Dušan Fišer je svoje razmišljanje o prostorih opredmetil s teksturami in strukturami sakralnih objektov in jih vpel v lastno poetiko, kjer je genius loci in genius seculi prepletel s svojimi intimnimi in intuitivnimi vpogledi v »tostran in onstran«. Podobno mu je tesnobno potovanje italijanskega umetnika Georgea de Chirica, ki prav tako vstopa v zagoneten svet arhitektur, hodnikov, arkad in labirintov; vse to so načini kamor človek lahko simbolno odroma (po Jungu).

Mite in legende Fišer pregnete, prevaja in umesti na bolj osebne lege. Tako vizualizira in opredmeti tudi svoje najbolj intimne misli in čustva, ki se prezrcalijo na gledalca na način prebliskov/odsevov v delno odkrit/zakrit način napisa in slike ujete v črni roži, mandali, skozi katero lahko človek simbolno odroma (potuje) v druge svetove. Skozi družinsko dramo in katarzo nas popeljejo verzi Aleša Štegra: »V izgubljenem te najdem«, ki jih moremo ugledati, a jih moramo biti pripravljeni sprejeti, zato se nam ne odkrijejo na prvi pogled. Šele potem jih lahko sprejmemo, tako kot podobo belega volka, ki je ujeta v krogu. Ta ambivalentna in divja žival, tako blizu in hkrati daleč od človeka nam vzbuja strahospoštovanje… Čustva in čustvovanja nam Dušan Fišer približa z oblikami, barvo in občutenjem prostora na najbolj neposreden način. Sprehajamo se med elementi/realnimi telesi in iluzijami, ki jih prepusti gledalčevi senzibilnosti. Umetnik sam je v vlogi mojstra Eckharta, ki iz učencev/gledalcev izvablja prave odgovore. Iz temin strahov se prebijamo k svetlobi.

Na slikah Katje Bednařik Sudec se človeku odpira rajski svet rastlinja in bujnega cvetja ter hkrati odstira iste svetove prostora in časa kot se jim posveča Dušan Fišer ali z elegičnim ciklom »Žalostinke po Razkrižko« pesnik Vlado Žabot. Vendar so njene slike prežarjene s svetlobo, zato je umetničin svet svetli antipod pesnika in slikarja. »Dušica, ki je šla pozdraviti angele« ali »Metulja, ki sta šla pozdraviti dušico«, sta zgovorna naslova s katerima nas umetnica uvaja v ta poseben svet, v svet, ki ga občuti in se mu približa, ko se briše meja med realnim in slutenim. Gre za svojevrstna plastenja med realnostjo in mistiko, med favno, floro in človekom; ko je človeku umetniku/umetnici dano, da lahko prisluškuje šepetu angelov in to neizgovorljivo govorico vizualizira in prevaja v podobe njenega rajskega sveta.

Drugače kot slikarka Metka Krašovec (1941-2018), velika predhodnica intimne, mistične tišine, trenutkov, preden se kaj zgodilo… sveta, ki ga lahko le slutimo, je Katja Bednařik Sudec s plastenjem združila oba svetova. Poslužuje se različnih tehnik in ustvarja posebno »vmesnost«. Gre za vizualizacijo opazovanja z načinom zrcaljenja (speculum) tiste zmuzljive podobe, odseva rajskega vrta. .. Tudi ko umetnica svoje predstave opredmeti in postavi na način instalacij, je njeno tkanje duhovno dejanje, za prepleti črt pa slutimo korenine, ožilje in utrip srca, tega sveta in tistega onstran… Uspela je postaviti svojstven spomenik kulturnemu okolju, kjer imajo ljudje raznolika družbena, verska in psihična ozadja. Vse kar so doživeli njeni predniki in kar je doživela tudi sama je kot umetnica lahko pretvorila v sublimne podobe.

Preplet njenih del z deli Dušana Fišerja se zdi kot čista energija, da se lahko potem, od njunih transcendentalnih izkušenj in potopitev v vmesne svetove, ki nam jih odpirata oba umetnika, vrnemo v tostran.

Milena Zlatar