BOŠTJAN KAVČIČ

Orgi

O Organizmih, ki jih Boštjan Kavčič poimenuje, ker so pač lastni samo njemu, saj so izšli izpod njegovega dleta in brusa, na kratko ORGi, je vrsta mlajših slovenskih kritičark (predvsem Barbara Sterle Vurnik, Nataša Kovšca, Jadranka Plut) zapisala in povzela zanimive, v kiparjevih delih ugledane ugotovitve in utemeljitve, ki jih z vso svojo aklamacijo vedno lahko sopodpišem.

Po komaj enem desetletju je pred nami zrela Kavčičeva osebnost – lahko bi zapisali, da je na svojstven način razslojena, upoštevajoč njegove pričevalne dosežke poleg klasičnega kiparstva v kamnu, v videju, animirani risbi, robotiki in digitalni tehnologiji. Razslojenost v dobrem pomenu te besede je pogojil današnji nemirni čas, prepoln prepletov in družbenih omrežij, ki jim posameznik ne more biti več kos, ko se utaplja v neizogibni in absurdni anonimnosti, ob kateri lahko preživi samo duh v uporni lástnosti.

Da, duh, umetnikova zavest o obliki, ki sledi zgodovini v neštetih pojavnostih skozi tisočletja. Je našemu kiparju zavest o obliki neke vrste zatočišče, iskanje refugiuma par excellence v primordialni, surovi kameniti gmoti, ki se mu upira, kolikor bolj bi želel prodirati vanjo? Teoretik in sam kipar Kosta Bogdanović je leta 1988 pripravil v beograjskem muzeju sodobne umetnosti razstavo pod naslovom Zavest o obliki. V uvodnem tekstu kataloga je opozoril na začetno črko O kot ustvarjalni predznak za zaobljenje tridimenzionalnih amorfnih stanj, slučajno najdenih in zapaženih v naravi: o(blo), o(blica), o(blina). In dalje opozarja na pomen znaka O v grščini za hišo (oikos), ekonomijo (oikonomia), ekumena (oikoumene); vse to v smislu razširjenega vpogleda v prostor in dalje v razmerja do človeka, ljudi.

Kdo bi lahko bili Kavčičevi duhovni vzorniki, sodobni somišljeniki, kje nahaja sebi podoben genius loci, kjer bi lahko doživel, razmišljal in kjer bi ga lahko zavedlo, speljalo do meditativne točke, na kateri mu ustreza samo zaobljena kamenita gmota in ničesar več? Sam sem se zatopil daleč nazaj – v samoizpraševanje in preverjanje lastnega spomina na… – kamnolom v avstrijskem St. Margarethenu, ko sem bil na sledi enemu prvih srečanj kiparja Janeza Lenassija s kamnito gmoto: sredi meglenega dne se mi je iz zastrtega, koprenastega ozračja kot duh izluščil monolit – žarel je s tisto nevidno močjo, ki mi je preprečila, da bi ga ujel skozi objektiv; – kamnolom v Carrari: obisk veličastnega marmornega skrivališča, ki vabi na sam začetek, kjer je Michelangelo določal velikost svoje uloma – sočasno pa srečanje z veliko razstavo Henrija Moora v Firencah. Sočasnost bivanja njegovih oblih in prevrtanih kipov v renesančnem urbanem prostoru; – Dubrava v Labinu – s posejanimi kamnitimi formami številnih kiparjev, udeležencev mediteranskih simpozijev, ob novonastajajoči Beli cesti, oblikovani s kiparskim jezikom simbolnih mitskih prispodob.

Zdi se, da smo na sledi vsem Kavčičevim sedanjim in bodočim ORGijem.

Aleksander Bassin