MATEJA KAVČIČ

Gozdni duh

 

Z zadnjimi tremi razstavami v Mestni galeriji v Novi Gorici, v galeriji Srečišče v Hostlu Celica in v Galeriji ZDSLU je Mateja Kavčič pokazala, kako se v njenem ustvarjanju srečata in dopolnjujeta narava in umetnost v različnih medijih od slike, fotografije, postavitev v naravnem prostoru (land art) do risbe. Risbo poudarjam na koncu, ker ima posebno povezovalno mesto v Matejinem »gozdnem« opusu. Z njo Mateja povezuje reze in prepade, s katerimi se srečuje na svoji ustvarjalni poti: na prehodu med likovno akademijo in samostojnostjo kmalu po končani diplomi; risbo je gojila v obdobju ustvarjalnih dvomov, ko je iskala pristnejši stik z zemljo in naravo; uporabila pa jo je tudi na pričujoči razstavi, da bi gledalca sredi mesta vpeljala v stik z barvnim žarenjem gozda.

Risba ni zgolj črta, temveč tudi to, kar je »prazno« okoli nje, je polje, kjer se v istem trenutku dogaja reprezentacija in abstrakcija, podoba in praznina, je meja, ki zbližuje in povezuje. Za razliko od večine sodobnih slikarjev njene generacije, ki izhajajo iz podob ustvarjenih z aparati, od najbolj vsakdanje kamere do najsodobnejših posnetkov nevroloških sprememb v telesih, Mateja Kavčič vztraja pri upodabljanju po naravi, v kateri sta podoba in upodobljenec še združena v enem ... Čeprav se v upodabljanju poslužuje tudi postopkov kot je posnetek fotoaparata, pa je hkrati pozorna, da ne prestopi v manipulacijo, ki se je danes skoraj ne vidi več. Danes namreč ni več trompe l’oeil (prevara očesa) – predmet naslikan tako živo, da bi ga lahko zamenjali za stvarnega - prevara, ki preži na gledalca; skušnjava je v ustvarjalcu, da stvarnost v slehernem trenutku lahko žrtvuje podobi, sliki ali plagiatu.

Pred časom je Mateja za knjižico o Rožniku portretirala drevesni list, ki sem ji ga od tam prinesla. Portret lista hrasta je tako postal inicialka za knjigo in za prostor-gozd, kjer je rasel stari hrast. Še pred predstavitvijo knjige so stari hrast posekali, ker naj bi s svojim mogočnim deblom ogrožal sprehajalce. Da bi bil nesmisel še večji, so hrastu odrezali le krošnjo, pustili pa so deblo, s katerim naj bi hrast-kadaver označeval vhod v Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib kot žalostne propileje našega časa. Do zadnje podrobnosti mojstrsko naslikan list priča o drevesu, ki ga ni več in hkrati s tem zapisom o nesmislu in neznanju, ki ne loči med upodabljanjem in ugonabljanjem, med veščino mojstra in revščino stremuštva.

Matejin gozd je gozd barve in sproščene igre. Nič začaranega ni v njem, le čar svetlobe, ki sije skozi veje, je ujet v barvne kroge, ki spominjajo na Jurijeve ščite sodobnega časa. Za njimi ni sence zla, minevanje je del življenskega kroga in napoved novega rojstva in prerojenja. Fran Vesel, ki je svojo hišo z bogato likovno in dokumentarno zbirko zapustil svojemu narodu in slovenskim likovnikom, je verjel v to svetlobo, ki so jo njegovi sodobniki odkrili v barvah pomladi, zasvetila se je v delih Ivana Cankarja, sam Vesel jo je ujel v svoj aparat – da bi jo ohranil, ne zgolj kot podobo, temveč kot dejanje in delovanje.

Vesna Krmelj