(16. avgust – 2. september 2021) Odprtje: 16. avgust ob 20.30 pred rotovžem, Glavni trg 7, Novo mesto.

Razstavišča v Novem mestu: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, Galerija Simulaker, Vrhovčeva ulica 1, Knjižnica Mirana Jarca, Rozmanova 28, Kulturni center Janeza Trdine, Galerija Kocka, Novi trg 5.

Društvo likovnih umetnikov Dolenjske po treh izpeljanih mednarodnih projektih nadaljuje organizacijo in izvedbo niza tematskih razstav sodobne likovne umetnosti. Tema letošnjega 2. Mednarodnega bienala Likovne vizije, Etike(te) je smeh.

Na razstavi sodeluje 55 umetnikov iz Slovenije, Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Poljske in Makedonije. Žirija v sestavi Gorana Milovanovića, kot predsednika, in članov, Jasne Kocuvan Štukelj, Dajane Vlaisavljević, Roberta Lozarja, Olge Butinar Čeh in Matjaža Brulca je od 58 prijavljenih izbrala 34 likovnih del, za katere je presodila, da prvenstveno obravnavajo razpisano temo, v avtorski poetiki ter izrazu pa so hkrati dovolj prepričljiva. Preostalih 21 avtorjev je na podlagi njihovega ugleda in vsebinskega ujemanja s temo bienala k sodelovanju povabil organizacijski odbor.

Ob odprtju razstave bo strokovna žirija slavnostno podelila veliko nagrado oziroma grand prix 2. Mednarodnega bienala likovne vizije, Etike(te) – Smeh 2021 in nagrado za najboljše delo mladega avtorja.

Društvo likovnih umetnikov Dolenjske je sicer leta 2019 pripravilo razstavo na temo strahu oziroma abstraktnega čustvenega stanja, ki je pogosta tema likovne umetnosti. Letos, ko svet še vedno drsi skozi kataklizmo virusne pandemije, pa se je pripravljalni odbor odločil za temo smeha, ki morda na prvi pogled deluje sproščujoče, a hkrati v sebi skriva mnoge pasti. Zaradi plitvega učinka namreč lahko prehitro zdrsne v banalno, trivialno – morda celo absurdno, nekomu smešno, drugemu z nekoliko drugačnimi pogledi pa popolnoma bizarno.

Smeh sicer sodi med temeljne človekove odzive. Gre za psihološko stanje in odziv na dogodke ali okoliščine. Smeh povzročajo predvsem dogodki, ki jih razumemo kot komične in odpirajo prostor humorja ter veselja – o tem so pisali številni filozofi, od Platona in Aristotela do Bergsona in drugih, smeh in humor pa praviloma nista veljala za posvečeni temi.

Vendar obstajajo še druge razsežnosti. Pomembna je tista, ki smeh evolucijsko povezuje s strahom oziroma podrejanjem, še pomembnejša pa je razsežnost, ki presega živalskost – smeh kot transformativna ali subverzivna izkušnja. Kot je v romanu Ime rože zapisal Umberto Eco, je bil za oblastnike, še posebej tiste s totalitarnimi težnjami, smeh ultimativna subverzija, zato so ga vedno poskušali nadzorovati in ga omogočati zgolj v okviru natančno določenih praznikov norosti in neresnosti.

Da je bil smeh tudi na Slovenskem protiutež političnim razmeram po drugi svetovni vojni, pričajo visoke naklade satiričnega časopisa Pavliha, ki ni zbadal le s šalami na račun politične elite, ampak je tedanje politične razmere komentiral tudi s karikaturami. Zaradi svoje drznosti so imeli avtorji satiričnih besedil in karikatur neredko težave z oblastjo in tudi sodoben smeh je velikokrat nevaren ter občasno celo kaznovan.

Ob vsem tem je zato toliko pomembnejše poudarjati njegov osvobajajoči učinek, ki lahko sprošča danes še kako potrebno ustvarjalnost. Prežemajoča splošna družbena zakrčenost, zavrtost in strah tako prav zahtevajo občasen glasen smeh in sprostitev ustvarjalnih zmožnosti na vseh življenjskih področjih. Umetnost pa je ena ključnih dejavnosti, ki so te probleme sposobne nagovarjati.