LADO JAKŠA / DUŠA JESIH / BOŠTJAN JUREČIČ VEGA / DOMINIK OLMIAH KRIŽAN

Distorzirana stvarnost

 
Skupinska razstava Distorzirana stvarnost je v prvi vrsti subjektiven vpogled v produkcijo (izbranih) članov DLUL, Društva likovnih umetnikov Ljubljana, obenem pa zasleduje široko zastavljeno tematiko reprezentacije intimne stvarnosti v likovni umetnosti. Predstavljeni umetniki, ki so bili izbrani na podlagi neposrednega povabila in internega poziva med člani DLUL, izkazujejo zelo različne pristope v razumevanju in obravnavi dane središčne tematike.
 
Ker razpisani pogoji niso postavili omejitev v rabi umetniških medijev, tehnik in žanrov, obenem pa razstava ni bila generacijsko zamejena, so rezultati nabora temu primerno heterogeni. Njihova dela segajo od prikazovanja abstrahiranih podob vsakdanjih predmetov in prizorov, gradnje konstruiranih virtualnih prostorov in svetov, do namišljenih zgodb z izrazito nelinearno naracijo. Skupna pa jim je nedvomno zavestna ambivalentnost njihovih sporočil in morebitnih ideoloških stališč. Vsi izbrani umetniki tako na sebi lastne načine posvečajo vizijam sedanjosti in prihodnosti iz izrazito osebne perspektive in z veliko mero senzibilnosti izražajo odnos do svojega neposrednega okolja.
 
Naslovna besedna zveza »distorzirana stvarnost« torej označuje prakse, ki se v svoji substanci posvečajo globokim intimnim vizijam lastne resničnosti, na podlagi katere gradijo namišljene ali paralelne svetove, ki pogosto presegajo racionalno dojemanje vsakdanjika. A sleherna fikcija predstavlja – četudi distorziran in do neprepoznavnosti izmaličen – odraz neke resničnosti. Tematika se deloma nanaša na fenomen eskapizma v (sodobni) likovni umetnosti, ki se vselej izkaže za težko oprijemljivo in ambivalentno označbo.
 
Eskapizem, ki po svoji izvorni definiciji mentalna preusmeritev pozornosti iz neprijetne ali banalne resničnosti vsakdanjega življenja v namišljene svetove, se je skozi zgodovino vseskozi pojavljal znotraj umetniških praks kot odraz nemoči posameznika vsled družbenih, političnih in kulturnih procesov. Prav zaradi tega je, tako v življenju kot v umetnosti, usodno povezan z nezadovoljstvom posameznika znotraj lastnega okolja in njegovem odklanjanju družbenih norm. Eskapizem, ki ga posamezniku z instantno vehementnostjo servirajo množični mediji, zabavna industrija ali kulturno izročilo, znotraj umetniških izrazov pa zelo pogosto preraste v posredno obliko intimnega upora in politično izjavo. Izbrani umetniki do ustvarjanja pristopajo z izrazito različnimi intencami in pričakovanji, vendar se vsi (deloma) umikajo v namišljene svetove in rajši kot z neposredno naracijo gledalca nagovarjajo z vizualnimi impulzi. Pri tem ne gre za formalizem per se, ampak za stilizacijo ali pomensko izmaličenje podob, ki se zavestno izmikajo racionalnim branjem.
 
Prikazana dela so tako v nasprotju s splošno človeško precepcijo, ki poskuša racionalizirati fenomene, podobe in zgodbe znotraj vzpostavljenih norm resničnosti. Razstava ponuja vizualna sporočila, ki ustvarjajo celostno atmosfero in se gibljejo po tanki meji med fikcijo in stvarnostjo ter (potencialno) spodbujajo cerebralno aktivnost gledalca.
 
Lado Jakša se z dodobra formalističnim pristopom, posvečenim raziskovanju možnosti fotografskega medija, prenesenega v obliko gibljivih slik, loteva kontroliranega maličenja podob in njihovega povezovanja z zvokom. Duša Jesih v duhu geometrične umetnosti predstavlja stilizirane virtualne svetove, ki nakazujejo specifično percepcijo minimalističnega brezprostorja. Boštjan Jurečič upodablja povsem običajne prizore iz lastnega vsakdanjika, ki jih preveva prikriti suspenz morbidnosti in nelagodja. Dominik Olmiah Križan gradi distopično podobo svojega živlejnjskega okolja in ustvarja vizijo prihodnosti, kjer je človeška civilizacija – v duhu znanstveno-fantastične paradigme 20. stoletja – prepustila uničeni planet delovanju narave.
 
Miha Colner