Pri ZDSLU se sprašujemo, kaj se vendar dogaja v naši kulturni družbi

 

Poskušajmo pogledati objektivno, a nekoliko površno in lahko ugotovimo, da je trenutno stanje družbe v zvezi s kulturo in kulturno politiko zaskrbljujoče. Očitno so brutalne gospodarske in socialne okoliščine, današnji delovni pogoji in vse psihološke dileme na področju kulture povezane z velikimi spremembami in novimi pritiski, med katerimi se ljudje znajdejo in so razpeti med različne zahteve.

Razmere na področju likovne umetnosti v Sloveniji so resnično zelo slabe, lahko bi rekli kar katastrofalne, ker jih poleg vseh negativnih elementov obvladujejo v glavnem dvojne tendence. Prve se razvijajo v programih javnih zavodov, ki jih generira ministrstvo za kulturo, in v to kategorijo spadajo kulturne inštitucije, ki jih bolj ali manj finančno v celoti ali vsaj po večini subvencionira ministrstvo. Za te inštitucije vsakdanji kruh in mesečno izplačilo osebnega dohodka na transakcijski račun nista vprašljiva, ker je zanje poskrbljeno, ne oziraje se na rezultate in na delo, ki ga opravijo. V drugo kategorijo spadajo posamezni umetniki, samozaposleni v kulturi, in inštitucije, kot je npr. Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), ki jih delno sofinancira ministrstvo za kulturo, preostanek sredstev pa si morajo zagotoviti sami v tržnih pogojih delovanja. Ker pa so problemi na področju likovne in vizualne umetnosti vse večji, kajti trg z umetninami že dolgo ne obstaja več in tudi kakih drugih dotacij in donacij ni, je zdajšnje prihodkovno stanje slovenskih likovnikov dejansko alarmantno. Prihaja do socialnega razpada in propadanja dela slovenske intelektualne elite, skupine ustvarjalcev, ki so v zadnjem obdobju ogroženi do tolikšne mere, da se sprašujemo, ali morda družba ne želi zatreti ustvarjalnega duha in idej, ki so bile likovnikom vse do zdaj v ponos. Dandanes si s svojim ustvarjalnim potencialom le malokdo lahko pomaga in služi vsakdanji kruh, prej bi rekli, da so razmišljajoče glave pogosto celo moteče. Vendar, ko so številni slovenski intelektualci, skoraj tisoč izobraženih likovnikov, potisnjeni na sam rob (obstoja in preživetja), ko niti pametne strategije in zanesenjaštvo ne morejo več reševati plačila položnic (računov) ter na novo vpeljanih davkov, kake druge pomoči pa ni od nikoder, je verjetno napočil čas in bodo na tem področju nujni hitri premiki v pozitivno smer. Ko mladi nadebudni in uspešni umetniki slikajo svoja odmevna dela velikih formatov v neogrevanih ateljejih, na primer pri komaj enajstih stopinjah Celzija, ko njihove otrple noge in roke potrebujejo kar nekaj časa, da se ponovno ogrejejo, se lahko vprašamo, zakaj so vendar pri nas sploh umetnostne akademije in fakultete, kjer se kalijo in izobražujejo mladi umetniki. Kako je sploh mogoče, da si mladi še vedno želijo v umetnostne šole?

Prav nič nas ne čudi, da se moramo vedno pogosteje spopadati oz. soočati z radikalno spremenjeno situacijo na področju kulture in z negativnim odnosom družbe ter posameznikov do umetnosti in da se vse bolj oddaljujemo od pojma razvite izobražene kulturne srednjeevropske države.

Da pa ne bomo zgolj polemizirali, naštejmo nekaj primerov, s katerimi lahko žal samo potrdimo svoja opažanja, strahove in ugotovitve, da ni vse tako kot bi moralo biti.

Naj kot prvo omenimo javni, odprti, anonimni, enostopenjski natečaj za izbiro najprimernejše rešitve za spomenik žrtvam vseh vojn. Kaj vse se je dogajalo na tem natečaju in kakšni so bili rezultati razpisa? Zaključek natečaja je bil 13. 9. 2013 in objava rezultatov razpisa nato 10. 10. 2013. Naročnik natečaja je bilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Namen natečaja, ki ga je razpisalo omenjeno ministrstvo v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, je bil pridobiti najustreznejšo strokovno, oblikovno in funkcionalno rešitev za gradnjo spomenika žrtvam vseh vojn in ureditev pripadajočih zunanjih površin. Ocenjevalna komisija, ki so jo sestavljali predsednik Aleksander Ostan, univ. dipl. inž. arh., in še šest arhitektov, in sicer Robert Potokar, Janez Koželj, Mojca Gregorski, Meta Hočevar, Luka Javornik, Špela Kryžanowski, kipar Mirsad Begić in umetnostna zgodovinarka Martina Vovk, je kot najboljšo rešitev izbrala arhitekturni projekt, ki so ga zasnovali arhitekti Rok Žnidaršič, Mojca Gabrič, Samo Mlakar, Žiga Ravnikar in Tomaž Habič, dva študenta arhitekture, in sicer Dino Mujić in Martin Kruh, pri projektu je sodeloval tudi višji gradbeni tehnik Slavko Poderžaj. Komisija je ugotovila in zapisala, da sta predlagana postavitev spomenika in njegova simbolna oblika izrazito nevtralni, brez nepotrebne patetike in v tem prostoru kot tudi času neprimerne monumentalnosti. Pa vendar, ali spomeniki naj ne bi bili nekakšna monumentalna obeležja, ki bi spominjala in opominjala? In kje so pri zmagovalnem projektu prisotni kiparji in njihove rešitve? Odgovor komisije: »Kiparske elemente spomenika avtorji nadomeščajo z bronasto obrobo dvignjene ploščadi, ki poteka po celotni dolžini zidca in nosi na njegovem najvišjem delu posvetilni napis iz brona ulitih črk.« Žalostno in nedopustno, saj se skulpture ne da nadomestiti s črkami!

Koliko je danes javnih natečajev in razpisov, ki našim kiparjem in likovnim umetnikom omogočajo sodelovanje? Ali je bilo vedno tako? Ne, nikakor! Saj se še spomnimo, kako sta akademski kipar Slavko Tihec in arhitekt Mirko Zdovc 1982. leta sodelovala in računala statiko dvoran in možnosti pri postavitvi plastike Ivana Cankarja na ploščadi pred slovenskim kulturnim hramom Cankarjevim domom. Seveda ne le tam, v glavnem so bili pri postavitvi spomenikov v projektih poleg arhitektov vedno povezani tudi kiparji in likovni umetniki.

ZDSLU podaja naslednje javno mnenje, javno protestno pismo v zvezi z javnim, odprtim, anonimnim in enostopenjskim natečajem za najprimernejše rešitve spomenika žrtvam vseh vojn na ljubljanskem Južnem trgu, ki je žal bilo poslano na napačne naslove in se je glasilo:

»Razpis je sporen glede na to, da gre za končni izdelek arhitekturne ureditve, ki ima dodano vrednost v spomeniški javni plastiki. S tem se vsebina spomenika podreja arhitekturni rešitvi sprehajalnih poti: Glede na merila razpisa je viden poudarek na funkcionalnosti prostorske umestitve in arhitekturne zasnove (funkcionalnost, oblikovanje in ekonomičnost), pri čemer možnost javne izjave tematike nacionalnega pomena nima podanih natančnih parametrov. Znotraj meril in celotnega razpisa 'ocenjevalna komisija meni, da je mogoče spomenik zasnovati na različne načine in da je pri oblikovanju spomenika zaželeno sodelovanje strokovnjakov z različnih umetnostnih področij'. S tem izjavljajo, da ima oblikovno snovanje manj tehtnosti in se od nje pričakuje dekorativen značaj z vsebino tradicionalnega Župančičevega verza in da delo ne vsebuje religiozne, politične ali ideološke vsebine [sic]. Na zastavljeni način razpisa, ki želi združiti kontemplativni prostor spomeniške plastike s širšo prostorsko ureditvijo se posredno diskvalificira vizualne ter intermedijske umetnike (npr. umetnike, ki se ukvarjajo s prostorskimi instalacijami, sound artiste …) ter predvsem kiparje tako v njihovem historičnem pomenu postavljanja javnih spomeniških postavitev kot tudi v njihovih lastnih ustvarjalnih izražanjih preko forme – saj se od spomenika žrtvam ne pričakuje niti umetniške niti idejne vsebine. Od izvajalca pa se pričakuje, da bo predlagal zasnovo, ki naj bi bila arhitekturna instalacija, in ne umetniško delo, s čimer se naročnik neposredno odpoveduje sporočilu, ki je bistvo natečaja. Ker je predmet razpisa spomenik žrtvam vseh vojn, ZDSLU pričakuje, čeprav pozno,  širši javni diskurz na temo, ki je pereča in pomembna za slovenski narod in njegovo zgodovino, širši družbeni kontekst ter konsenz, aktivno družbeno vpletenost državljanov oziroma vsaj bolj resen pristop k postavitvi tako pomembnega obeležja in dinamično komisijo, ki bi z različnih pogledov pokrivala dano tematiko. ZDSLU se zaveda spornosti naključnih in strokovno nepremišljenih postavitev spominskih obeležij v prostor, vsekakor pa opozarja na nesporno birokratsko pravilne in arhitekturno strokovne ureditve prostorov spomina, ki postanejo prostori brez spomina – v tem primeru ne potrebujemo javnih spomenikov, ki naj bi bili odraz umetniškega procesa in misli.«

Tak protest ne zastara nikoli, ker bo tudi nastala škoda pri izboru projekta za izvedbo natečaja večno v opomin na nepravilnosti sredi našega glavnega mesta.

Drug problem, mimo katerega nikakor ne moremo, je nastal v stari šoli na Humu pri Ormožu, ko so akademskemu slikarju Zlatku Gnezdi, članu ZDSLU,  vandalsko uničili njegova dela, dokumentacijo ter arhiv v vrednosti okoli 100.000 evrov. Ali se še spomnimo znanega ameriškega filma Deliverance, trilerja iz leta 1972, ki govori o krutostih in primitivizmu na ameriškem podeželju? Žal brutalnost in grozote, ki so se dogodile akademskemu slikarju konec lanskega leta v stari šoli na Humu, dišijo in spominjajo prav na dogajanje v omenjeni ameriški grozljivki. Ostanemo brez besed in se zgrozimo ob misli, da se lahko nekaznovano in brez posledic izvaja nasilje in uničenje intelektualne lastnine in imetja sredi Slovenije, in to v 21. stoletju. Skoraj do dneva natančno se je ponovilo dogajanje, ko so pred 413 leti, po navodilu ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, pred mestno hišo v Ljubljani požgali protestantske knjige. Zelo podobno so lokalni gasilci brez kakršnih koli sankcij, verjetno po ukazu župana Alojza Soka, opustošili, zažgali in uničili večino ateljeja in umetnin Zlatka Gnezde. Ali se v Sloveniji vračamo v čase mračnjaštva? Zlatko Gnezda je imel celo dovoljenje, da lahko uporablja učilnico v šoli za atelje in arhiv! Človek bi razumel, da si župan Sok, ker se bližajo lokalne volitve, pač želi v ta namen postaviti lokalni spomenik in zmagati. Nič ni narobe, če poskuša staro šolo obnoviti in v njej pridobiti nekaj novih stanovanjskih enot. Vse lepo in prav! A, zakaj vendar ni nihče o tej nameri obvestil Zlatka Gnezde in zahteval, naj izprazni atelje? Ali je sploh mogoče, da se tako nespoštljivo in brutalno ravna z umetniki in njihovimi umetninami? Ali je to posledica indiference in vedno večjega nepoznavanja kulture pri nas? Ali so likovniki morda v nevarnosti, so moteči, odveč, nezaželeni? Res v glavnem niso kaj dosti zainteresirani za politične zdrahe in spletke, ker ustvarjajo v intimi svojih ateljejev in se ne družijo z lokalnimi »matadorji«? Verjetno je vsega po malo. Nepoznavanja kulture, neizobraženosti in zaostalosti nekaterih predelov pri nas in tudi kanček ljubosumja, ker so umetniki pač drugačni in drugačnost v naši družbi ni zaželena.  V ZDSLU protestiramo proti kriminalnemu ravnanju posameznikov z našimi člani. Ne moremo si dovoliti politične apatije in se sprašujemo, do kolikšne mere je naša država sploh še pravna. Ne moremo in ne smemo dovoliti, da se tovrstni vandalizem in kriminal dopuščata in tolerirata, da krivci nekaznovano pustošijo dalje ter da se z izgovori in lažmi, polnimi protislovij, ki jih naokoli trosijo lokalni politiki in pridno povzemajo določeni mediji, še dalje povzroča nepopisna škoda, ki ni zgolj materialne in finančne narave! Žal je veliko večja, saj s toleriranjem in z nekaznovanjem brutalnega ravnanja posameznikov, kot se je zgodilo na Humu, zelo hitro izginjajo moralne vrednote in varnost v naši državi. Vsem mora biti jasno, da je od primitivnega uničevalskega odnosa do kulturnih vrednot pa do fizičnega in neposrednega napada na ljudi, ki delajo in mislijo drugače, le majhen korak. Ali nismo v nevarnosti, da se kaj podobnega ponovi in celo prelevi v pravcato fizično nasilje? Bodo tudi takrat lokalne oblasti pogledale skozi prste, bodo varuhi reda in miru pogledali proč ob nasilju, primitivizmu in vandalizmu, ki ga posamezniki in lokalni politiki nekaznovano izvajajo, in ali se bodo tudi takrat le-ti z lažmi ter s podtikanji razbremenili krivde? V ZDSLU zahtevamo, da se krivce kaznuje in da se predstavi dejansko poročilo, ker obstajajo priče, ki živijo v strahu in so v skrbeh za lastni obstoj v tako neurejenih lokalnih razmerah.

Gospodarski dejavniki in razmere, kakršne vladajo zdaj, so le dodatno v pomoč posameznikom, ki stanje izkoriščajo sebi v prid ob prevladujoči politični apatiji in moralni zmedi, kar vse skupaj le še podžiga trenutne finančne in ideološke težave, ki vse bolj pestijo znaten sloj inteligence in prav posebej likovne umetnike. Zato nikakor ne moremo mimo dejstva, da tudi ministrstvo za kulturo ni avtonomno pri svojih odločitvah na področju subvencioniranja posameznikov, društev, projektov in programov. V glavnem je odvisno od ministrstva za finance, ki je očitno zelo slabo poučeno o neprecenljivih možnostih in pozitivnem potencialu, ki ga v sebi nosi kreativnost ustvarjalnega duha – torej umetniki.

Resno smo zaskrbljeni ob izidu razpisa za letošnje projekte in programe, ki so bili izbrani in podprti na ministrstvu za kulturo. Žal bodo programi številnih regionalnih društev (ljubljanskega, kranjskega, izolskega, celjskega, …) obnemogli in ne bodo realizirali načrtovanih projektov. Škoda bo velika in jo bo občutila celotna družba.

 

Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov

Aleš Sedmak, predsednik

 

V Ljubljani, 3. marca 2014