Sonja Rauter Zelenko

Iz tradicije k lastni izvirnosti

 

Fotogalerija otvoritve razstave >>

Katalog >>

 
Sonja Rauter Zelenko, naša prva akademsko izobražena kiparka, (na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti je bila vpisana 1945), pomeni danes, ko je na njen za vselej dokončani opus mogoče gledati iz nekajletne oddaljenosti, svojevrstno kiparsko ustvarjalko, lahko rečemo unikatno, kot so bila unikatna tudi njena dela. Del ohranjenega opusa, ki ga kot umetničino zapuščino hrani njena družina, predvsem pa veliko število kiparskih izdelkov, ki so med številnimi zasebnimi lastniki in o katerem ne obstaja kakšna temeljitejša dokumentacija, priča o ustvarjalki z nenavadnimi nagnjenji. Vsi poznavalci njene kiparske umetnosti navajajo pomen njene usmerjenosti v keramično umetnost, za kar je vsekakor bila odločilna izobrazba, ki jo je opravila še pred samim študijem kiparstva v Ljubljani. Najprej na Šoli za umetno obrt, kasneje pa še na specializirani visokošolski ustanovi v Pragi, kjer se je izrazito usmerila h keramični umetnosti.
 
Po končanem študiju na ljubljanski likovni akademiji, s katere je izšla kot kiparka z realizmom podkovano likovno izkušnjo, je bilo njeno zgodnje kiparsko snovanje, v skladu s tem, posvečeno portretistiki. Njene takratne portretne študije kažejo znamenja lepotnega idealiziranja in so verna podoba portretiranca. Verjetno ob teh delih še ni bilo mogoče razpoznati kakšne temeljitejše osebne razpoznavne note, kot se je pokazala kasneje, ko se je odločila za svojo najbolj očitno samosvoje kiparsko oblikovanje ženskih figur iz žgane in pobarvane gline. Ljubke otroške glavice z izrazito nežno, skorajda materinsko ljubečo modelacijo, pričajo o teh zgodnjih kiparskih delih, ki so bila akademsko trdna, in jih je odlikoval lepotni idealizem. Liki otrok so bili živi, zvedavi, ljubki in to je takrat gotovo zadovoljilo kiparkine ambicije, žal jih kasneje nikoli ni resneje uresničila v tej smeri. Svoje temeljno poslanstvo je v kiparski umetnosti šele odkrivala in zdi se, da je bil ta zgodnji realistični portretni zalet vendarle zelo pomemben, saj je ves čas vzdrževal kiparkino ustvarjalno kondicijo v napetosti in pričakovanju novih, še popolnejših izraz-
 
Bogate izkušnje z oblikovanjem keramičnih izdelkov in z njihovim poslikavanjem v keramični tovarni Kamnik, predvsem pa temeljito predznanje, ki si ga je pridobila pred drugo vojno v Pragi, so jo kmalu povedli na novo pot, v iskanje izvirnih ženskih likov, pri katerih se je vse to združilo v učinkovito celoto. Kritiki so takoj opazili, da pri teh ženskih figurah gre za uspešen spoj izrazito kiparskih in tudi slikarskih prvin. In to je bilo nekaj, kar je dejansko izvirnega razvila v svojem kiparskem ateljeju in ker je za uspešne izvedbe poleg domišljije in navdiha potrebovala tudi nekaj konkretnega, si je izbrala motive ženskih narodnih noš z območja takratne Jugoslavije. Treba je opozoriti, da je bila predhodnica teh polnoplastičnih poslikanih figurin – ploska skorajda reliefna poslikana keramika. Ta je bila dejansko najbližja slikarskim težnjam, ki so bile tudi kasneje ves čas navzoče.
 
Sonja Rauter Zelenko je že del rane mladosti preživela v Makedoniji in v njeni zavesti je gotovo ostala slikovita podoba tamkajšnjega sveta in njegovega vizualnega bogastva. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, to je čas, v katerem je kiparka preživljala mladost v Makedoniji, so ljudje bili še oblečeni v narodne noše. Te so bile del njihovega vsakdana. Srečevala pa se je tudi z vsemi oblikami obrti, saj so ženske okoli nje tudi tkale in vezle. Gotovo je od blizu videla številne vzorce in okrasne prvine. Tudi kasneje je na številnih potovanjih rada opazovala in občudovala folklorno umetnost. Med bivanjem v Parizu sta z možem Karlom temeljito pregledala zbirko stare grške umetnosti v Louvru. Potem, ko se je z vso vnemo lotila svoje lastne kiparsko-slikarske teme, so ji vsi ti vtisi gotovo prišli prav. Življenje v takratni Jugoslaviji ji je omogočilo stik tudi z drugimi, folklorno zelo razgibanimi območji, denimo z vojvodinskim, in tam z živečimi »naivkami« slovaške narodnosti. Po obdobju, ki ga je po končanem študiju posvetila snovanju portretov, med njimi izstopajo idealizirane otroške podobe, tudi lastnih otrok, je odločitev za prehod v oblikovanje keramičnih reliefov in poslikanih figurin, ponudilo življenje samo. Družino je bilo treba preživljati, naročil za portrete ni bilo dovolj, njenim izvirnim zamislim o slikovitih, elegantnih in zanimivih ženskih likih pa so se odprle večje možnosti za prodor v galerije in s tem med ljudi. Marsikateri dom je postal prostor, ki so ga okrasili keramični reliefi in sohe Sonje Rauter 
 
Če pogledamo v davno zgodovinsko preteklost, izvemo, da so že prebivalci antične Grčije imeli navado krasiti svoja bivališča. Znano je, da je bilo starim Grkom kiparstvo najljubša umetnost. Bogati so si omislili dragocene vrhunske kiparske izdelke, manj bogati pa so lahko izbirali med mojstrskimi keramičnimi izdelki. Ene takšnih poznamo kot tanagrejske sohice, to so bili liki žena iz vsakdanjega življenja, iz žgane in polihromirane gline. V poznem mčetrtem stoletju pr. n. št. so jih masovno izdelovali v Beociji in še danes predstavljajo dragocenost za zbiralce in muzejske zbirke. Nekaj jih je tudi v depojih Narodnega muzeja v Ljubljani. Na naših tleh pa sicer zasledimo najstarejše ženske figurice iz žgane gline pred tri tisoč leti, v času pozne bronaste dobe in njenega prehoda v železno dobo. Na teh še primitivno zmodeliranih likih pa zasledimo že prve vrisane poteze njihovih oblačil, torej očitna znamenja takratne mode. Večina teh nekaj centimetrov velikih kipcev je iz severovzhodne Slovenije oziroma iz tamkajšnjih arheoloških najdišč. Skratka, izdelki iz žgane in tudi poslikane gline nas vodijo k začetkom tja daleč v predkulturno obdobje. Seveda pa ne smemo pozabiti, da se je v ljudski umetnosti tradicija takšnih poslikanih figuric ohranila do danes. Še vedno jih izdelujejo lončarji, med najbolj znanimi so ribniški.
 
 
Iztok Premrov