3. steklarska delavnica Steklarna Rogaška Slatina

Pripoved v steklu

 

Svojevrstnost tretje steklarske delavnice Pripoved v steklu, Rogaška 2013, je soudeležba štirih oblikovalk v steklu, ki so ob tej priložnosti transformirale v likovne ustvarjalke in se tako pridružile trem likovnim ustvarjalkam in trem likovnim ustvarjalcem, ki pa so za trenutek obratno postali oblikovalci v steklu, pri čemer so oboji očitno uživali v svojih spremenjenih vlogah. Tako je število udeležencev prvič naraslo na deset.
 
Zanimiva je tudi tokratna skupna, spontano izbrana likovna problematika soodnosa med jedrom in lupino oziroma notranjostjo in površino tridimenzionalnih objektov, izhajajočih predvsem iz kroglastih, cevastih, spiralnih, kapljičastih ali prisekanih koničnih oblik, tako da med njimi zaman iščemo oglata geometrijska telesa.
 
Posebnost vsakokratnega izdelovanja steklenih umetniških predmetov na koloniji je tudi v sodelovanju likovnih umetnikov in oblikovalcev s steklarskimi mojstri, ki obvladujejo raznovrstne tehnike in imajo sposobnost uresničevati posebne avtorske zamisli ali osnutke v praksi.
 
V proizvodnji stekla s starodavno tradicijo v okviru vseh velikih civilizacij do dandanes lahko prepoznamo prav tako starodavno simboliko štirih filozofskih elementov (ogenj-zemlja-zrak-voda), navezujoč hkrati na alkimično iskanje kamna modrosti, ki naj bi v skladu s hermetičnim izrekom »vitriol« ležal nekje v nedrjih zemlje. Zemlja - prst pa je kot silicijev dioksid osnovna materija stekla, zato lahko ugotavljamo analogijo med steklom in »lapis philosophicum«, saj zaradi svoje prosojnosti asociira na duhovne dimenzije življenja (tisto kar iščemo v zemlji bomo našli v nebesih).
 
Nasplošno lahko ugotovimo, da je na letošnji steklarski koloniji nastalo lepo število kvalitetnih izdelkov, kot bi udeleženci med seboj kar tekmovali, ne le v kvaliteti, marveč tudi v količini.
 
MARJANA BASTAŠIČ MERELA, oblikovalka v steklu, je ustvarila serijo na ožji osnovi stoječih prisekanih koničnih vazic z organsko zglajenimi robovi, v katerih globini se vrtinčijo barvane ali jedkane spiralaste strukture, morda z aluzijo na kromosome, izhodišča življenja in reprodukcije.
 
Slikar BONI ČEH je ustvaril steklenice s širokim dnom in konveksno izboklino v notranjosti, kjer pa je vse likovno dogajanje omejeno na površino, za razliko od »globinskih« vazic prejšnje avtorice, pri čemer je tudi sam uporabil vegetabilno učinkujoče spiralaste navoje na vratu, na trebuhu pa barvne bradavičaste izrastke, kot bi šlo za začarane erlenmajerice, kjer se pripravljajo skrivnostni zvarki.
 
Tudi vazice slikarke ERNE FERJANIČ FRIC izhajajo iz oblike na ožji osnovi stoječega prisekanega konusa, katere zunanjo površino lahko v celoti obdajajo spiralasti navoji, ki pa se pričnejo in končajo v obliki gljivic, dopolnjujoč strukture, podobne geološkim. Likovna celota zato učinkuje kot sinteza žive in nežive narave s skupno mater(i)jo - tellus mater.
 
Hidrodinamične amfore z velikimi ročaji kiparja JIRIJA KOČICE hkrati asociirajo na trupe lignjev, sicer brez lovk in krilc, pri čemer jih lahko poljubno polagamo na bok ali obrnemo na zgornjo odprtino, a zmeraj v strahu, da se bodo izmuznile in odbrzele v kakšno drugo dimenzijo.
 
NINA MALOVRH, oblikovalka v steklu, izhaja iz osnovnih oblik votle kaplje in sfere, ki pa ju dodatno perforira s poljubnim prisekavanjem, kot bi jih hotela odpreti pod najrazličnejšimi koti in tako odstreti njihovo vsebino, ki pa je dejansko ni. Polikromirana lupina ustvarja samo iluzijo polnosti.
 
Slikar MATEJ METLIKOVIČ je eden redkih likovnikov, ki imajo dolgoletne izkušnje na področju ustvarjanja v steklu (konkretno se ukvarja z vitraži in tehniko fuzije), tokrat pa je ustvaril precedenčno serijo prosojnih krožnikov z vgraviranimi stiliziranimi ptiči, ki so njegov prepoznavni simbol. Lahko jih interpretiramo bodisi kot dušo ali kot Svetega Duha ali enostavno kot veselje do življenja v svobodi in sožitju z naravo. Vzporedno je Matej Metlikovič ustvaril še serijo obarvanih bučastih vazic z nekoliko drugačno simboliko stiliziranih listov, vendar s podobnim pomenom letenja - lebdenja.
 
TANJA MUDRINIČ, oblikovalka v steklu, primerja svoje konične kozarce za penino z meduzami, hkrati povzemajoč vibaste oblike, še posebej opazne na prefinjenih dolgih pecljih, kot bi hotele z vrtinčenjem zvabiti pivca med svoje lovke in ga opijaniti z opojnim vinom, namesto pogubiti s strupom.
 
Slikarstvo SAMA PAJKA izhaja iz tradicije abstraktnega ekspresionizma z odvodom akcijskega slikarstva ob bogatem koloritu in aluzijami na krajine, vendar je ob ponovnem srečanju z ustvarjanjem v steklu popolnoma spremenil oblikotvorje v smislu kroglastih in cevastih oblik ter reduciral kolorit na modro, rdečo in zeleno barvo. Likovno celoto lahko torej doživljamo kot enovitost žive in nežive narave v skupnem fizikalno-duhovnem pojavu, ki se neprestano obnavlja v neskončnih oblikah.
 
IVANA POTOČNIK, oblikovalka v steklu, je ustvarila serijo konkavno prisekanih kapljastih matiranih vazic, ki stojijo na črnih bučastih podstavkih. Površina vazic je obdelana z različnimi spiralastimi ali obročastimi vzorci, vendar predstavljajo »epitelijsko« osnovo enakomerno razbrazdani peterokotniki, razporejeni v smislu satovja, navezujoč na zlati rez, simbol božanske intervencije v naravi.
 
Slikarka HUIQUIN WANG je ustvarila posodice v duhovitih »glutealnih« oblikah ali dvojnih mehurčkih, kot jim sama pravi, pri čemer je površina okrašena z dotikajočimi se pari sferičnih trikotnikov v različnih zemeljskih - rjavih barvnih odtenkih in z vgraviranimi belimi metuljčki, simboli lahkotne radoživosti, a hkrati tudi minljivosti, podobno kot mehurčki.
 
Mario Berdič