Mitja Konić ustvarja abstraktne pokrajine kot prizorišča prisotnosti ali odsotnosti človeške figure. Z obojim ustvarja nelagodje in izziva občutek primanjkljaja, bodisi v neizpolnjenosti bivanja ali nečesa, kar se ne more uresničiti. Slike uprizarjajo elegično razpoloženje, saj se dotikajo vprašanja človeške minljivosti. To občutenje je izraženo v vzorcih, ki niso naslikani v smislu pattern paintinga, temveč kot nosilci likovnih razpoloženj. Tromplejska fiktivnost slikarsko uprizorjenih površin, ki koketirajo z učinki ne-slikarskih snovi kot so žamet, brokat ali tolčena kovina, je odraz nenehnega procesa slikarskega presnavljanja med materialnim in metafizičnim. Haptičnost površin in optičnost njihovih robov delujeta kot odprta igra lova na gledalca s črto in ploskvijo. Ta se zaradi ugank polnega strukturiranja slikarske površine pri opazovanju slike ustavi in preda dejanju pozornega zrenja. Slikarske površine velikih formatov – še ena od značilnosti Konićevega slikarskega dela – si podredijo gledalca, s čimer Konić afirmira ta medij kot resničnost, ki je tudi v digitalni dobi pomemben del našega razširjenega zaznavanja sveta (dr. Nadja Zgonik, utemeljitev priznanja).

Mitja Konić je prejemnik priznanja Riharda Jakopiča 2023 za delovanje v obdobju zadnjih treh let.

Mitja Konić (1984, Slovenj Gradec) je zaključil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorjev Gustava Gnamuša in Jožefa Muhoviča. Leta 2012 je bil nagrajen z ugledno štipendijo za umetnike DAAD, v okviru katere je med letoma 2012 in 2014 opravljal podiplomski mojstrski študij na Akademiji za likovno umetnost v Dresdnu. Njegov mentor je bil profesor za interdisciplinarno in eksperimentalno slikarstvo Christian Sery. V Dresdnu je ostal še nekaj let po zaključku magistrskega študija, nato pa se je preselil v bavarsko prestolnico, v Müncehn, s katero še vedno ohranja vezi. Leta 2022 se je vrnil v domače Velenje.