DIMITAR MALIDANOV

Metamorphosis, risbe in grafike

 
Dimitar Malidanov, makedonski likovnik in donedavnega profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Skopju, je večstransko povezan s Slovenijo. Pred več kot štiridesetimi leti je diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ter tu leta 1975 končal še grafično specialko pri prof. Marjanu Pogačniku. Kljub pedagoškim obveznostim v Skopju se je vsa desetletja redno vračal v Ljubljano k družini, v različnih slovenskih galerijah je imel več osebnih razstav, udeležuje se likovnih delavnic in sodeluje na skupinskih predstavitvah. 
 
Stroki in širši javnosti poznani grafični opus Dimitra Malidanova je diskretno zaznamovan z znanji in tipikami Ljubljanske grafične šole, ki jih neprekinjeno nadgrajuje z lastnimi iskanji in dognanji. Je perfekcionist v ohranjanju tradicionalnih tehnik globokega tiska in prepoznaven z določljivim likovnim izrazom tudi na področju slikarstva in risbe. V vsebinskem smislu izhaja iz najpreprostejših in vsakdanjih motivov, ki mu jih nudi narava. Flora v vsej svoji prabitnosti: v oploditvi, kaljenju, brstenju, rasti, razpiranju in cvetenju, katere so nam lepote večini nevidne, postanejo avtorju ustvarjalni vzgib, ki ga preinterpretira v novi sodobni likovni izraz s širokim simbolnim in sporočilnim pomenom. Ta konkretni motivni svet neprekinjeno še vedno nadgrajuje in izpeljuje v številnih variantah, v različnih zvrsteh, a vedno v maksimalni popolnosti in dodelanosti. Tej avtorsko določljivi likovni kodi sledimo tudi na razstavljenih risbah in grafikah, ustvarjenih v obdobju zadnjih desetih let.
 
Že bežen pogled na Malidanove podobe odkriva njegov poseben odnos do črte kot najstarejšega in primarnega človekovega izrazila: risba mu je – tudi na grafičnih listih - najbolj neposredno in ključno sredstvo za prevajanje intimnih doživljanj, čutenj in videnj realnega sveta, za prevajanje svojih emocij in idej, svojega notranjega ega. S paralelnimi diagonalnimi, vertikalnimi, horizontalnimi v rahlih in nežnih valovitih smereh, pa z drobnimi minucioznimi ali suverenimi dolgimi potezami oblikuje forme in znake, ki so nosilci vzgona, rasti, neprestanih preoblikovanj in sprememb, torej vsega tistega, s čimer je opredeljeno življenje slehernega bitja. S premišljeno izvedenimi mrežnimi rastri, ki pritegnejo pozornost še s svojimi barvnimi tonalitetami, avtor doseže posebno občutje in atmosfero diskretne dinamike, osvetljenosti in zasenčenosti, tudi učinke globine v sicer nedefiniranem prostoru, pa  voluminoznosti oblik, skratka, črtovje določuje avtonomnost nove vizualnosti in moč likovnega izraza. Prefinjenost na videz monokromnih linijskih mrež in njihovo sinergično povezovanje v prabitne silnice še bolj izžarevajo v namerno puščenih partijah elementarne beline likovne podlage. Kot glavni elementi avtorsko prepoznavnega repertoarja form in znakov so seveda očiščeni vsega za avtorja nebistvenega; postanejo njegov avtentičen ikonografski izraz, ki gledalcu ponuja možnosti subjektivnega doživljanja in videnja. Iz realnega sveta narave vzeti motivi ostajajo le kot otipljivi prividi, ki v arhetipskih formah ali z naslovi asocirajo na konkretni vzgib. So nove vizualizacije in zgodbe, polne intime, tudi prikupnosti v detajlih in dopuščajo različnih interpretacij, tudi čutenj in emocij, vsekakor pa so vsebinsko vedno pogojene s široko in univerzalno tematiko, s katero je poimenovana razstava.  
 
Čeprav so tako risbe kot grafike opredeljene z avtorskim subjektivno občutenim črtnim elementom in specifično simbolno sporočilnostjo, tudi  kolorit odigrava pomembno izrazno funkcijo. Izbrana barvna tonska lestvica linijskih mrež s svojimi elementarnimi in simbolnimi pomeni, s svojimi niansiranji, plastenji, zgoščanji in redčenji, ponekod tudi presevanji ter z neštetimi kombiniranji in dialogi med toplimi in hladnimi vrednostmi dajejo celotni kompoziciji občutje ubranosti, vitalnosti in elegance, prijetno atmosfero umirjenosti in hkrati diskretnega mehkega valovanja tako, da nas popeljejo v drugačen svet, vsekakor zelo daleč od vsakdanjega kaotičnega in tehniciziranega načina življenja sodobnika. Čeprav kompozicije delujejo sproščeno, v detajlih celo infantilno, je opazna avtorjeva namera v vnaprej skrbno domišljeni in pretehtani ureditvi oblik in znakov ter njihove barvne opredelitve. Kljub zunanjemu videzu razumljivosti in dopadljivosti nas pritegnejo še s fluidom estetskega ugodja in dražljivosti, a tudi zagonetnosti.  Likovna površina izzveni s posebno nežno in lirično poetično, v detajlih diskretno skrivnostno atmosfero. Malidanov kot zreli in izkušeni ter zlasti subtilni opazovalec in likovni ustvarjalec z izoblikovanim lastnim filozofskim nazorom v izbranem mediju interpretira nikoli dokončno dorečeno univerzalno problematiko o življenju na zemlji in v kozmosu, nam pa dopušča možnosti, da znova odkrivamo kvalitete in privlačnosti prabitnega, elementarnega. 
 
Nives Marvin