938 v hrvaškem Bjelovarju staršem madžarskega rodu. Ker so se doma s fotografijo veliko ukvarjali, tako oče, kot tudi starejši brat, se je že kot otrok navdušil in zapisal fotografiji. Leta 1956 mu je brat kupil prvi fotoaparat, ki je postal njegovo pomembno in najvažnejše delovno orodje. Leta 1958 se je v včlanil v Fotoklub Sarajevo, 1960 pa se je vpisal na Fakulteto za farmacijo in biokemijo v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1965 in nato leta 1973 tam tudi magistriral na področju kemije prehrane, leta 1975 pa še doktoriral. Živel in delal je tudi v Beogradu in se je nato preselil v Ljubljano, kjer je postal tudi član » Fotogrupe ŠOLT Ljubljana «. Med letoma 1969 in 1981 je bil eden izmed desetih najuspešnejših razstavljavcev v Sloveniji in Jugoslaviji. Prijateljeval je s številnimi likovniki, tudi s slikarjem Andrejem Jemcem, ki ga je tako uspešno fotografiral v njegovem ateljeju, da so temu kmalu sledili portreti drugih pomembnih in zanimivih likovnih umetnikov po njihovih ateljejih. Leta 1975 mu je FIAP podelila naslov Excellence FIAP (EFIAP). Zaradi majhnih ateljejev v katerih so likovniki po večini ustvarjali, je Pinter moral pri delu uporabljati širokokotne objektive, da je lahko predstavil tudi ustvarjalno okolje vsakega posameznika. Leta 1984 je izdal knjigo »Umetnik v ateljeju« in leta 1990 pa je razstavil svoje fotografije v Moderni galeriji. Začel je fotografirati tudi slovenske književnike za prilogo »Dela, Književni list« in se je nato v glavnem posvetil portretni fotografiji. Na pobudo Društva slovenskih skladateljev je portretiral tudi njihove člane. Od leta 1995 naprej pa je ustvarjal v svojem ateljeju in se začel ukvarjati s studijskim portretom. Leta 2006 je prejel nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo, od leta 2007 dalje se je vključil v Društvo oblikovalcev Slovenije in v Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Skupno je sodeloval na 565 skupinskih razstavah ter pripravil več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini. Prejel je 175 nagrad in priznanj.1

Za Pinterja je bilo fotografiranje umetnost, ki je v klasični fotografski tehniki kazala portrete umetnikov in kulturnikov iz raznih zornih kotov. Vsaka njegova fotografija je bila umetnina, ves njegov opus pa zapis časa in njegovega duha. Bil je plemenit in tihi kronist dobe in kulturnikov, ko sta bili kultura in umetnost še cenjeni in spoštovani, zato so bili njegovi izdelki kot zapisovalci spomina na pomembne dogodke in posamezne ustvarjalce za poznejša obdobja. Želel je, da slovenski umetniki in kulturniki nikoli ne bi tonili v pozabo. V glavnem najdemo v njegovih črno belih mojstrskih fotografijah in v posameznih kadrih več resnice o vsebini in notranjosti posameznikov, kot če bi jih gledali v živo. Klasične fotografije, ki jih je ustvarjal, so bile v bistvu beleženje spomina na določene trenutke, na življenje, na dogodek ali posameznike.

V ZDSLU bomo pogrešali modrega, tihega in plemenitega umetnika, fotografa, ki je bil veliko več kot samo to, saj je bil član, ki smo ga spoštovali in ki je za seboj pustil v svojem obširnem opusu, v fotografijah in knjigah globoke neizbrisne sledi. Počiva naj v miru v neznanih dimenzijah!


Zoran Poznič in člani ZDSLU

Ljubljana, 30. 07. 2024
Pripravila: Olga Butinar Čeh