ANDREJA PEKLAR

Lovilci sanj

 

 

Koncept samostojne razstave Lovilci sanj akademske slikarke in ilustratorke Andreje Peklar v galeriji ZDSLU je zasnovan dihotomno, saj umetnica na eni strani predstavlja ilustracije iz dokaj neobičajne knjige ljudskih pripovedk iz Tunjic in okolice z naslovom Zlati hrib, izdane lansko leto na podlagi povsem neznanih in šele nedavno odkritih narečnih rokopisov umetnostnega zgodovinarja dr. Franceta Steleta, na drugi strani pa daje na ogled kulturni javnosti še nepredstavljene ilustracije, namenjene nekaterim bodočim knjižnim projektom v nastajanju. Vendar se oba cikla, če ju lahko tako imenujemo, med seboj razlikujeta ne le tematsko, marveč tudi tehnološko, koloritsko in izrazno, saj gre v prvem primeru za tehniko risbe s tušem v nekromatskem grisaille koloritu, mestoma v digitalni obdelavi, s poudarjenim organskim oblikotvorjem, v drugem pa za barvno pestro mešano tehniko kolaža in monotipije, s prevladujočim geometrijsko stiliziranim oblikotvorjem.

Slogovne premene so sicer bolj kot ne stalnica v obsežnem in večkrat nagrajenem likovnem opusu Andreje Peklar, ki se ukvarja tako z ilustracijami za otroke kot za odrasle, pri čemer se celostno odraža njena ljubezen do umetnostne zgodovine, ki jo je študirala še pred likovno umetnostjo.

Ob tem je treba poudariti, da njene ilustracije nikakor niso "ilustrativne", torej likovno deskriptivne, marveč skuša umetnica izraziti svoja videnja in občutenja ob literarnih vsebinah na povsem samosvoj, intimno izpovedni način, z izrazitimi likovnimi vrednotami, tako da lahko posamezne ilustracije učinkujejo povsem avtonomno, tudi brez spremljajočega besedila.

Prav na takšen način pa je treba doživeti tudi pričujočo razstavo, poimenovano Lovilci sanj, z aluzijo na neke vrste indijanskega amuleta (dream catcher), po izročilu severnoameriškega Ojibwe ljudstva, namenjenega "filtraciji" sanj in zato nameščenega tik nad posteljo, služeč kot nadomestek osebne intervencije vile pajkovke, tako da lahko bodisi otrok bodisi odrasel človek sanja samo lepe sanje. A hkrati se tudi sama umetnica smatra za lovilko sanj, saj posreduje svojemu občinstvu pozitivna občutja.

Kakor ima omenjeni amulet obliko krožne pajkove mreže, tako lahko pri ilustracijah po Steletovih zapisih neredko zasledimo krožne kompozicije, kot na primer pri dimnikarju in princeski (Kdor izbira izbirek dobi), ki se breztežnostno vrtinčita okrog oddaljenega gradu, njuno gibanje pa spremlja "tornado" na zemlji in nebu. Tukaj pride do veljave tudi umetničina likovno izrazna posebnost v obliki samostojnih, abstraktno asociativnih potez s čopičem z brazdastimi  sledovi ščetin, ki lahko z večjo ali manjšo amplitudo zavibrirajo v obliki hribov, drevesnega lubja ali kar celega gozda, dekliških draperij, onduliranih las in celo mačjega krzna, a hkrati lahko z eno samo široko potezo nakaže interierni ali eksterierni ambient, praviloma odpirajoč likovni prostor v neskončnost pravljičnega vesolja.

Popolnoma drugačne pa so sproščene ilustracije v mešani tehniki barvnih kolažev z monotipijo, kjer prevladuje ploskovita oblikovna stilizacija v smislu nepravilnih, lomljenih geometrijskih likov v sestavljenih podobah rib, ptičev, pingvinov, listov oziroma rastlin, pravljičnih bitij idr., a ne brez iskrivega humorja, ki je v prej omenjenem, dejali bi celo tragičnem ciklu skoraj popolnoma odsoten. Gre torej za redek prikaz vsestranskosti umetniške ustvarjalnosti na področju knjižne ilustracije Andreje Peklar, ki zbuja željo po širši predstavitvi njenega raznolikega opusa.

Mario Berdič, lik. kritik