Razstava ob 100. obletnici rojstva Alenke Gerlovič (1919 – 2010)

06. 5. 2019

Vabimo vas na odprtje INFO razstave ob 100 obletnici rojstva Alenke Gerlovič (1919 – 2010), v torek, 7. 5. 2019, ob 19. uri v Galerijo ZDSLU, Komenskega 8. Ljubljana. Na pregledni informacijski razstavi bo 6 slovenskih galerij predstavilo svoje projekte, samostojne razstave, ki so in se bodo nizale vse do jeseni po Sloveniji in izven nje.


Letos je 100. obletnica rojstva velike slikarke, pedagoginje in kulturnice akademske slikarke Alenke Gerlovič (1919 – 2010), ki je bila izjemno aktivna članica ZDSLU in je na področju likovne umetnosti in likovne pedagogike marsikje orala ledino in za seboj pustila globoke sledi. V počastitev spomina na umetnico, izredno aktivno sledilko časa, ki je prinašala v svoj likovni svet vrsto novosti na področju likovnih tehnik, kot tudi vtise iz številnih svetovnih popotovanj, ki so bogatili njene umetnine, smo v ZDSLU skupaj s šestimi galerijami po Sloveniji, s katerimi je bila avtorica tako ali drugače močneje povezana, v 7 razstavah pripravili obširnejši pregled življenja in likovnega ustvarjanja Alenke Gerlovič.

(levo): Alenka Gerlovič po prvem obisku Makedonije oktobra 1953)

Alenka Gerlovič se je rodila v Ljubljani leta 1919, vendar je do konca osnovne šole živela v Brežicah, kjer je njen oče Franjo Gerlovič do leta 1929 delal kot okrajni in kopališki zdravnik za Čateške toplice. Gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, kamor se je družina preselila po očetovem imenovanju za ravnatelja splošne bolnišnice v Polju. Po zaključeni maturi se je leta 1937 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu (smer slikarstvo, prof. V. Becić ), kjer jo je najbolj zaznamovala risba Krsta Hegedušića. Diplomirala je leta 1941. Njena sestra je bila sopranistka Vanda Gerlovič. Med vojno se je v partizanih poročila s slikarjem Vitom Globočnikom (1920-1946). Umetniško pot je začela v partizanih z grafiko. Po osvoboditvi se je študijsko izpopolnjevala v grafičnem ateljeju Johnyja Friedlaenderja v Parizu. Kasneje se je posvetila krajinskemu slikarstvu in ga poenostavila od začetnega realizma do domala abstraktne stopnje. Za njena dela so značilne stroga kompozicija, stilizacija in realni nanos barv. V zadnjem obdobju je slikala akvarele neposredno v naravi. Na belino lista je polagala kompozicije cvetočih dreves, grmov ali polj rož v svobodnih oblikah. Posebno liričnost je dosegla v slikanju Slovenskih goric in drugih ritmiziranih motivov. Med vojno je bila članica prve generacije lutkarjev Partizanskega lutkovnega gledališča, pri katerem je sodelovala kot lutkarica in scenografinja. Po vojni se je najprej zaposlila kot scenografinja v Slovenskem narodnem gledališču. Že po enem letu je začela poučevati umetnostno zgodovino na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je navduševala gimnazijce tudi za novosti modernizma. Po reorganizaciji šolstva je poučevala na osnovni šoli do upokojitve leta 1968. Uveljavila se je kot likovna pedagoginja in publicistka. Leta 1968 je izšla kjiga Likovni pouk otrok. Zanjo je prejela Levstikovo nagrado. Bila je tudi svetovna popotnica. O popotovanjih je poročala v dnevnem časopisju in prirejala potopisna predavanja. Po upokojitvi se je polno posvetila akrilnemu slikarstvu krajine in veliko razstavljala. V zadnjih letih življenja je slikala v akvarelni tehniki, kjer je prišla močno do izraza njena čutna navezanost na naravo in virtuozno obvladovanje likovnega jezika. Za likovni opus je leta 1981 prejela nagrado Prešernovega sklada. Del svojega življenja je popisala v knjigi Okruški mojega življenja. Za življenje Alenke Gerlovič je značilna velika ljubezen do vsega živega, pokončna drža aktivne slovenke in zvestoba umetniškemu poslanstvu. Dela, ki jih je avtorica podarila še začasa življenja najdemo v več muzejih in galerijah. Posavski muzej Brežice hrani donacijo akrilnih slik nastalih od leta 1969 do 1990. Galeriji Prešernovih nagrajencev je poklonila serijo akrilnih slik, Muzeju novejše zgodovine je poklonila likovno zbirko svojega moža Vita Globočnika (1920 – 1946) in svoja zgodnja dela v partizanih, Slovenskemu etnografskemu muzeju je donirala risbe, akvarele in fotografije iz Makedonskega ciklusa, Miklova hiša in Dolenjski muzej – Jakčev dom, pa hranita vsaka del didaktične likovnopedagoške zbirke. V ZDSLU pa imamo na ogled različne dokumentarne filme, ki so bili posneti za časa avtoričinega življenja na RTV Slovenija in film Dan z Alenko producentke Tatjane Pinoza.

Bivoli
Vtisi iz Makedonije: Bivoli v vodi, Prilep 6, 1953, akvarel na papirju

 

Gerlovičeva je že od začetka svoje slikarske poti ustvarjala določene arhetipe, tako na upodobitvah otokov in dolenjskih ali bohinjskih pejsažev kot na interpretacijah južnoameriških pogorij ali kitajskih riževih polj. Ob eni zadnjih umetničinih razstav v Mestni galeriji (jesen 2009) je Lev Menaše med drugim zapisal: "Gledalca bo na razstavi Alenke Gerlovič verjetno najbolj presenetila eksplozija oblik in kontrastov.«

Tehnika, na katero se je v zadnjih letih omejila, akvarel, v njenem opusu ni nova, saj je v njej ustvarjala že dolgo časa in dela tudi pokazala na več razstavah, na katerih - vsaj na ljubljanskih - pa so prevladovale krajine. Nekaj jih je mogoče videti tudi na tokratni, vendar na njej prevladujejo manjši izseki iz narave, ki bi jih lahko še najbolj preprosto označili kot "portrete" posameznega drevesa ali skupine dreves, cvetočega grma ali polja cvetov. V tem smislu je razstava dvodelna, čeprav postavitev tega ne poudarja. Prvi del sestavljajo krajine, v katerih je včasih še vedno mogoče razbrati odmeve še starejših obdobij umetničinega ustvarjanja. Čeprav tehnika ni več mešana, ampak je, kakor rečeno, enotna, so poudarjeno plastični učinki na nekaterih delih še vedno navzoči, še več pa jih zaznamuje značilno enakomerno ritmiziranje krajine, ki ga poudarjajo ponavljajoči se elementi statičnih ploskev in ploskvic. Tudi v okviru krajin pa je na razstavi mogoče opazovati očitne spremembe. Za vse je značilna svobodna oblika na belino lista položene kompozicije, kakršno Alenka Gerlovič uporablja že nekaj časa, vendar na starejših krajinah ni bila poudarjena tako zelo kakor na novejših, na katerih prevzema vlogo osnovnega.

Metka Krašovec, Angel, 1991
Iz didaktične zbirke Dolenjski muzej, Jakčev dom: Metka Krašovec, Angel, 1991, akril, platno, 54 x 65 cm
Alenka Gerlovič, Kornati v miru, 1969
Iz zbirke v Posavskem muzeju Brežice: Alenka Gerlovič, Kornati v miru, 1969, polivinil acetat na platnu, 64,5 x 99 cm

 

Odprtje razstave letošnjega nagrajenca Riharda Jakopiča 2019, akademskega slikarja Milana Eriča

15. 4. 2019

Vabimo vas na odprtje razstave letošnjega nagrajenca  Riharda Jakopiča 2019, akademskega slikarja, v torek, 16. 4. 2019, ob 19. uri v Galerijo ZDSLU, Komenskega 8. Ljubljana. Večer bo še dodatno popestril slikarjev sin, kitarist Julijan Erič. V Galeriji ZDSLU se bo s svojimi slikami iz zadnjega dvoletnega obdobje in animiranimi filmi predstavil letošnji dobitnik nagrade Riharda Jakopiča 2019 za življenjsko delo akademski slikar, ilustrator in avtor animiranih filmov Milan Erič,  ki se resnih vsakodnevnih problemov loteva na kritičen, velikokrat s humorjem opremljen in popestren način vrhunskega slikanja in risanja.

Milan Erič: Future days 2, akril na platnu,2018, triptih, 150x270cm

Avtor je v slovenskem kulturnem prostoru že desetletja eden osrednjih akterjev na presečišču različnih umetniških likovno-vizualnih praks. Je soavtor prvega celovečernega risanega filma, bil je eden izmed osrednjih akterjev slikarstva nove podobe pri nas, je pomemben ilustrator in je za svoje delo prejel številne pomembne nacionalne in mednarodne nagrade. Erič v glavnem riše s svinčnikom na papir ali s »packanjem« in polivanjem ter naključnim nanašanjem barve na likovno polje, vendar njegove risbe in tudi slike presegajo konvencionalnost izbranega medija. Kopica risb, ki je nastala za animirane filme, ga je privedla do oblikovanja velikih slikarskih celot, ki nato ob postavitvi in združevanju ter v likovni pripovedi dosežejo monumentalne dimenzije. Te instalacije slik so sestavljene iz številnih majhnih sličic, risb s humorno vsebino, ki po svoje aludirajo na Eričeve animirane filme, a so zaključene celote. Erič je izjemno duhovit in vendar obenem resen kritik sedanje družbe in današnje dobe, ki s svojim vrhunskim obvladovanje likovnega jezika in izjemno pozitivno energijo pomembno vpliva in za seboj pušča globoke sledi na področju ilustracije, risbe in  animiranega filma. V sklopu njegovega ustvarjanja so na Eriča naredili močan vtis avtorji kot so, Hinko Smrekar, na področju ilustracije, David Hockney, Ronald Kitaj, Dali in Lucian Freud pa na slikarskem področju, medtem, ko ga je k animiranemu filmu pritegnil Tone Rački. Kljub temu, da je Erič odprt za novosti, da se je vedno pripravljen učiti, ne pozna odmika od visoke kvalitete in je avtor ki je pomembno prispeval k razvoju širšega likovno vizualnega področja v Sloveniji.  

Milan Erič v Galeriji ZDSLU pred svojo sestavljeno sliko, foto: ZDSLU

Milan Erič se je rodil 1956 v Slovenj Gradcu. Leta 1979 je diplomiral je na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani v letniku prof. Janeza Bernika  in leta 1981 končal slikarsko specialko na isti šoli  pri istem profesorju. Leta 1980 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za risbo na ALU v Ljubljani. V letih 1981 in 1982 je obiskoval študij grafične specialke v letniku prof. Bogdana Borčiča. Po končanem študiju se ukvarja s slikarstvom, risanim filmom in ilustracijo.  Svoja slikarska dela in risbe predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah od leta 1980 v Sloveniji in tujini. Sodeluje na razstavah » Podobe-Immagini« v galeriji Loža v Kopru leta 1981 v kuratorstvu Andreja Medveda in na razstavi »Jugoslovanska in Italijanska Nova podoba v isti galeriji leta 1982. V tem času z akad. slikarjem Zonkom Čohom posnameta risani film »Poskušaj migati 2x« in zanj prejmeta nagrado »Zlata ptica« tednika Mladina ( 1983 ) in kasneje, leta 1988 tudi Zupančičevo nagrado in nagrado na mednarodnem festivalu v Stuttgartu. Leta 1986 opravi docenturo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se istega leta zaposli na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo kot predavatelj za predmet Risanje na Katedri za modno oblikovanje. V letih 1988-1990 se intenzivno ukvarja s časopisno ilustracijo v tedniku Mladina in knjižno ilustracijo za založbo Mladinska knjiga. V letih 1985-1998 nastaja  animirani risani film »Socializacija bika, ki je  končan leta 1998 v soavtorstvu z akademskim slikarjem Zvonetom Čohom. Istega leta film prejme nagrado Grand prix na Festivalu slovenskega filma, leta 2000  nagrado Prešernovega sklada (2000) in nagrado za humor na festivalu animiranega filma v Stuttgartu (2001). Leta 1994 se zaposli na Oddelku  za oblikovanje n ALU v Ljubljani kot profesor za predmet Risanje in slikanje.  Leta 2006 prejme plaketo Hinka Smrekarja na 9.Slovenskem bienalu ilustracije, leta 2019 pa nagrado Hinka Smrekarja na 13.Bienalu slovenske ilustracije.

 

15. 4. 2019

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61

Ostale novice


"Slovenska kulturna politika v obdobju 1997 - 2014" dr. Andrej Srakar, 11.2.2016 ob 18.uri

Več>>


Priznana slovenska slikarka mag. Jana Vizjak se predstavlja v treh galerijah

Več>>


Podiranje razstave Majski salon 2014, Voda

Več>>