JEVGENIJA JARC 

Peskovnik

V ciklusu Peskovnik Evgenija Jarc raziskuje prvinske in univerzalne motive otroške igre. Tekanje, ples, hoja po črti, plezanje na drevesa, brcanje žoge, igra s kamenčki, dričanje po snegu, oblikovanje iz peska in snega ali preprosta zagledanost v drobne zanimivosti, so dejavnosti, ki zaznamujejo otroštvo vsakega časa in prostora. Otroške igre ne usmerjajo konkretni cilji ali pričakovanja in rezultati niso pomembni. Čar otroške igre je v dejanju samem. Evgenija Jarc otroški odnos do časa in prostora, ki ga lahko opišemo kot tukaj in zdaj, ponazori z izbranimi likovnimi elementi.

Štiri različne igralne površine – morje, peščena plaža, snežna poljana in travnik – določajo štiri osnovne barve ozadij. Modro, oranžno, zeleno in belo dopolnjujejo različni odtenki barvnih madežev, ki nastajajo med spontanim nanašanjem, prelivanjem in kapljanjem. Takšen način nanašanja barv razkriva sproščeno slikarsko igro in užitek. Evgenija Jarc tako hkrati s prostorsko podlago ustvari tudi primeren ambient in vzdušje.

Prostor je abstrahiran in poenoten, kar slikarki omogoča svobodno umestitev pripovednih detajlov. Pogled od zgoraj, velikost figur in njihova točkovna postavitev kaže na to, da avtorica dogajanje opisuje s pozicije nevtralnega opazovalca. Drobne otroške postave se izgubljajo v prostranem prizorišču in delujejo kot lutke ali igračke. Odsotnost vsakršnih prostorskih označevalcev ta videz nerealnega, imaginarnega, celo nadrealističnega, še dopolnjuje. Občutek breztežnostnega prostora pa ostaja tudi takrat, ko slikarka v prostor izriše perspektivične kroge. Zlati odtenki, ki prežarjajo barvna prizorišča, dodajajo občutek nadzemeljskega, sanjskega in posvečenega. Na način Evgenija Jarc konkretne prizore iz parkov in otroških igrišč poetično obarva ter dogajanje prestavi na simbolno raven. 

Slike Evgenije Jarc se torej razlikujejo od žanrskih upodobitev otroške zabave, kakršna je denimo slika Otroške igre Pietra Bruegla starejšega (1550). Slikarski elementi nas nagovarjajo k posebnemu branju vsebine. Otroška igra postane arhetipski simbol za prvinskost, čistost in iskrenost otroške dobe in jo lahko interpretiramo tudi kot prispodobo izgubljenjega raja. 

Monika Ivančič Fajfar