NAGRAJENCI RIHARDA JAKOPIČA 2017

07. 4. 2017

V Moderni Galeriji v Ljubljani, Cankarjeva 15, bodo 12. aprila 2017 ob 20. uri slovesno podelili največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrado in priznanji Riharda Jakopiča 2017. Letošnji dobitnik nagrade je akademski slikar izr. profesor na ALUO v Ljubljani Marjan Gumilar, ki je glavni del svojega opusa posvetil slikarstvu in njegovim dilemam. Priznanji Riharda Jakopiča pa bodo petič podelili umetnikoma za prav posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti. Dobita jih akademski kipar Tomaž Furlan in multidisciplinarna umetnica Tanja Lažetić. Slavnostni gost na podelitvi bo gospod Anton Peršak,  minister za kulturo Republike Slovenije, ki bo nagrade tudi podelil. Ustanovitelji nagrade (1969) so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, ki je bila pobudnik nagrade, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Moderna galerija; kasneje se jim je pridružilo tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Program bo na slovesnosti povezovala TV voditeljica Barbra Drnač.

Odbor so letos sestavljali likovna kritičarka Edita Filo, predstavnica Slovenskega društva likovnih kritikov,  kustos v Moderni galeriji dr. Marko Jenko,  izr. prof. mag. Žiga Kariž, ki je bil predstavnik ALUO in akademski slikar Robert Lozar, kot predstavnik ZDSLU. Predsednica odbora je bila predstavnica SDLK Edita Filo. Nagrado so člani Odbora za podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2017, podelili trem likovnim ustvarjalcem, ki so svoje delo posvetili slikarstvu, kiparstvu in intermedijski umetnosti ter novim medijem.

Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki  je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Denarna sredstva za nagrado vsako leto zagotovi Ministrstvo za kulturo. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo.

Nagrado bodo letos podelili gospod Anton Peršak, minister za kulturo Republike Slovenije, akademski slikar Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in predsednica Odbora za podelitev nagrade Riharda Jakopiča likovna kritičarka Edita FIlo.

Nekaj o dobitnikih letošnjih nagrad:

MARJAN GUMILAR, nagrada Riharda Jakopiča 2017

Marjan Gumilar (http://www.pomurci.si/osebe/gumilar-marjan/681/)

Marjan Gumilar se je rodil v Murski Soboti 24. marca 1956. Diplomiral je leta 2002 na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gustavu Gnamušu. S štipendijo Zorana Mušiča, ki jo je prejel leta 1991, se je izpopolnjeval v Parizu. Od leta 2006 pa je na ALUO zaposlen kot  izredni profesor za slikarstvo. Kot samostojni umetnik živi in dela v Ljubljani. Marjan Gumilar sodi v generacijo izjemno prodornih in kvalitetnih prekmurskih slikarjev (Červek, Meden, Logar) in se s svojim slikarstvom usmerja v abstrakcijo. Njegova dela so polna horizontalnih vtisov prekmurskih ravnin v jasnih barvnih odtenkih. Med nagradami in priznanji, ki jih je Gumilar prejel za svoja dela, so I. nagrada XXI. Mednarodni Ex tempore Piran leta 1986, priznanje XIV. Bienale mladih Rijeka leta 1987, Velika nagrada za slikarstvo XVI. Jugoslovanskega bienala mladih Rijeka leta 1991in istega leta štipendija nagradnega sklada Zorana Mušiča ter Nagrada občinskog fonda kulture Herceg Novi, Rembrandtov cekin leta 1993 in istega leta tudi velika nagrada ZDSLU, Majski salon 1993 in štipendija ministrstva za kulturo države Francije, leta 2000 in 2002 plaketa bienala male slike Ljutomer.

Gumilar se je prvič vidneje predstavil širši javnosti leta 1989 s samostojno razstavo »Anatomija Barve v Mali galeriji v Ljubljani. Od tedaj je v slovenskem i. n mednarodnem kulturnem prostoru nanizal dragocen seznam samostojnih in selekcioniranih razstav. Za Gumilarja, ki je eden občutljivejših koloristov, je modernistična izkušnja relevantna predvsem pri obvladovanju in vodenju likovnih sredstev, iz katerih nastane vsebinsko polje slike. Važna sta elementarnost dotika, ki ohranja pretočnost podobe in doživljanje procesa, ki kljub domišljeni koncepciji podobe dopusti spontanost. V nobenem pogledu pa ni restriktiven, pač pa je raziskovalen in dovzeten za najrazličnejše impulze s področja vizualnega.

Likovna kritičarka Nadja Gnamuš je o Gumilarju med drugim zapisala: »Marjan Gumilar je slikar, ki se v medijsko spremenjeni strukturi realnosti zaveda dilem slikarstva, v katerega pa ni nikdar zares podvomil. Ustvarjalno pot je začel v osemdesetih letih, ko je v slovenskem slikarskem miljeju val živahnih ekspresivnih tendenc novo-figuralikov preglasil radikalne visoko modernistične postavke abstrakcije. Toda zanj je bila figura preveč določujoča, nazorna in omejujoča, zato je moral znotraj lastne usmeritve iznajti nov in svojstven izraz, ki bi po eni strani pomenil odmik od konvencij modernistične abstraktne slike, istočasno pa bi obdržal njeno ostrino in izrazno moč. Danes se je umetnik, sicer v popolnoma drugačni situaciji, znašel pred podobnim problemom: kako narediti svežo, aktualno, ne-hermetično sliko s prepričljivim sporočilom, ki temelji na imanentni primarni moči slikarstva in ohranja znakovno odprtost, ne da bi zapadel  fetišizacijo metjeja in poveličevanje sredstev. Ko je zunaj-slikovna referenca postala pravzaprav imperativ in je z imaginarijem množičnih medijev in mimetičnimi tehnikami novih tehnologij figurativno nesporno v ospredju reprezentacijskih strategij, je to postal poseben izziv. Za Gumilarja, ki je eden občutljivejših koloristov, je modernistično izkustvo relevantno predvsem pri obvladovanju in vodenju likovnih sredstev, iz katerih nastane vsebinsko polje slike. Važna sta elementarnost dotika, ki ohranja pretočnost podobe in doživljanje procesa, ki kljub domišljeni koncepciji podobe, dopusti spontanost. V nobenem pogledu pa to ni restriktiven, v že (s)poznano ukleščen avtor, ki bi obtičal v preverjeni izrazni maniri – čeprav je v njegovem slikarstvu mogoče odkrivati kontinuiteto logičnih povezav – pač pa je raziskovalen in dovzeten za najrazličnejše  impulze s področja vizualnega. Poleg slikarskega platna ga je stalno spremljalo zanimanje za video in film torej za pogled z drugačnim objektivom, ki pa v njegovem slikarstvu, vsaj do sedaj, ni pustilo neposrednih sledov, a je bilo kot izkustvo nemalokrat močno navzoče. Najbolj razširjeni podobotvorni mediji ga niso vznemirjali zaradi skladnosti z aktualno družbeno realnostjo, pa tudi ne kot nekaj, kar naj bi slikarstvo interpretiralo, temveč kot nekaj, kar preobraža okolje in lahko slikarstvo  navdihuje prek učinkovanja na zaznavno raven, s tem da spreminja ustaljeni pogled.«

TOMAŽ FURLAN -  priznanje Riharda Jakopiča 2017

Tomaž Furlan: Wear I, postavitev in uporaba v galeriji, 2013, foto: Robert Ograjenšek

Tomaž Furlan je rojen 1978 v Kranju, kjer se je v očetovi kamnoseški delavnici že zgodaj spoznal s kiparjenjem in klesanjem. Nato je na  Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani študiral in  diplomiral iz kiparstva. Pri delu ga predvsem zanima video ali video-performans, kar pa ne izključuje drugih umetniških tehnik, ki lahko prenašajo željeno sporočilo in sicer instalacije, fotografija, knjiga umetnika. Živi in dela v Ljubljani, kjer ima zanimiv atelje na Metelkovi in Škofji Loki. Študiral in diplomiral je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegov osrednji medij sta video in performans, čeprav dela tudi v drugih tehnikah (instalacija, fotografija, knjiga umetnika), da bi prenesel zamišljeno sporočilo. Živi in dela v Ljubljani, kjer ima zanimiv umetniški studio na Metelkovi in v Škofji Loki.. V zadnjih letih se je s svojim desetletje trajajočim projektom Ware predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah; na primer s samostojno razstavo v Centru in Galeriji P74 (2009) in Galeriji Alkatraz v Metelkovi mestu, sodeloval je na skupinskih razstavah Knjiga umetnika 1966-2010, Galerija Kredija; Videospotting in Videodokument v Galeriji 3,14, Bergen, Norveška (2008), Metelkova 2025 v Galeriji Vžigalica (2008), Paralelni svetovi, AKC Metelkova City (2009), Limited Access II, Parkingallery v sodelovanju z Galerijo Azad, Tehran, Iran (2009), V zanki: Sodobna EU video umetnost, Washington, ZDA (2010), Beseda za besedo, brez besed, Mestna galerija Ljubljana (2010), Manifesta 9, Genk, Belgium (2012), Biennal Exhibition Multimeridian '12, Pula, Hrvaška (20012), U3 - 7. trienale slovenske sodobne umetnosti, MSUM, Ljubljana (2013), The Present and Presence, MSUM, Ljubljana 2014, Port Izmir 14, Izmir Turkey 2014, Technical Unconscious, Porto Portugal 2014, Tomaž Furlan Wear series 2005 – 2015, Museum of contemporari art Rochechouart, Francija, Sesto Award 2015, San Vito al tagliamente Italija 2015, S’Wanderful – Ineditos 2015 La casa Encedida Madrid Španija 2015, Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005–2015, MSUM Ljubljana Slovenija 2016.

Za projekt Wear  je prejel nagrado Skupine OHO za mlade umetnike (2012) in s svojim delom sodeloval na več simpozijih doma in v tujini. Nagrajen je bil tudi s šesttedensko umetniško rezidenco v ateljeju ISCP za mlade umetnike v New Yorku, Nagrado podeljujejo, da bi z njo podprli mlade ustvarjalce in jim olajšali nadaljnjo ustvarjalno pot in jih z obrobnega družbenega položaja pospremili k osrednji družbeni vlogi s poudarkom na pozitivnem kontekstu, ki temelji na ustvarjalnosti in inovativnosti. Za Furlana bi lahko rekli, da je intermedijski umetnik za katerega so najbolj izrazite značilnosti absurdnost, humor in vzvišena banalnost.

TANJA LAŽETIĆ - Priznanje Riharda Jakopiča 2017

Tanja Lažetić, foto: Dejan Habicht

Tanja Lažetić se je 1967 rodila v Ljubljani. Je multidisciplinarna umetnica, ki ustvarja v fotografiji, tekstih, knjigah umetnika, v videu in performansu, delovala je v več rezidencah po svetu.Študirala je (1987-1993) na Fakulteti za Arhitekturo, Univerza v Ljubljani in leta 1995 zmagala na mednarodnem oblikovalskem tekmovanju Trieste Contemporanea v Trstu, 1999 je sledila umetniška rezidenca Ministrstva za kulturo RS in SCCA-Ljubljana v New Yorku, 2001 umetniška rezidenca KulturKontakt na Dunaju. 2001 je bila nominrana na//international media/art award v ZKM, Karlsruhe v Nemčiji, 2005 umetniška rezidenca Ministrstva za kulturo RS v Berlinu, 2013 umetniška rezidenca Ministrstva za kulturo RS v Londonu, 2014 umetniška rezidenca The Israeli Center for Digital Art, Holon v Izraelu, 2015  je dobila Nagrado Unicum 2015 na III. mednarodnem keramičnem trienalu v Ljubljani, sledila je umetniška rezidenca The Swatch Art Peace Hotel, Šanghaj na Kitajskem in bronasta nagrada na The Second International Nanjing Festival, Nanjing prav tako na Kitajskem.

Avtorica ima za seboj številne samostojne in skupinske razstave doma in po svetu. Izbor samostojnih razstav : 2016 Ker, če nas ne bi bilo … poglej, takoj rase travica, Inštitut za sodobno umetnost, Zagreb, Gasoline Stations, Again, Galerija Spot, Zagreb, Kaj ima umetnost s tem?, Galerija Škuc, Ljubljana, 2014 6 bazenov za razbitim steklom, The Israeli Center for Digital Art, Holon, Izrael, 2010 Migranti, in Galerija P74, Ljubljana, 2006 Dialog v kuhinji, I del, Center in Galerija P74, Ljubljana, 2004 Ljubljana s ceste(z Dejanom Habichtom in Blažom Križnikom), Informacijski center Moderne galerije, Ljubljana, Stanje Stvari (z Nino Meško), (plesna predstava), Mesto žensk, Ljubljana, 2003 Veliki erotični koledar (z Dejanom Habichtom), Center in galerija P74, Ljubljana, 2002 Vzorci (z Dejanom Habichtom), Cankarjev dom - Mala galerija, Ljubljana, 2001 Weather report (z Dejanom Habichtom), Galerija CIX , Skopje, Out of the blue (z Dejanom Habichtom), Galerija sodobne umetnosti Celje, Snapšot (z Dejanom Habichtom), Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2000 Janko in Metka (z Dejanom Habichtom), Galerija Alkatraz, Ljubljana,1999 Sledi (z Dejanom Habichtom), Galerija P74, Ljubljana, 1994 Španske stene, Galerija ŠOU, Ljubljana

Avtorica je v zadnjih letih ustvarila 15 zelo različnih umetniških del in projektov. Večina teh del so obsežne fotografske inštalacije, nekaj je videov, performansov, izvedla je grafično serijo v sitotisku, serijo keramičnih izdelkov, poleg tega pa je ustvarila še 9 knjig umetnika. V tem času je sodelovala na 48 referenčnih skupinskih razstavah doma in po svetu ter izpeljala štiri odmevne samostojne razstave. Pri svojem delu uporablja različne medije, predvsem pa njeno ustvarjanje povezuje fotografija. Umetniška dela Lažetičeve govorijo o času v katerem živimo in fotografije uporablja le za okostje razmišljanju o tem, kaj je umetniško delo danes. Medij fotografije kot tak je ne zanima, temveč predvsem način in možnosti nadgradnje tradicionalnega razmišljanja v povezavi s sodobnim dojemanjem umetnosti. Ne omejuje se z medijem umetniškega izražanja. Zato so projekti, ki jih je ustvarila v minulih 23 letih, nekatere tudi v sodelovanju s fotografom in svojim življenjskim partnerjem Dejanom Habichtom, izredno raznoliki. Doma in v tujini je znana zlasti po fotografskih knjigah, ki so včasih del priprav na razstavo, drugič del razstave, tretjič z njimi dokumentira svoje pretekle razstave.  Zapis o njeni fotografski knjigi z naslovom Whore, izšla je leta 2010, najdemo v prestižni The Photobook: A History, Volume III. V njej svetovno znana kuratorja Martin Parr in Gerry Badger predstavljata najpomembnejše fotografske knjige, ki so bile objavljene po drugi svetovni vojni. Umetnica je Whore Badgerju predstavila na razstavi v Londonu in kurator se je takoj odločil, da zapis o njej uvrsti v »enciklopedijo« najpomembnejših fotografskih knjig, saj je v njej zaznal premišljeno subverzivno umetniško gesto z močnim sporočilom.

Celotna izjava za javnost >>

 

Razstava MARIJE PRELOG in NINE ZELENKO v Generalnem konzulatu RS v Celovcu

22. 3. 2017

 

ZDSLU že peto leto zapored organizira redno letno tri razstave svojih članov v razstavnih prostorih Generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu. Na vsaki razstavi se predstavita slikar in kipar, ali avtor, ki se posveča mali plastiki. Jutri, 23. marca se bosta tako predstavili dve avtorici in sicer akademska slikarka,  ilustratorka Marija Prelog  in grafičarka, keramičarka, slikarka Nina Zelenko. Obe avtorici bosta na razstavi tako predstavili vsaka svoj likovni svet, Prelogova pravljični svet živali, tokrat ptic, in Zelenkova svoj svet sanj.

Prelogova je slikarka, ki večji del svojega dolgoletnega ustvarjanja posveča ilustraciji, v zadnjem obdobju pa tudi kirigamom, krhkim drobnim tridimenzionalnim papirnatim skulpturam, ki so variacija origamijev in izvirajo s Kitajskega, približno z začetka našega štetja. Avtoričini kirigami živali zapuščajo likovno ploskev in se kot drobne tridimenzionalne skulpture naselijo v prostoru, pogosto kar na sami likovni površini, na okvirjih ali na stenah okoli risb, in te samo še močneje približajo realni živi naravi. V glavnem in nadvse rada ilustrira rastline, živali in še posebej ptice. Študijsko risanje živali, natančno postavljanje njihovih proporcev in minimaliziranje prepoznavnih elementov do tolikšne mere, da ostanejo le prepoznavne in karakterne poteze posameznih predstavnikov raznovrstnega živalskega sveta, ji je podlaga in zasnova za ustvarjanje avtorskih prostorskih izrezank in zloženk, v tehniki kirigami. Marija Prelog je  bila rojena leta 1954 v Celju. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, kjer je 1980 diplomirala pri profesorju Janezu Berniku. Opravila je specialko iz slikarstva in se nato zaposlila kot samostojna oblikovalka v Design biroju. Leta 1986 je postala likovno-grafična urednica v Državni založbi Slovenije, od leta 1991 dalje pa je samostojna ustvarjalka, samozaposlena v kulturi. Glavnina njenega prepoznavnega dela je na področju ilustracije, še posebej strokovne. Ustvarja v tradicionalni tehniki svinčnika in akvarela ter kot edina avtorica v Sloveniji v tehniki kirigami izdeluje avtorske živali (avtorske izrezanke in zloženke iz papirja). Živi in dela v Ljubljani. Ilustriranje povezuje z oblikovanjem in riše od poljudnoznanstvenih do fantazijskih tematik, od otroških slikanic, mladinskih del do strokovnih knjig, učbenikov in priročnikov.

Na razstavi se Zelenkova tokrat predstavlja z zanjo značilnimi barvnimi jedkanicami in izdelki iz poslikane keramike. Avtorica s filigransko skrbnostjo točno in precizno obdeluje grafične plošče ter ustvarja izjemne barvne jedkanice, ki so tako po vsebini kot po obliki prvorazredne mojstrovine. Pred nami so zaključene pokrajine, na meji med realnim in sanjskim svetom, ki se spogledujejo in močno nagibajo v smer nadrealističnega slikarstva. Za umetnostni slog, ki je v 20. letih prejšnjega stoletja nastal pod močnim vplivom Freudove psihoanalize in se vse pogosteje pojavlja tudi danes v sodobni umetnosti, kjer so zasnutki nadrealizma zelo aktualni, je značilno, da slikarji ne verjamejo več v realno, videno resnico, temveč dovolijo, da gledalec pogleda na njeno drugo, nasprotno stran, onstran realnega. Nina Zelenko se je rodila leta 1957 v Kamniku v družini priznanih likovnih umetnikov. V Ljubljani je obiskovala šolo za oblikovanje (grafično oblikovanje) in filozofsko fakulteto (smer angleški jezik in zgodovina umetnosti). Študijsko je potovala v Pariz, Bruselj, Amsterdam, London in Berlin (Hochschule der Kunste 1978/1979), ima status samostojne umetnice (od leta 1983). Je članica DLUL (od leta 1999). Ukvarja se z grafiko, s keramiko, z ročnim tkanjem, s fotografijo in prevajalstvom. Sodelovala je pri 100 skupinskih in samostojnih razstavah doma, po svetu, na umetniškem sejmu Art in Action v Oxfordu v Veliki Britaniji (2012). Dela razstavlja v galerijah po Sloveniji, družinski Galeriji »Z« v Grožnjanu na Hrvaškem in v Brunelovem muzeju v Londonu. S keramiko je umeščena v stalno zbirko keramike Etnografskega muzeja v Ljubljani. Živi in ustvarja v Ljubljani in Grožnjanu.

Morda razstav naših avtorjev preko meja ne spremljamo dovolj pozorno, kar je pravzaprav škoda. Pomembno je, da je ZDSLU skupaj z GKRS v Celovcu, uspelo narediti premik in velik korak k prepletanju in povezovanju dveh narodov in dveh kultur, saj je  na tem obmejnem področju nastala »KULTURNA EVROPSKA KRAJINA BREZ MEJA«. Med našimi in avstrijskimi avtorji so se spletne tesne prijateljske vezi in Generalni konzulat je postal stičišče ter pomembne prostor srečevanja vseh, ki imajo radi kulturo in ki jih zanima kaj delajo sosedje. Zato tudi naslov cikla razstav »Okno k sosedu«.

 

 

Odprtje slikarske razstave Nataše Ribič Štefanec

27. 2. 2017

V četrtek, 2. marca 2017 ob 18.uri, odprtje razstave akademske slikarke Nataše Ribič Štefanec v galeriji ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani.  Bo pa tokratno odprtje razstave dogodek posebne vrste, saj ga bodo z glasbenim nastopom popestrili glasbeniki skupine Uho za oko, v kateri sodeluje Veronika N. Štefanec, slikarkina hči. Vabljeni!

Prezgodnja pomlad, 2016, olje na platno, 80 X 50 cm

Nataša Ribič Štefanec je prepoznavna slikarka srednje generacije, ki vseskozi uspešno hodi popolnoma samosvojo pot. Veliko raziskuje in eksperimentira, a  vedno ostaja slikanju povsem zvesta. Na raznovrstnih likovnih površinah, bodisi  na platnih, poslikanih blazinah, s slikarskimi posegi na z mavcem otrdelih majicah ali pa na kaki drugi osnovi, ki jo spremeni v slikarsko polje, ustvarja s prefinjenim posluhom za figuralno slikarstvo, ki ga pogosto postavi v njej lastni »vrt sladkosti«. V avtoričinih stvaritvah in upodabljanju je polno skrite simbolike. Na slike zliva poleg realnega tudi svoj notranji svet sanj,  želja in prav tako stisk ter strahov. Zagotovo se Ribičeva močno spogleduje z nadrealizmom, v katerega smelo vstopa preko človeških likov in vegetabilnih likovnih elementov in kjer se spretno poigrava z barvo in formo ter obe spleta v prave koprenaste »likovne sanje«.

O avtorici je v zloženki k razstavi pisatelj in publicist Vladimir P. Štefanec, ki je kustos razstave, med drugim zapisal: »V osrčju nove serije del, z varljivo pomirjujočim naslovom Uspavanka, je tenkočutno, na trenutke trpko premišljevanje o bivanjskih določenostih, ujetostih in iskanju izhodov iz njih. S svojimi slikami tematsko zaobseže tako rekoč celotni življenjski lok, od razigrane neobremenjenosti zgodnjega otroštva do sprijaznjene omrtvičenosti pozne starosti. A že v motive otroške igre se meša strah, nevidna, nedoločljiva, a zato nič manj realna pretnja, navzoča tudi v poznejših obdobjih, za katera naj bi bili sicer značilni suverenost in neustrašnost, ki pa sta razkrinkani kot maski.

Na koncizno, natančno izslikanih platnih in z mavcem utrjenih majicah – slikarskih objektih po meri a teles, ki zato delujejo osebneje od platen na podokvirjih – se sladki vonji obljub mešajo s strupom njihove neuresničljivosti, odpira se prepovedana vrata, razdaja cvetove ljubezni, namiguje na neizprosnost ženske usode, pogojene z biološkima dejstvoma reprodukcije in »odcvetanja«. Skrivanje v vrtu je zgolj eden od načinov bega pred življenjem v neko drugo življenje, ki ga dušeče zaznamujejo prisotnost melanholije, otožnosti, občutka brezplodnosti, zaznamovanosti, bledenja, temnenja barv, pomenov, bitnosti.«

Nataša Ribič Štefanec, je bila rojena leta 1963 v Ljubljani, leta 1988 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v razredu prof. Bernika, leta 1991 končala podiplomski študij slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu, v letih 1991-93 je obiskovala podiplomski študij grafike pri prof. Branku Suhyu. V domovini in tujini se je predstavila na več kot dvajsetih samostojnih in več kot tridesetih pomembnejših skupinskih razstavah. Njena dela so uvrščena v več domačih in tujih likovnih zbirk, med drugim v zbirko dunajske Albertine. Živi in ustvarja v Ljubljani.

 

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45

Ostale novice


Forum o delovanju in strategijah Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov

Več>>


Odprtje razstave nagrajencev Majskega salona 2015 na v galeriji Schleifmuhlgasse 12-14 na Dunaju

Več>>


Aberacija ujete sferičnosti svetov Irene Gajser in Cvetke Hojnik

Več>>