V 89. letu starosti se je poslovila akademska slikarka Milena Usenik
(9. september 1934, Bloke – 31. marec 2023, Logatec)

Akademska slikarka Milena Vida Bernard Usenik je ena vodilnih likovnih ustvarjalk pri nas. V začetku dvajsetih let se je kot vrhunska športnica posvečala atletiki, kjer je pri suvanju krogle dosegala zavidljive rezultate, ki jih je nadgradila z državnim rekordom in z dvakratno uvrstitvijo na Olimpijske igre (1956 OI v Melbournu, 9. mesto, 1960 OI Rim, 10. mesto). Ko je zaključila uspešno športno kariero, je začela s študijem slikarstva na ALU, kjer je leta 1965 diplomirala pri profesorju Maksimu Sedeju in nato leta 1968 še pri profesorju Gabrijelu Stupici končala slikarsko specialko. S svojimi deli se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Prejela je številne nagrade in priznanja: posebno priznanje na razstavi slovenskih likovnih umetnic v Umetnostnem paviljonu Slovenj Gradec (1973), priznanje na 1. bienalu male slike Mini prix Lucas na Bledu (1993) in glavno nagrado na 2. bienalu male slike Mini prix Lucas  v Ljubljani (1995), nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo 2021. V zadnjih desetih letih je ponovno začela več samostojno razstavljati in je imela kar nekaj odmevnih razstav s katerimi je znova pritegnila številne obiskovalce in likovne kritike. Prav zablestela je s svojim popartističnim slikarstvom v galeriji P74 z razstavo Izgubljeni popart (2014) in v Bežigrajski galeriji z razstavo Povezovanja. Slike in risbe 2004 – 2015 (2016), med njenimi zadnjimi razstavami je bila Razstava nagrajencev Riharda Jakopiča 2021, ko se je v Galeriji ZDSLU predstavila skupaj s Francem Novincem in Silvestrom Plotajsom. Zadnja leta svojega življenja je skupaj z možem Emerikom Bernardom, ki se je poslovil lanskega aprila, ustvarjala in živela v Ljubljani in Logatcu.

Milena Usenik je bila skozi svoje ustvarjalne cikluse zapisana raziskovanju likovnih procesov, naravi in ekspresiji barve. Pogosto je delala skupaj z možem Emerikom Bernardom, večkrat pa je ustvarjalno pot ubirala na zelo visokem slikarskem nivoju, tudi precej po svoje. V šestih ustvarjalnih desetletjih je prehodila dolgo in zapleteno slikarsko magistralo, polno bruhajočega kolorita in zahtevnih form, na kateri je doživljala veliko vzponov in presežkov, bila na tej poti vedno zvesta svoji vrhunski likovni govorici, prepleteni s pogumnim vstopanjem v neznano in je vedno iskala ter proučevala osnovne principe ter pravila slikarstva in ustvarjanja. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je neskončno uživala v popartu, ki ga je srečevala v modnem časopisju in s katerim se je takrat pri nas spopadalo veliko mladih, predrznih in pogumnih prvorazrednih umetnikov. V tistem obdobju, se je življenje tudi pri nas začelo počasi spreminjati in odpirali so se novi poskusi, s katerimi se nam je približala potrošniška družba. Množični mediji so sicer precej sramežljivo, a vztrajno vstopali v naš sivi vsakdan in tudi družba kot celota je začutila pozitivne premike, imela vizije in je na stežaj odprla vrata novim tendencam in svetovnim pridobitvam. Milena je bila navdušena nad tistim svetom, očarana je bila z novimi modnimi vali in veliko tega, česar v preteklosti ni poznala, jo je navdihovalo in je hvaležno vključila v svoje ustvarjanje. Sama je povedala: »V modnih časopisih in revijah me je očaral vesel in neznani svet. Kot večino mladih so me skoraj zaslepila lepa oblačila, svetlih barv, dekorativnih pisanih vzorcev, predvsem pa so bili takrat na pohodu plemeniti in plapolajoči svilnati ali svili podobni materiali. Tega pri nas še nismo poznali. S pogumom sem se lotila slikanja, pri katerem sem na platna ujela zapleteno zvezane prelepe barvaste pentlje, plapolajoča in vihrajoča široka krila, oblačila in predmete, ki so bili za vsakdanjo uporabo in so na likovni površini predstavljali, nam mladim, drugačni svet, ki je stopal po pravi poti.« Tako se je v njenih delih, kjer se je začela pojavljati figura, rojeval še popart, ki ga je imela neizmerno rada, saj se je ob njem počutila sproščeno in svobodno. Sama je tudi dejala, da ji je žal, ker je z njim sicer bliskovito zaključila. A podala se je v druge likovne sfere, morda še bolj poduhovljene, včasih že mistične in vedno je ob delu drobnih skic, ki jih je rada pripravila kot predloge za slike večjih formatov, sanjala o najboljši, neponovljivi umetnini. Bila je žal zagotovo prezrta, z ozirom na njeno vrhunsko ustvarjanje, in res je bila sreča, da jo je leta 2014 v galeriji P74 Tadej Pogačar izpostavil kot izgubljeno vrhunsko umetnico poparta in jo pogosto skrbno predstavljal na domačih in mednarodnih sejmih ter razstavah. Tako je šele proti koncu svojega opusa, ponovno vzcvetela ter vsaj delno pridobila na veljavi, ki ji je pripadala.

Milena Usenik je bila izjemna vrhunska umetnica slikarka, ki smo jo vsi imeli radi, zaradi njene plemenite narave, dobrote in vrhunskega znanja, in jo bomo močno pogrešali, saj je vrzel, ki je nastala ob njenem tihem odhodu, neizmerna.

Olga Butinar Čeh, 4. 4. 2023