PETER MAROLT 

Predvsem konstruktivno

 
Red, kot je likovna kompozicija, ni sam sebi namen. Daje nam oporo. Zakoni, pravila, sistemi le potrjujejo žive izkušnje in tako opravljajo življenjsko pomembno nalogo. To je organizacija, ki je skrajno pomembna celo v ustvarjalnosti. Ta pravila so danes večinoma pozabljena in preobrnjena. Včasih niso bila tako objektivna, tako obrnjena navzven. Izhajala so iz izkušenj prednikov, iz njihove prakse. To je bil kolektivni spomin, to je tisto, kar je mogoče obnoviti, in spoštovanje teh pravil je pomenilo varnost. Nekateri gledajo na sistem, kot na trik, in ga zato zavračajo. Istočasno pa sami uporabljajo kakšnega, ki je že stoletja preizkušen in ustaljen in ki se ga zaradi splošne prisotnosti sploh ne zavedajo. Verjetno so se ga naučili že kar v šoli in tako preprosto privzeli delo drugih. Brez vsake hvaležnosti ali spomina!
 
Enotnost ustvarjalnega koncepta vodi k enostavnosti, pri čemer sploh ni res, da je kompleksnost izključena. Enostavnost namreč ni odpovedovanje. Z zlaganjem enostavnih geometrijskih oblik ter s skladnostjo ustroja, pomena (duha) in otipljivega (materije) se da doseči pretanjeno kompleksnost. Gre za razkorak med enostavnostjo oblike in kompleksnostjo sestava. »Napake« v delu, to je približnost oblik, razmerij in mest (pozicij), ustvarjajo močne napetosti, ki silijo gledalca, da je pozoren.
 
Avtor gradi na zakonu kontrasta; predvsem na polarnem kontrastu med rdečo in belo, med rdečim snovnim in brezbarvnim nesnovnim oziroma med trdo obliko in »mehko« protiobliko. Rdečine razporeja v formatu in prostoru tako, da rdeče izgine v korist oblike. Okolice oblike (proti-oblike) ne vidi kot del univerzalne okolice, temveč mu predstavlja material sam – strukturni del objekta – tako daleč, da ima sposobnost oblikovanja volumna, kot vsak drug čvrst material. Ne vključuje namerno-opisnega, ker (se) lahko izrazi že samo s čistimi oblikami in čistimi materiali.
 
Neopisni (nepredmetni) pristop dopušča, da ustvari grafike in plastike po sebi, ne da bi (se) opisovale. Seveda pa ne more oblike nič bolj ločiti od opisnega, kot lahko denotacijo zavaruje pred konotacijio. Ker ne zlaga vsebine, temveč snov in oblike, mu zelo ustreza anonimno sredstvo v obliki »geometrijske vrste« oblik. S tem ima neskončno možnosti strukturnega zakona, razširljivost in prilagodljivost sistema, enake količine, relativnost dimenzij, kar vse skupaj določa končni izgled. Vse skupaj temelji na razporedu in ritmu, kakor v glasbi, ki se izraža samo s svojo tonalnostjo.
 
Jaka Bonča