Razstava nagrajenke Majskega salona ZDSLU 2019, Milene Gregorčič: Linije in transparence

30. 5. 2019

V Galeriji ZDSLU se bo s svojimi slikami, krajinami na transparentni foliji, iz ciklusa Linije in transparence, predstavila letošnja dobitnica Nagrade Majskega salona 2019 – SLIKA. Žirijo za izbor letošnjih nagrajencev so sestavljali predstavniki in predsedniki Umetniških svetov iz osmih regionalnih društev ZDSLU. Kustosinja razstave je Olga Butinar Čeh.

Povezava med videzom, prezenco in bitjo slike je le transparentna gladka folija, neobičajna slikarska podlaga, na kateri se nizajo, prepletajo in vlečejo izjemno dolge linije, pogosto tudi več kot desetmetrske likovne površine, je polje, na katerem se poraja nemimetično dogajanje. Avtorica, katere likovni svet je sestavljen iz polnih in prosojnih neizmernih linij, pred nas postavi neke vrste krajine konceptualne narave in kozmičnih dimenzij, ki vstopajo v prostor in na vzvalovani likovni površini tvorijo trodimenzionalno telo slike. Na ustvarjalni poti nas avtorica vzame s seboj in nas popelje v lastni kozmični brezmejni svet univerzuma, po katerem širi, kot bi pajek tkal tenke mreže, in prepleta horizonte za meditacijo. Njeno delo sledi nenehnemu reševanju zastavljenih likovnih problemov ter vnaša na likovno polje načelo ubikvitete in kozmičnega reda, ki prihaja iz neskončnosti in ki ga nosimo v sebi. Nagiba se k večnemu iskanju in razumevanju dvojnosti, tako v življenju kot pri nastalih umetninah, ki visijo in so postavljene v prostor, tako da imajo dva obraza in jih lahko jemljemo kot dve plati medalje. Nima vzornika, temveč individualno stopa po samotni slikarski poti, na kateri si sama zastavlja nove izzive in postavlja nove cilje, ki jim zaradi perfekcionizma pri delu nikoli ne vidi konca in ki se porajajo vedno na novo. Bistvo in osnova njenih likovnih površin sta kondenzacija umetnine in boj med svetlobo, rahlo zamegljeno prosojnostjo ter skoraj neskončno linijo, s čimer se ustvarja iluzija homogenosti. Plemenita meditativna krajina je kompleksna in reducirana na najnujnejše in vse deluje približno tako, kot da bi želela avtorica stopiti iz kletke ujete svobode.

Magistrica umetnosti, akademska slikarka Milena Gregorčič, se je rodila leta 1952 v Ljubljani. Obiskovala je ljubljansko Šolo za oblikovanje, kjer je maturirala na oddelku za grafiko. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za slikarstvo, kjer je leta 1976 diplomirala. Podiplomski študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na specialki za grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku in Zvestu Apolloniu, kjer je magistrirala leta 1978. Od leta 1976 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana v Zvezi društev likovnih umetnikov Slovenije. Zaposlena je bila pri Slovenskih železnicah, kjer je delala na področju oblikovanja celostne grafične podobe. Poleg obsežnega dela v okviru redne zaposlitve je v sodobni likovni umetnosti zapisana kot slikarka, grafičarka in oblikovalka, kar potrjujejo številne razstave, raznovrstna oblikovanja od dekanskih verig, celostnih podob, knjižnih oprem do poštnih znamk. Svoja dela je predstavila na 70 samostojnih in na več kot 450 skupinskih razstavah doma in v tujini. Od leta 1976 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana v Zvezi društev likovnih umetnikov Slovenije. Živi in dela v Ljubljani.

 

In Mira Veritas

24. 5. 2019

V Skritem Veselovem vrtu ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani pričenjamo s serijo izjemnih pogovornih dogodkov, na katerih se bodo prepletali sodobna umetnost, mnogi segmenti kulture ter – vino. Poimenovali smo jih In Mira Veritas, na njih pa bo vinska akademičarka Mira Šemić degustirala kulturo s posebnimi gosti. Na prvem bosta v četrtek, 13. junija 2019, ob 18.00 svoje izkušnje in poglede delila z glavnim gostom, gospodom Jurijem Součkom, predstavila pa se bo tudi umetnica Nina Koželj. Za glasbo bo skrbel virtuoz Saša Olenjuk.

Mira Šemić se je rodila v Banja Luki, kjer je ostala do konca gimnazije. Nato je v Ljubljani doštudirala ekonomijo in tukaj tudi ostala. Vrsto let je bila uspešna podjetnica in je zraven svojega dela sodelovala še s Celovškim sejmom. Postala je naša najboljša poznavalka vin, ki je med leti 1995 in 2003 na Miklošičevi ulici imela restavracijo Monroe kjer je poleg hrana bilo mogoče degustirati 128 vin. Sprva je postala sommelierka in postopoma napredovala do najvišje, III. stopnje. Zatem je diplomirala na ugledni londonski vinski šoli. Kasneje je na vinski akademiji v Avstriji pridobila še naziv vinskega akademika. Danes s svojo Malo vinsko šolo in Vinsko šolo za mlade o pitju vina osvešča mlado in staro. V Slovenijo prinesla tudi ocenjevanje za znameniti francoski gastronomski vodnik Gault & Millau, ki ocenjuje restavracije po svetu. (povzeto: https://www.lidl.si/sl/O-Miri-Semic.htm)

Jurij Souček, slovenski dramski igralec se je rodil leta 1929 v Ljubljani. Diplomiral je na trgovski akademiji in kasneje na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, oddelek za igro pri prof. Vidi Juvanovi. Je igralec in občasno tudi režiser, stalni član drame ob sezoni 1953/1954 do svoje upokojitve 1993. Leta 1954 je spregovoril kot igralec v groteskni komediji Petra Ustinova Trobi kakor hočeš, v vlogi vohuna Calettija, kjer mu je v družbi vrhunskih igralcev V. Skrbinška, J. Cesarja, Mile Kačič in drugih uspelo usmeriti nase pozornost kritike in občinstva in uveljaviti svoj način igre, ki so ga kasneje imenovali »samostojnega« in »premišljenega«. (CITAT!) Kmalu je, nezadovoljen s stereotipnim institucionalnim razporejanjem igralcev in z abonentskim principom, stopil v krog mladih upornih izobražencev, ki so se največ zbirali okrog revije Perspektive in Odra 57, pa ne samo tam, in zunaj matične hiše izoblikoval svoj igralski izraz. Najbolj znan je kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi kjer je posodil glas likom kot sta Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, Maksipes Fik ter Miškolin. Kot so-režiser je leta 1981 sodeloval pri otroški animirani otroški seriji 40 zelenih slonov, kjer je prav tako posodil svoj glas. Kot igralec se je preizkusil tudi na filmu, najbolj znana sta Ne čakaj na maj (1957) in Čisto pravi gusar (1987). Sodeloval pa je tudi pri televiziji, kjer je igral v seriji Waitapu (1990). Leta 1961 je prejel Sterijevo nagrado v Novem Sadu, 1994 Borštnikov prstan, 2005 Viktorja za življenjsko delo in Ježkovo nagrado za življenjsko delo. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Jurij_Sou%C4%8Dek)

Nina Koželj je vizualna likovna umetnica, ki deluje na področju kiparstva, grafike in slikarstva. Rojena  je bila 1985 v Ljubljani. Po končani Srednji šoli za Oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer se je vpisala na Pedagoško fakulteto (Likovna pedagogika), kjer je v letih 2007 – 2010 asistirala kot demonstratorka pri predmetu keramika, pri prof. Mirku Bratuši, ter v obdobju 2009 – 2011 kot demonstratorka pri predmetu grafika, pri prof. Črtomirju Frelihu. Od leta 2010 vodi tečaje kiparstva in grafike (v tandemu z Zoro Stančič) za odrasle v Art Centru Pionirskega doma v Ljubljani, od leta 2013 pa tudi likovne delavnice za najmlajše v Družinskem centru Mala ulica. V preteklih letih se je s samostojnimi razstavami predstavila med drugim tudi v galeriji Vrt ZDSLU v Ljubljani, Galeriji Gorenje, Galeriji Ivana Groharja, Zavodu za Kiparstvo, ter številnimi skupinskimi razstavami doma ter v tujini . V letu 2008 je prejela priznanje fotografske zveze Slovenije, v letu 2010 štipendijo švicarske fundacije Vordemberge-Gildewart, 2014 priznanje za kakovostno likovno delo na kamniškem ex-temporu ter nagrado za najboljše delo avtorja, starega do 35 let, na 49. mednarodnem ex-temporu Piran 2014. Živi in dela v Stahovici nad Kamnikom. Nina Koželj bo na večeru razstavila novejšo skulpturo »Marjanca«.

Že daljše obdobje na Skritem Veselovem vrtu ZDSLU poleti, poleg ZDSLU projektov, potekajo tudi razstave Štirje letni časi, ki jih organizira DLUL. V okviru tega projekta je pred letom dni na vrtu Nina Koželj imela že svojo drugo razstavo, skupaj s konceptualnim umetnikom Borisom Bejo in z naslovom Razstrelitev. Tokratni dogodek In Mira Veritas bo ob razstavljeni skulpturi akademskega kiparja Jureta Fingušta Prebila: ELEMENTAL MONOLITH (kustos Sarival Sosič), prav tako v okviru Štirih letnih časov. 

Veselov vrt

Veselimo se srečanja z vami in vas vljudno vabimo v Skriti Veselov vrt ZDSLU na degustacijo kulture in vin.

Prosimo vas, da potrdite svojo udeležbo na office@prviprvi.si ali zdslu@zveza-dslu.si .

#InMiraVeritas #Lidlovavinoteka #ZDSLU

 

Odprtje razstave Majski salon ZDSLU 2019 – SLIKA

10. 5. 2019

Najstarejša slovenska razstava, ki jo na ogled postavljamo od leta 1909 dalje, MAJSKI SALON ZDSLU, ki je ob enem največja in najpomembnejša razstava naših članov, je tokrat posvečena sliki osnovnega in razširjenega polja.

Majski salon ZDSLU v zadnjem obdobju pridobiva na veljavi, kar smo dokazali z razstavami preteklih dveh let, ko smo začeli sistematično vzpostavljati odnos do same likovne umetnosti in jo, skozi posamezno področje, obdelovati ločeno. Pomembno nam je bilo, da kot kuratorje povabimo umetnike same in ne zunanjih likovnih kritikov. Tako smo tudi letos razstavo zaupali umetniku. Osnutek je naredil prof. Bojan Gorenec, izbor avtorjev, ki bodo letos sodelovali na Majskem salonu, pa je zaupal mlajšim kolegom, trem dobitnikom priznanj Riharda Jakopiča, akademskim slikarjem Viktorju Berniku, Tini Dobrajc in Urošu Potočniku.

Klemen Brun
Klemen Brun: This is a man's world, 195cmx250cm, Mešana tehnika na platnu,2018

Za letošnji »Majski salon ZDSLU 2019 – SLIKA – s podnaslovom: Ali obstaja kakšna spodbuda, ki je močnejša od tistega, kar prihaja iz naše osebne domišljije?« so selektorji izbrali 114 avtorjev iz vseh devetih regionalnih društev, ki bodo razstavili po eno delo. Največja skupinska razstava članov ZDSLU tudi letos prinaša novosti, tokrat na polju slike. Kot je že rečeno, je vodja projekta in pisec uvodnega teksta v katalogu k razstavi priznani slovenski akademski slikar prof. Bojan Gorenec, dolgoletni profesor na Oddelku za slikarstvo ALUO, ki je med drugim v katalogu zapisal:

»Kot vsi vemo, je slikarstvo v zadnjih približno stopetdesetih letih doživelo vrsto sprememb in transformacij, od počasnega obračanja pozornosti od popolnega upodabljanja vid(e)nega kot norme k resničnosti slike same, k analiziranju mehanizmov slike in podobe kot druge narave, skozi katero si predstavljamo naš položaj v svetu. Pogojno rečeno je skupni jezik slikarskega predstavljanja razpadel po eni strani na vrsto osebnih govoric, po drugi pa se je vzpostavil moderni umetnostni sistem z avantgardnimi in modernističnimi gibanji, galerijami, muzeji in novimi vrstami ter oblikami šol. Načeloma je slikarstvo praksa polaganja barve, pigmentov in drugih medijev na čvrst nosilec. (Kaj se dogaja z nanešeno potezo z barvo, je posebna téma, ki je vredna posebne obravnave, ki je zanimiva z vrste vidikov.)  Običajno so slikarska sredstva odložena ali vtrta v nosilec s čopičem, uporabljajo pa se tudi različna druga orodja kot npr. lopatice in noži, gobe in krpe ter razpršila. Končna dela so pri vseh imenovana slike. Moderni umetniki so sredstva slikanja razširili z drugačnimi načini (kot je na primer kolaž – od kubizma dalje) in vključitvijo netipičnih materialov (peski, cement, slama, les, odpadni materiali …). Vse do dandanes, ko precej umetnikov »slika« z računalniškimi sredstvi. Zanimivo je, da je kljub velikemu tehnološkemu razvoju slikarstvo, ki je rezultat ročnega dela, obstalo in se močno razširilo, celo ostalo nezamenljivo. Res je, da se funkcija umetnosti znotraj človeških dejavnosti razlikuje od vseh ostalih, a potrebno je omeniti, da se slikarstvo ni izkazalo samo kot eden od medijev, temveč da stoji na presečišču, kjer inkorporira različne vplive in pomaga pri nastajanju novih zvrsti (likovne) umetnosti.

Če gledamo z vidika procesov, ki se odvijajo v umetnosti, potem se po zaključku zgodovine moderne umetnosti in po postmodernizmu dandanes likovna umetnost ne odvija več v stiku s predhodnim obdobjem, pač pa se zdi, da se istočasno (tudi zaradi učinkov interneta) odvija v stiku z vsemi obdobji in se navezuje na sloge, predmete, motive, materiale, strategije in ideje iz mnogih obdobij na umetnostno-zgodovinski šahovnici. Priče smo preusmeritvi umetniškega raziskovanja od napredovanja in razvoja k nekemu enormno razvejenemu spraševanju. Umetniki ustvarjajo iz mnogih razlogov, od povsem osebnih do sistemskih. Glede na čas, ki nam je umetnikom na razpolago, in zbranost ter poglabljanje, ki smo ju zmožni doseči, da zadostimo svoji radovednosti, dobivamo svoje mesto v skupnosti. Naslov letošnjega Majskega salona (2019) se nanaša tudi na vse te razloge, predvsem pa sugerira témo, ki skuša vsaj zastaviti vprašanje o prihodnosti slikarstva po tem, ko in če je prebavilo in preseglo vplive digitalizirane podobe. Individualne prakse so edino sredstvo, ki lahko kaj takega izkaže. Podnaslov »Tematizacija slikarske umetnosti« se ne nanaša samo na slike, pač pa tudi na prakse, ki z drugimi sredstvi govorijo o pogojih slikarstva, in podobe, ki govorijo o slikarstvu skozi njegove prispodobe in kažejo na kriterije, po katerih so udeleženci razstave izbrali svoja dela.«

Milena Gregorčič
Milena Gregorcic: Linije in transparence XII, 54 x 360 cm, akril na prosojni foliji, 2019

Komisija pa je  podala zanimivo razlago za svoj izbor in pogled na letošnji Majski salon:

»Tradicionalni Majski salon Zveze društev Slovenskih likovnih umetnikov je nastal po vzoru Pariškega soimenjaka leta 1909 in skorajda neprekinjeno predstavlja aktualno delo članov zveze društev umetnikov in umetnic. Ob pregledu prispelih reprodukcij likovnih del posameznih avtorjev in avtoric, ki so se prijavili na »Majski salon 2019« (sodelovalo je več kot 100 avtorjev), je bilo takoj očitno, da gre za izjemno pester nabor različnih umetniških hotenj. Ob poizkusu, da bi vzpostavili objektivne kriterije, po katerih bi izbirali in uvrstili posamezna umetniška dela, je postalo jasno, da je pred komisijo težko delo. Kriteriji bi morali biti zelo dinamični in hkrati ne preveč togi. Ob nekaj poizkusih izločanja posameznih likovnih del se je komisija soglasno odločila, da ubere popolnoma drugačno, radikalnejšo pot. Odločila se je za inkluzivnost in za predstavitev vseh prispelih prijav na razstavi. Odprli smo vrata vsem avtorjem in ponudili vpogled v dejansko stanje likovne produkcije članov ZDSLU. Razstava je s tem pridobila dejansko salonsko obliko vpogleda po horizontu likovnega dogajanja članov  ZDSLU. Likovnemu ustvarjalcu kot tudi gledalcu bo omogočen razgled oziroma sprehod po bližnji raznorodni ustvarjalni likovni panorami in in hkrati se bo odprl čas za samorefleksijo o svojem delu (kot avtorju) ali bivanju (kot gledalcu).

Odločitev za vključitev vseh prijavljenih avtorjev izhaja iz prepričanja, da je v trenutni klimi in času, ki ga na vseh družbenih področjih zaznamuje deljenje, izključevanje, iskanje opozicij in splošne polemike o tem, kaj nam je skupnega, totalna vključenost lahko zanimiv eksperiment. Tako ustvarjeni nasičeni ambient, z vsebinsko, formalno in kvalitativno zelo različnimi slikarskimi deli, na zanimiv in neposreden način obiskovalcem, stroki in slikarjem samim ponuja necenzurirano panoramo ustvarjalnega potenciala članov društva. Salonska postavitev je hkrati tudi referenca na zgodovino salonskih razstav v Franciji, kjer je močno vlogo igrala institucionalna potrditev umetniških del, merjenja moči, vključevanja in zavrnitve del in umetnikov ter upori zavrnjenih; na ta način smo želeli, v zelo drugačnem času, vzpodbuditi razmislek o položaju in potencialu slike in slikarjev danes. Razstava letošnjega Majskega salona ne spominja zgolj na zgodovinske salonske razstave, temveč tudi na Google image search, Pinterest in na izgled številnih drugih spletnih platform. Močno zgoščena so-postavitev med seboj zelo različnih del na razstavi nagovarja obiskovalca s formo, ki mu je blizu in zelo znana, in ga morda vzpodbudi, da premisli o sodobnosti in o vlogi slikarstva v družbi, nasičeni z informacijami, podobami in tudi z umetniškimi deli.«

Vojko Pogačar
Vojko Pogačar, Prešerna RD-111, 65 x 65 cm, akril, 2019

Kot vsako leto na Majskem salonu, smo tudi tokrat na razstavi podelili nagrade Majskega salona ZDSLU 2019: glavno nagrado, dve priznanji in še eno priznanje za mladega avtorja. Nagrajence je izbrala žirija, sestavljena iz predsednikov umetniških svetov vseh devetih regionalnih društev. Nagrado in priznanja smo slovesno podelili na odprtju razstave 15. maja 2019 v Narodnem muzeju Slovenije

Nagrajenci Majskega salona ZDSLU 2019

Milena Gregorčič: Glavna nagrada Majskega salona ZDSLU 2019 za delo Linije in transparence XII., 2019, 54x360cm


Boštjan Jurečič: Priznanje Majskega salona ZDSLU 2019 za delo BLAU, 220x320cm, 2017


Miha Štrukelj: Priznanje Majskega salona ZDSLU 2019 za delo LIZBONA, 200x140cm, 2018


Kaja Urh: Priznanje za mladega avtorja Majskega salona ZDSLU 2019 za delo On the Gravity of Species, 200x140cm, 2018

Organizator projekta »Majski salon ZDSLU 2019 – SLIKA, Ali obstaja kakšna spodbuda, ki je močnejša od tistega, kar prihaja iz naše osebne domišljije?  je ZDSLU s svojo ekipo. Pri projektu sodelujejo tudi sodelavci NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE METELKOVA. Sredstva za projekt je v glavnem prispevalo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Kot že daljše obdobje bodo za pogostitev poskrbeli iz Hiše vina in čokolade Kunej.

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61

Ostale novice


Razstava nagrajenke Majskega salona ZDSLU 2019, Milene Gregorčič: Linije in transparence

Več>>


Huiquin Wang v Pekingu

Več>>


Predstavitev unikatne ročno poslikane modne linije ZDSLU

Več>>