Ko odhajajo veliki umetniki, slikarji, veliki misleci, veliki profesorji in veliki ljudje, taki kot je bil Gustav Gnamuš, ostaja za njimi strašen manko, velika praznina in huda žalost. Ko nas zapustijo ni nikoli pravi čas. Obdobje, v katerem smo ujeti, pade v vakuum brezčasnosti, krute bolečine in nerazumevanje potratnosti našega sveta, predvsem pa škode, ki je bila storjena ob odhodu slehernega, še posebej pa velikih. Morda nas nekako tolaži dejstvo, da je naše neznanje tako neizmerno in naš zemeljski čas tako omejen, naša percepcija tako revna, da se morda v drugih, nam neznanih dimenzijah, kopiči moč duja, ki tukaj zmanjka. Kdo ve? Morda živi nekje svetloba, kjer se zbrana brezmejna energija širi in prenaša na vse konce v nerazumljivih zakonitostih neznanega, željenega transcendentnega dejstva, da se da preseči določena kakovost in stanje bivanja.

Gustav je bil eden najpomembnejših sodobnih slikarjev na koncu 20. in v začetku 21. stoletja pri nas. Raziskoval je popolnost, tako v likovni kompoziciji in slikarski perspektivi, kjer je na vrh njegovih vrednot sodila harmonija, tako v likovnem svetu kot tudi v življenju. Ta vseobsegajoča sila, kjer vlada določen red v področju teorije kaosa, v katerem so vsi elementi enakovredni in vključeni v likovno polje, ki ga je proti koncu imenoval tudi meditacijska opna, je avtorja vodila skozi življenje in delo. Vedno so ga privlačile zahtevne in težke naloge in uganke, oblikovanje miselnih vzorcev, ki jih je postavil na ogled in barve, ki jih je dvigoval na likovnih poljih na višje nivoje in nam na svojih slikah z njimi omogočal barvna doživetja, to so bile vsebine njegovih večnih iskanj in preizpraševanj. In morda so bile ravno zato njegove slike, ki so sledile slikarjevemu osebnemu razvoju, kot tudi duhu časa, zahtevne in težke za razumevanje. Vsekakor pa so Gnamuševe slike brezčasne, lahko rečemo, da so paradoks časa, saj jih danes, v postigitalni dobi in obdobju virtualnega sveta, bolje razumemo, kot so jih v začetku, ko so nastajale. Ob gledanju, so te slike potrebne poglobitve, potrpljenja, koncentracije kot tudi kontemplacije in poduhovljenega razmišljanja gledalca. Ogledi del, so vizualna izkušnja, ko mora gledalec dejansko gledati in ne le bežno videti. Njegov napredni duh je bil vseskozi prežet z zakonitostmi zen budizma in znanstvenimi dognanji binarne kode, virtualne resničnosti in univerzalnih konstant. Begal ga je obstoj nam vidnih, a v realnosti, že ugaslih ozvezdij, kar je sledilo pravilom radialnega širjenja svetlobe in relativnosti našega bivanja. Zanimalo ga je predvsem sozvočje barve in oblike ter sevanje svetlobe. In vse našteto, ga je postavilo zelo visoko, če ne na prvo mesto med slikarji, saj je veljal za enega najobčutljivejših slikarjev barve, ne samo doma, temveč tudi v svetu.

Gustav (Avgust) Gnamuš, slovenski slikar, je bil rojen 18. novembra 1941 v Mežici. Med letoma 1961 in 1966 je pri Francetu Miheliču, Maksimu Sedeju in Gabrijelu Stupici študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta 1966. Gnamuš živi in deluje v Ljubljani. Od leta 1978 je bil predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od leta 1990 s statusom rednega profesorja za slikarstvo. Leta 1996 je prejel Nagrado Riharda Jakopiča, 2001 pa za svoj slikarski opus tudi Prešernovo. 2013 je bil imenovan v naziv zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. (življenjepis povzet po: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gustav_Gnamu%C5%A1 )

Počivaj v miru veliki slikar, profesor in prijatelj, pogrešali te bomo. V svojih delih boš živel še vedno dalje in sled za teboj je tako globoka, da je ne bo mogoče zabrisati.

Iskreno sožalje izrekamo vsej njegovi družini in vsem, ki so ga imeli radi.

Zoran Poznič, ekipa in ves ZDSLU