Razstava Anje Jerčič Jakob TRIFOLIUM

02. 2. 2015

Anja Jerčič Jakob navadno deteljo vztrajno slika že deseto leto. Motiv jo umešča v tradicijo, ki sega do začetkov zahodnega slikarstva. Umetniki so rastline upodabljali ob podobah svetnikov in upodobitvah iz svetih spisov, na portretih, tihožitjih ter v temah posvetne zgodovine in mitologije. Simbolizem botanike se je razvijal v antiki, doživel svoj naslednji vrhunec v okviru nabožne literature, v srednjeveški herbalistiki, in kontinuirano preživel do današnjega dne.

Brez naslova / Untitled, 2014, jajčna tempera in olje na platnu / egg tempera and oil on canvas, 85 x 130 cm


Za Anjo Jerčič Jakob, ki deteljo kontinuirano upodablja od leta 2004, mora imeti ta rastlina poseben pomen. Že leta 2006 Nadja Zgonik ob pogovorih z umetnico ugotavlja: "Dejstvo je, da smo v Anjinih slikah namesto z nastopaškimi in reprezentativnimi rožami, rezanim cvetjem, ki je luksuzni predmet obdarovanja srednjega sloja, soočeni z drobnim, travniškim cvetjem, ki je – če že vstopa v ritual obdarovanja - iskreno in nenališpano darilo otroka ali velikega ljubitelja narave".


Petja Grafenauer

Razstava bo na ogled do 6. marca v Galeriji ZDSLU.

ANJA JERČIČ JAKOB (1975, Slovenj Gradec) je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in tu končala magistrski študij grafike (2004) in slikarstva (2007). Od leta 1999 je pripravila 28 samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji in v Franciji. V Ljubljani je lansko leto predstavila razstavo Vračanja v razstavišču Srečišče v Metelkova mestu.
Skupinsko je razstavljala v Sloveniji, Argentini, Avstriji, Bosni in Hercegovini, na Češkem, Hrvaškem, v Italiji, Izraelu, na Japonskem in na Portugalskem.
Njena dela so zastopana v številnih javnih zbirkah v slovenskem in mednarodnem prostoru. Od leta 2012 je docentka za področje slikarstva in opravlja pedagoško dejavnost v okviru formalnih in neformalnih izobraževalnih modelov.

anja.jercic@gmail.com

Katalog razstave lahko prenesete tukaj

 

Črtomir Frelih: Znaki likovne nadarjenosti

29. 1. 2015

Član ZDSLU, Črtomir Frelih je redni profesor za grafiko na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete UL. Članek lahko najdete V: JURIŠEVIČ, Mojca (ur.). Spodbudno učno okolje : ideje za delo z nadarjenimi v osnovni šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2014, str. 95-110.

LIKOVNO NADARJENI

 

Povzetek

V članku opišem glavne značilnosti likovno nadarjenih učencev. Gre za dve vrsti znakov nadarjenosti: vedenjske značilnosti in likovne značilnosti. Če likovni pedagog takoj, po občutku odkrije likovno nadarjenega učenca, potem likovno neizobraženi učitelji potrebujejo natančnejša vodila, kriterije za prepoznavanje značilnosti likovno nadarjenih. Predstavim nekaj primerov del likovno nadarjenih otrok iz zgodovine in sodobnosti ter navedem nekaj priporočil za delo z likovno nadarjenimi. Ugotavljam, da likovno nadarjeni pri šolskih likovnih predmetih niso nujno najuspešnejši, kar pa ni nič narobe, saj likovna vzgoja v šoli nima za svoj glavni cilj formiranje bodočega umetnika, marveč vsem učencem zagotoviti osnovno likovno prostorsko pismenost in sposobnost delovanja v vsakdanjem prostoru, kakor se pričakuje od povprečnega odraslega človeka.

 

Ključne besede

Likovna nadarjenost, likovne značilnosti nadarjenih otroka, vedenjske značilnosti likovno nadarjenih otroka, likovni razvoj, cilji likovne vzgoje.

 

Izhajamo iz predpostavke, da ima vsak otrok določene likovne sposobnosti, ki jih v šoli  sistematično izpopolnjuje in s prehodi od preprostejših k kompleksnim miselnim in fizičnim operacijam gradi lastno zavest o (likovnem) prostoru. Proti koncu osnovne šole naj bi vsi učenci dosegli tisto stopnjo razumevanja in obvladovanja prostora, ki je značilna za svet odraslih v pogojih vsakdanjega funkcioniranja. Tu se osebni likovni razvoj za večino zaključi. Naslednje stopnje likovnega delovanja so zahtevnejše in jih lažje obvladajo  tisti, ki so vsaj malo likovno nadarjeni. Cilji likovne vzgoje in cilji likovno nadarjenih niso vedno usklajeni, zato ni nič čudnega, če likovno nadarjeni niso obenem najboljši pri likovnem predmetu. Kako odkriti likovno nadarjene, kakšne so njihove likovne in vedenjske značilnosti in predstavitev nekaj primerov likovno nadarjenih je namen tega članka. Pomagal naj bi likovno manj usposobljenim učiteljem pri prepoznavanju likovno nadarjenih učencev. Likovni pedagogi po lastni likovni senzibilnosti lahko dokaj zanesljivo odkrijejo likovno nadarjenega učenca, drugi učitelji pa potrebujejo nekatera opisna vodila. Na začetku velja opozoriti, da sklepanje iz enega likovnega dela brez poznavanja okoliščin, v katerih je nastalo, ne more voditi k zanesljivi oceni nadarjenosti. Potrebno je kontinuirano spremljanje na daljši časovni rok in poznavanje učenčeve osebnosti in njegovih vedenjskih posebnosti in navad, da lahko zanesljiveje sklepamo o morebitni prisotnosti talenta. Resničen talent je redek in prezgodnje napačno sklepanje ima lahko za učenca slabe posledice, napačno pričakovanje lahko vodi v razočaranje. Preden povemo nekaj o likovnih in osebnostnih lastnosti likovno nadarjenih, si oglejmo še nekaj bolj splošnih dejstev v zvezi s kreativnostjo in likovnim izražanjem.

Če nadarjeni otroci svoje talente razvijajo, lahko pričakujemo, da bodo zrasli v uspešne strokovnjake na različnih področjih. Splošno nadarjeni imajo včasih težavo z izbiro, odločitvijo, v katero smer bodo vlagali več energije, kajti vseh darov se ne da hkrati enako dobro razvijati. Specifično nadarjeni, nadarjeni za eno področje teh težav nimajo. Pri njih se pojavlja drugo vprašanje: koliko posebna nadarjenost lahko prispeva k drugim področjem, kolikšen je transfer znanja, spretnosti, razumevanja. Splošno napotilo naj bi kljub vsemu bilo, da na račun nadarjenosti na enem področju ne smemo zanemarjati drugih področij, ki kot celota lahko vodijo v harmonično oblikovanje osebnosti. Pri likovno nadarjenih  gre po eni strani za talent, ki trenutno ni posebej družbeno priznan, zaželen, po drugi strani pa likovna nadarjenost govori o posebnih prostorskih zmožnostih, ki pa so skupne najrazličnejšim (vsem?) področjem človekovega delovanja, kajti vse, kar mislimo, kar se dogaja, kar biva, biva v prostoru in času. Tudi namišljeni dogodki in miselni predmeti (pojmi) imajo svojo prostorsko razsežnost in prostorske sposobnosti izboljšajo kvaliteto mišljenja na vseh področjih. V naravoslovju in tehniki najdemo vrsto primerov npr. izvrstne vizualizacije, ki je posameznikom omogočala modeliranje, konstruiranje strojev, naprav. Tesla je izjavil, da si lahko zamisli stroj v glavi, ga zažene in pusti delovati, nakar lahko ugotovi, kateri deli so konstrukcijsko šibki in kje bo najhitreje prišlo do obrabe. Sposobnost vizualizacije je pripeljala v kemiji do koncepta cikličnih spojin. August Kekulé (Moss, 2012) je uzrl strukturo benzena kot splet ciklično urejenih atomov (slika 1).

 

Slika 1: Uroboros in formula benzena: ciklična podoba mitološke kače je pripomogla k rešitvi kemijskega problema.

 

Prikazala se mu je mitološka kača Uroboros, ki požira samo sebe oziroma grize svoj rep. Tesla je npr. z dežnikom v pesek narisal znak jin-jang in z risbo pomagal razrešiti problem delovanja generatorja izmeničnega toka. Miselni vzorci so značilne risbe humanističnega raziskovanja, ko se iščejo zapletene strukture in medsebojni odnosi podskupin v neki družbeni celoti, sociogram npr. je slika, iz katere lahko razberemo položaj posameznika v skupini. Tudi Marija Terezija se je zavedala koristnosti likovnega izobraževanja, saj je vaja v prostorski predstavljivosti, natančnosti opazovanja in prenašanja vizualnih podatkov v likovno urejene strukture dobro podpirala potrebe obrtništva in novejših proizvodnih oblik njenega časa. Tako se predmet risanje (za dečke) prvič pojavi v obveznem osnovnošolskem kurikulu. Danes, ko govorimo o vizualni civilizaciji, ko komuniciramo in se učimo s pomočjo piktogramov, ko je družba regulirana z (likovnimi) znaki, ko podobe marsikdaj nadomeščajo besedilo, je likovna pismenost še kako potrebna veščina za vsakdanje funkcioniranje. Za poglobljeno razumevanje in osebno likovno izražanje pa je treba nekaj več od sposobnosti ustreznega reagiranja na likovne dražljaje, zato so likovni talenti prav tako dragoceni, kot talenti na kateremkoli področju človekovega delovanja.

Čemu torej likovno izobraževanje in skrb za likovne talente?

»Po svetu je vedno več razmišljujočih ljudi, na raznih področjih življenja, ki so prišli do sklepa, da je vzgoja za ustvarjalnost nujna potreba v vseh izobraževalnih programih. Likovno izobraževanje je za ta namen zelo prikladno, ker temelji na najsposobnejšem čutu, ki ga ljudje premoremo. Zato je likovno mišljenje in izražanje po mnenju mnogih takšna oblika človekove umske dejavnosti, ki se zdi nagonska in čustvena, istočasno pa ima lastnosti, ki lahko pomembno pripomorejo v vzgoji za ustvarjalno mišljenje na vseh področjih dela«

(Butina, 1993). Ključno je, da pojma likovni jezik ne vzamemo za metaforo, marveč kot dejstvo, kot pravi jezik, v vsem enakopraven z npr. verbalnimi jeziki, ki so nam bolj znani in katerih pedagoška praksa je utečena. Pri njih se namreč ve, kdo jezik zna, kdo se ga šele uči in kdo ga lahko poučuje. Lahko govorimo o vizualnem kot maternem jeziku in o likovnem, kot tujem jeziku (ki se ga je treba učiti):

»Čečkanje je podobna pripravljalna stopnja za likovno izražanje, kot je brbljanje pripravljanje za govor. Vsakega otroka naučijo govoriti že starši, na žalost pa starši še ne znajo voditi otroka v likovnem izražanju. Zato je obžalovanja vredno, da se zanemarja likovna vzgoja v vrtcih in osnovnih šoli, saj otroku ne pomagamo na področju, ki je za pravilno dojemanje sveta eno od najvažnejših« (Butina, 1966).

Likovno izražanje zadovoljuje potreba po:  gibanju, opazovanju, puščanju sledi, pojasnjevanju prostorskih odnosov, koordinaciji vida in giba, izražanju mnenj, izražanju čustev, ugodju, razmišljanju “s svinčnikom v roki”, osvajanju prostora, spoznavanju materialov, spoznavanju zakonitosti (likovnega) prostora.

V literaturi najdemo več pristopov k razlagi nadarjenosti, talentiranosti in lastnostim, ki jih imajo nadarjeni. Večinoma so zelo podobni faktorjem kreativnosti. Divergentne sposobnosti  po Guilfordu (Berce-Golob, 1991, str. 20) opredeljujejo naslednji faktorji:

Fluentnost: sposobnost odkrivanja različnih zamisli in rešitev, ki ustrezajo zahtevam.

Fleksibilnost: sposobnost reševanja problemov na različne načine.

Originalnost: sposobnost, da proizvedemo nenavadne, nove rešitve.

Likovno-ustvarjalni faktorji:

Fluentnost in fleksibilnost sta sposobnosti odkrivanja likovnih problemov in bogastva, pestrost različnih pristopov k reševanju likovnih problemov.

Redefinicija in originalnost sta sposobnosti, ki omogočata pridobljene likovne izkušnje uporabiti v novih situacijah na izvirne (statistično redke) načine.

Elaboracija je sposobnost obdelave in predelave likovne materije ustrezno z likovnimi tehnikami, materiali in orodji.

Občutljivost za problem je sposobnost v pripovedni vsebini, v likovnem motivu poiskati oblikovni potencial, ki harmonično poveže motiv, likovni problem in izvedbeno tehniko. Samostojno  zastavljanje relevantnih vprašanj velja za najvišjo kompetenco, ki omogoča samostojnost pri odkrivanju likovne problematike, samostojnost pri oblikovalni strategiji in samostojnost pri izvedbi in kritičnem vrednotenju likovnega dela.

Različni avtorji poudarjajo tudi posebne likovne sposobnosti, ki so ključne za uspešno likovno delovanje: pravilno, občutljivo opazovanje, vizualni spomin, motorične spretnosti, motorična občutljivost.

Kot posebnost navedimo še novejšo teorijo,  »teorijo latentne inhibicije« Carsonove in Petersona, ki pomeni pravcati preobrat v teoriji ustvarjalnosti (Pečjak, 2006, str. 115). Avtorja sta sestavila raziskovalne skupine, katerih cilj je bil ugotoviti, kaj imajo skupnega ustvarjalci in duševni bolniki. Odgovor je bil: nizko latentno inhibicijo. Latentna inhibicija je nezavedna potlačitev učinkov dražljajev, ki niso relevantni v kaki situaciji. Deluje kot nekakšen filter tako, da samo informacije, ki jih filter prepusti, pridejo do zavesti. Ustvarjalni ljudje imajo nizko latentno inhibicijo, kar pomeni, da so pozorni na več dražljajev kot neustvarjalni ljudje, tudi na tiste, za katere so izkušnje pokazale, da niso relevantni. … »Ustvarjalci pa so bolj odprtega duha in njihovi možgani sprejemajo tudi neustrezne informacije, nove ideje, nove zamisli, vse to, na kar neustvarjalci niso pozorni.« (Pečjak, 2006.). Inteligentnost naj bi bila odločila, ali se bo iz preobilja senzacij rodila kreacija ali poglobila patologija. Podobno raven latentne inhibicije so odkrili pri visoko ustvarjalnih kot pri shizofrenih osebah, 21-letni visoko ustvarjalni študenti so izkazali sedemkrat nižjo latentno inhibicijo, kot njihovi sovrstniki (povzeto po Pečjak, 2006). Za večino običajnih ljudi pomeni drevo = drevo. Vizualna senzacija in pojem se ne razlikujeta. Tisti z nižjo latentno inhibicijo pa ob tem suhoparnem dejstvu na drevesu opazijo vrsto podrobnosti, asimetrij, struktur, nagibov, svetlob in senc itn., kar za vsakdanji pojem drevesa ni ključnega pomena, za tvorjenje likovno nazornih pojmov pa predstavlja velika prednostno okoliščino.

Prepoznavanje likovno nadarjenih običajno temelji na analizi njihovih likovnih izdelkov. Ob tem pa ni nič manj zgovorno, indikativno njihovo vedenje, navade, delovanje.

Nekaj vedenjskih značilnosti likovno nadarjenih:

- Nadarjeni z risanjem pričnejo zgodaj. Zgodnje intenzivno risanje, ki ga spremlja veliko zadovoljstvo, želja po ponavljanju, veselje ob dejavnosti, spoznanje, da gibanje lahko pušča sledi in da so oblike teh sledi posledica lastnega delovanja, to so občutki, ki jih podoživljamo slikarji tudi še v odrasli dobi in so temeljno privlačni še sedaj.

- Pri nadarjenih je likovni razvoj pospešen. Tu bi veljalo opomniti, da samo prehitevanje v razvoji ni kakšna posebna prednost, pomembneje je, da v likovnem pospešku prepoznamo ne le hitrost, marveč tudi večjo stopnjo kompleksnosti.

- Risanje je njihova najljubša oblika zabave. Nekomu žoga, drugemu instrument, tretjemu knjiga, .. pri različnih otrocih se razvijejo jasne trajnejše navezave na posamezne dejavnosti, ki jih ne menjajo oziroma ne minevajo tako hitro, kot so sicer lahko hitre spremembe otrokovih interesov tokom razvoja. So neka vrsta vedenjske stalnice, ob katerih se vse lahko menja, osnovna dejavnost kot priljubljena oblika zabave pa ostane konstantna.

- Pri likovnem izražanju vztrajajo dlje od vrstnikov.

- Niso zadovoljni s prvo rešitvijo likovnega problema, zato izdelke stalno dodelujejo. Risbo, sliko popravljajo, radirajo, dorisujejo, preslikujejo, skratka gnetejo. Osredotočeni na reševanje likovnega problema pozabijo na ličnost izdelka, kar nepoučeni odrasli praviloma napačno prečitajo; kot znak likovne nespretnosti, nerodnosti, neuspešnosti. Na pedagoški praksi na razredni stopnji sem bil priča mnogim podobnim nesporazumom, ko je bilo treba študentom ali celo mentorjem pojasniti, da se pod plastjo tehnične »nemarnosti« skriva pomemben, likovno angažiran raziskovalni napor, vreden tako pozornosti, kot pohvale.

- Isti problem rešujejo večkrat, z različnimi pristopi. Ti pristopi lahko variirajo v tehniki, formatu, zornemu kotu, barvnemu naboru, stopnjevanju ali opuščanju. Gre za elaboracijo likovnega problema in iskanje najučinkovitejše povezave med vsebino, izrazom in likovno tehniko. To je znak, da je otrok odkril metagovorico likovnega izražanja in da na mesto »kaj« enakovredno stopa vprašanje »kako«. In nanj poizkuša dobiti odgovor z variacijami na temo. Lahko opazimo neke vrste kreativno nezadovoljstvo in v tem mnogi vidijo enega najbolj zanesljivih znakov likovne nadarjenosti.

- Naloge si zadajajo sami, največkrat v povezavi z dogodki, ki jih zadevajo osebno. Naloge, ki jih dobivajo od zunaj (npr. od učitelja) jih ne motivirajo zadosti in pri svojih odločitvah pogosto vztrajajo, kar včasih deluje vzgojno moteče. Tu je vir  konfliktov ciljev; ciljev učnega predmeta in ciljev nadarjenega učenca. Kljub spoštovanju posebnosti je smiselno vztrajati pri realizaciji ciljev iz učnega načrta; spreten pedagog jih lahko uskladi in prilagodi. Popolno popuščanje talentu pač ni smiselno.  Skrb za močnejše področje naj ne gre na račun šibkejših področij. Resničnemu talentu taka prisila ne bo škodila, nasprotno, okrepila ga bo v lastni usmeritvi in ga soočila z napori, ki jih je treba znati premagovati oziroma se naučiti vztrajanja tudi v manj prijetnih nalogah.

- Veliko časa uporabijo za opazovanje slik, ne nujno vedno le umetniških. Pomembno je, da imajo učenci doma svoj kotiček, kjer se v miru posvečajo svojim dejavnostim slikovnega odkrivanja, primerjanja, uživanja, analiziranja, zrenja. Odraslim včasih tako početje deluje kot sanjarjenje in prav je, če otroka včasih povprašamo, kaj zanimivega je videl, odkril, ali bi tudi nam pokazal, kaj ga tako privlači.

- Ker imajo bogat besednjak za opisovanje oblik, predmetov, površin, barv, pojavov v naravi, nam bodo praviloma radi ustregli in če smo pozorni poslušalci, ki znamo z dodatnimi vprašanji podpreti izvir pripovedi, se bomo lahko prepričali, v kako kompleksne celote se vežejo besedne in likovne misli.

- Sposobni so pridobljene izkušnje uporabiti v novem kontekstu. Mala odkritja, zasebne hevristike, ki razprejo vpogled v delovanje (s)likovnih mehanizmov, otroke navdušujejo in jih želijo preveriti še v drugih okoliščinah. Ko npr. odkrijejo prostorski ključ delnega prekrivanja ali poseben zorni kot, pogledov od zgoraj ali pogledov od spodaj, bodo likovno nadarjeni to zasebno odkritje z veseljem in z mnogimi variacijami preizkušali na starih motivih, še pogosteje pa odkrivali, izumljali novo motiviko, posebej prikladno za izpostavitev tega novoodkritega likovnega znanja.

- Hitro najdejo lastno najmočnejše področje in se “specializirajo”. Največkrat otroci raziskujejo na področju risbe. Deloma zaradi njene likovne primarnosti, tehnične enostavnosti, deloma pa tudi zaradi analitičnega potenciala, ki ga risba nosi s seboj. Kognitivni interes je bližji liniji, kot barvi (slika 2).

 

Slika 2: Izjemno nadarjena risarka je pri starosti osem let risala figure v naravni velikost s presenetljivim občutkom za proporc in z dobrim reševanjem problemov perspektivičnih skrajšav zahtevnih postavitev. (avtorica: Aleksandra Tisa Jelinčič Plemeniti, učenka OŠ Prežihov Voranc v Ljubljani.)

 

Manj je likovno nadarjenih, ki si za svoj medij izberejo barvo. Barva je zaradi svojih interaktivnih trirazsežnih lastnosti kompleksnejše izrazilo in majhni otroci ga redko znajo izrabiti drugače, kot na spontan slikovit način. Načrtna uporaba barvnih akordov, valeurskih ključev in podobnih omejitvenih izborov pa zahteva velik intelektualni angažma, sposobnost predvidevanja in abstraktnega mišljenja (slika 3).

 

Slika 3: Kierron Williamson, desetletni deček z izjemnim občutkom za barvno komponiranje

 

Kiparstvo s svojo trirazsežno prezenco je zopet popolnoma drugačen likovni svet, ki zahteva drugačne sposobnosti in spretnosti. Skratka, učenci spontano odkrijejo svoje močno področje in ga praviloma ne menjajo hitro in zlahka. Redki so talenti, ki se enako suvereno gibljejo na področju risbe, barve in plastike. Celo med iz zgodovine znanimi geniji jih ni veliko podobnih Picassu, ki se je enako dobro znašel na vseh likovnih področjih, čeprav je pod očetovim mentorstvom pričel pri risbi, nadaljeval z barvo, kiparstvo pa je prišlo na plan šele v zreli dobi (slika 4).

 

Slika 4: Pablo Picasso: Bikoborba in golobi, (starost 9 let). Pri devetih letih ga je oče, učitelj slikanja in kurator lokalnega muzeja,  začel sistematično poučevati. Odrasli Picasso je izjemno cenil otroško likovno dejavnost in izjavil: »Vsak otrok je umetnik. Problem je, kako ostati umetnik, ko odrastemo.«

 

- Metakognicija (metapercepcija): so sposobni opazovati in opisovati procese  lastne likovne dejavnosti, razmišljanj. Dokaj redko imamo priložnost opaziti učenca, ki je zmožen introspekcije in povzetka lastnih razmišljanj in občutij, ki so spremljala njegovo likovno delovanje. Ker so ti uvidi vir nadaljnjih oblikovalnih strategij, ker tvorijo tisto osebno izkušnjo, ki daje subjektivnim občutkom obliko objektivnega znanja (izkustva), so pomembni tako za kritično kot ustvarjalno mišljenje in pri majhnih otrocih relativno redki. Pojavljajo se v obliki izjav, ki nas začudijo, ker so po svoji strukturi podobne refleksijam odraslih, izkušenih oseb.

- Pri likovni vzgoji niso nujno najuspešnejši, ker se cilji učnega načrta ne ujema z njihovimi cilji (kar pa ni nič hudega, saj je Likovna vzgoja naravnana predvsem v poglabljanje razumevanja prostorskih pojmov, nadarjenega učenca pa nosi v smer likovne umetnosti – kar pa seveda ne more biti izobraževalni cilj splošnega obveznega osnovnošolskega predmeta).

Mihaly Csikszentmihalyi  v svoji knjigi Creativity - Flow and the Psychology of Discovery and Invention (1997) opiše značilnosti ustvarjalne osebnosti kot sintezo nasprotujočih si lastnosti, kar kaže na zapleteno strukturo ustvarjalne osebnosti:
- Ustvarjalni posamezniki imajo veliko energije, vendar so tudi pogosto tihi in mirni.
- Kreativna oseba je običajno pameten, vendar hkrati tudi naivna.
- Ustvarjalni posamezniki združujejo igrivost in disciplino ter odgovornosti in neodgovornosti.
- Ustvarjalnih posameznikov nihajo med domišljijo in fantazijo na eni strani in zakoreninjenim občutkom za realnost na drugi.
- Zdi se, da ustvarjalni ljudje trajno združujejo nasprotujoče si tendence ekstrovertiranosti in introvertiranostjo.
- Ustvarjalni posamezniki so prav tako izjemno skromni in ponosni hkrati.
- Ustvarjalni posamezniki se do neke mere izogibajo togim spolnim stereotipom in imajo težnjo po androginosti.
- Za ustvarjalne ljudi se na splošno misli, da so uporniški in neodvisni.
- Večinoma imajo  ustvarjalne osebe zelo strasten odnos  do svojega dela, vendar so lahko hkrati tudi zelo objektivne in kritične do njega.
- Odprtost in občutljivost ustvarjalnih posameznikov je pogosto izpostavljena trpljenju in bolečini, a vendar nudi veliko užitka (Csikszentmihalyi, 1997, str. 58-73).

Likovni znaki likovne nadarjenosti:

- Izrazit občutek za likovno-izrazne potenciale likovnih tehnik in orodij. Otrok preizkuša vse, kar mu pride v roke, uporabiti tudi za likovno izražanje, tako umetniške kot neumetniške materiale in orodja. Pri likovnih orodjih odkriva nove možnosti; čopič obrne in v svež barvni nanos vrisuje z držalom, za nanos barve razen čopiča uporablja mnoge druge možnosti; prste, pečatnike, gobice, barvo piha s slamico, drgne naribano suho barvico, spira nanešeno barvo in jo znova nanaša na mokro podlago … Pri tem ne gre le za golo materialno eksperimentiranje, marveč za iskanje smiselnih, zanimivih, uporabnih sledi. Naključno dobljene uporabne rezultate si zapomni in jih je ob novi priložnosti sposoben smiselno vključiti v likovno delo.

- Občutek za dinamično ravnovesje na sliki. Likovni razvoj otroka poteka tako, da ima prirojen občutek za ravnovesje v pravilnih formatih. Gre za statično ravnovesje. Poskusi prikazovanja gibanja ali bolj dinamične postavitve otrok usvoji s pomočjo učitelja,. Likovno nadarjeni so tu samostojnejši in izvirni, saj najdejo izvirne načine nenavadnega likovnega tehtanja in uravnotežanja kompozicij.

- Bogata vsebinska in likovna pripovednost. Tako izjemnost zornega kota kot bogastvo podrobnosti, števila nastopajočih v prizorih, vsebinske povezanosti med njimi govori o bogati pripovedni vsebini in odgovarja na vprašanje »kaj je upodobljeno«. Zelo pomembna je druga plat pripovedi (ki je s stališča likovnega jezika prva plat) in ta odgovarja na vprašanje »kako je nekaj upodobljeno«. V sodobnosti lahko ugotavljamo, da je otroški svet informacijsko bogat, že kar preobložen. Vprašanje pa je, kako je z izkušnjo sveta, o katerem otroci vedo takorekoč vse. In še naprej, kakšna je afektivna, čustvena odzivnost na informativno bogastvo. Vse kaže, da na  afektivni ravni drsimo v revščino, ki je nismo pričakovali. Zato je potrebno otrokom preskrbeti avtentične izkušnje in pomagati oblikovati vrednostne sodbe o izkušnjah. Šele to je podlaga za likovno artikulacijo, ki pa ima seveda drugo logiko in svojo moč črpa iz zavestnih omejitev pri likovnih izrazilih, ker se tako krepi njihova izrazna moč. Likovno nadarjeni znajo pripovedno bogastvo stopnjevati z ustrezno formalno nadgradnjo. Celo več, iz vsebinsko revnega motiva znajo iztisniti likovno bogato podobo.

- Zgodnja uporaba prostorskih ključev. Če načelo »vsakemu svoj prostor« hitro sledi delno prekrivanje predmetov in s tem gradnja iluzije prostora, gre za razvojno prehitevanje. Tem posegom se lahko pridružijo tudi drugi prostorski ključi. Predvsem pa se sprožijo vprašanja kako se doseže navidezni prostor. Sledi zanimanje za vprašanja rešitve prostorskih problemov pri umetninah in za samostojno odkrivanje principov gradnje navidezne globine prostora v delih odraslih umetnikov (slike 5, 6, 7).

 

Slika 5: Petletni sin kolega profesorja dr. Selana: »Res ima smisel in izjemno motivacijo. Vsak dan naredi 3-5 takih risb. Najprej takoj zjutraj, ko se zbudi, še pred zajtrkom, potem pa, ko pride iz vrtca, takoj spet teče po liste. S tem, ko riše, dobesedno razmišlja in se uči. Ko kaj novega izve o živalih ali kaj novega vidi (ko beremo knjige), takoj hoče to narisat, da to ponotranji. Potem pa še mene prisili, da mu kaj narišem in potem to opazuje.
V treh letih, kar riše, se je nabralo kakšnih dva tisoč risb. Imam vse shranjeno, tako da me čaka enkrat, da vse digitaliziram in se lotim podrobne "case study" analize.
Ja, dinozavri, zmaji in kar se da krvoločne živali so pa res hit trenutno (izjava: Selan, J., 2013)«. Vztrajno ponavljanje in raziskovanje istega motiva ter raziskovanje možnosti prostorskega obračanja in nenavadnih zornih kotov so likovne značilnosti likovne nadarjenosti.

 

Slika 6, 7: Isti deček vključuje barvo na nekonvencionalen način: popolnoma jo podredi gibanju, dinamiko živali podkrepi z energičnim slikanjem, ki ga ne zaustavi noben obris.

 

- Zgodnja uporaba ustreznejših sorazmerij pri risanju glave in telesa. Sorazmerja, proporci, se najprej ravnajo po pomembnosti: najpomembnejše figure so največje (mama), najpomembnejši organi so najviše (oči čisto na vrhu glave). Okoli 8. razreda osnovne šole pri večini oči počasi pripotujejo na sredino glave, kjer je njihovo naravno mesto, razmerje med osebami in deli teles pa postane naravnejše. Pri likovno nadarjenih se to lahko zgodi kar nekaj let prej. Ob ustreznejšem proporcu so sposobni upodobiti tudi perspektivične skrajšave telesnih delov, ki se iz paralelnega plana premaknejo proti gledalcu (slika 8).

 

Slika 8: Albrecht Durer: Avtoportret pri starosti 13 let, 1484

 

- Izumljanje izvirnih znakov za izražanje vsebin. Likovnost ni le prerisovanje iz narave. Ob predmetih je mogoče upodabljati tudi občutja in likovno nadarjeni iznajdejo znake, ob katerih lahko čutimo jezo, veselje, strah in podobno. Znajo izumiti tudi barvne in oblikovne znake za nevidne stvari, kot je npr. veter (slika 9).

 

Slika 9: Paul Nusitz: Drevo v viharju, Atelier de la Tour, Treffen, Avstrija. V zavodu se posvečajo zmerno prizadetim, ki so hkrati likovnoi nadarjeni. Upodobitev viharja je izražena z izvirno uporabo likovnih znakov.

 

- Uporaba nagnjenih osi teles za ponazoritev gibanja  (glej sliko 4). Ta likovna vsebina naj bi sodila tudi med najzanesljivejše znake likovne nadarjenosti oz. vsaj pospešenega likovnega razvoja. Otroci gibanje oseb in bitij nakazujejo tako, da telo narišejo navpično, z razgibanostjo udov pa nakazujejo, kaj naj bi oseba počela oz. v katero smer se giblje. Nadarjeni pa nagnejo tudi os telesa v smeri gibanja in upodobitev gibanja postane zelo prepričljiva. Ta kazalec je zanimiv zato, ker ga je relativno enostavneje odkriti, kot nekatere druge. Je pa statistično gledano tudi zelo redek.

- Izbiranje jasnih likovnih odločitev (manjše število lik. jezikovnih kompromisov, nedoslednosti). V tem kriteriju se skriva oboje; nadarjenost in znanje, pri najmlajših pa le velika občutljivost. Pri manj nadarjenih najdemo poskus bogatenja likovnih del z preobloženostjo z likovnimi izrazili, načeli, ki se ne spodbijajo, ampak se izničujejo (npr. kombinacija koloristične ploskovitosti in prostorskega svetlo/temnega stopnjevanja, dodajanja rastrov, struktur in vsega mogočega dekorja v prepričanju, da več izrazil pomenitudi večjo likovno prepričljivost, večjo likovno energijo. Nadarjeni čutijo, da se nekateri oblikovalni načini izključujejo in jih ne uporabljajo skupaj v enem likovnem delu. Njihova občutljivost lahko zgradi dokaj dosledne likovne izjave, ki z maloštevilnim naborom likovnih izrazil govorijo krepko in jasno likovno pripoved.

- Likovna “higiena” podrejena likovnemu izrazu. O likovni (ne)higieni sem govoril že pri vedenjskih značilnostih, katerih posledice pa so seveda tudi vizualno evidentne.

- Nenavadne kompozicijske odločitve (v barvi, obliki, …) razkrivajo radovednega likovnika, ki se ne zadovolji s preverjenimi in pogosto uporabljenimi kombinacijami izrazil, načel, orodij in preizkuša nove, še neizkušene kombinacije ter bogati register izraznih možnosti.

- Izbira osebnega, neobičajnega zornega kota. Zavest o tem, da ima tudi pogled svojo likovno vrednost, saj pove, od kod je slikar opazoval prizor, razširi slikovno polje še z vključitvijo subjekta, kar lahko rodi nenavadne poglede od zgoraj odznotraj,. .. in podobno. Nenavadni rakurzi, kadriranje in komponiranje so odraz likovne samozavesti, samozavedanja.

- Avtonomna metodologija oblikovanja se kot znak nadarjenosti lahko pojavi šele kasneje, morda v srednješolskem obdobju, ko je znanja in izkušenj že veliko in se pojavi potreba po likovni izvirnosti in poizkus iznajdbe lastne likovne govorice. Nekateri avtorji menijo, da je šele srednješolsko obdobje tisto, ko lahko zanesljivo govorimo o likovni nadarjenosti, saj se osebnostne lastnosti stabilizirajo in mlada oseba postane relativne nespremenljiva osebnostna struktura, ki svojih interesov ne spreminja tako pogosto, kot je to možno v obdobju otroštva.

- Zanesljivo vrednotenje lastnih dosežkov. Če pri večini otrok likovna dejavnost poteka na ravni afektivnega in kasneje delno kognitivnega zadovoljevanja razvojnih potreb, pri čemer za vrednotenje lastnih rezultatov potrebujejo pomoč in usmerjanje starejše izkušene osebe, se likovno nadarjeni zavedajo svojih potencialov in zlahka ločijo med bolj in manj uspešnimi realizacijami. Slabe rešitve pogosto skrijejo ali uničijo.

Kdaj začeti?

Mnogo avtorji so pristašev čim zgodnejšega odkrivanja nadarjenosti. Problemi te zahteve so neenakomeren razvoj, nekajmesečne navdušenosti nad posameznimi področji, potem opuščanje, relativna hitra menjave interesov…  Biografije nadarjenih kažejo, da bi bilo najprimernejše obdobje za odkrivanje nadarjenih obdobje pubertete. Struktura osebnosti je takrat že tako čvrsta, da je mogoče dovolj zanesljivo opredeliti posameznikove stalne lastnosti. Likovna nadarjenost se lahko odkrije tudi v odrasli dobi. Posebno pri ljudeh, ki imajo več talentov, se lahko vzporedna dejavnost izkaže kot izredno močna in v zrelih letih izbruhne v obliki kreativnosti, ki presega kanon svojega časa (primer Victor Hugo). Likovno nadarjeni so lahko tudi ljudje z razvojnim zaostankom na drugih področjih. Max Klӓger je bil psiholog in slikar, ki je dolga leta strokovni vodja ustanoveo De la Tour, ki je v Avstriji in Nemčiji skrbela za osebe z motnjami v razvoju in med njimi odkril in spodbujal likovno nadarjene. Prirejali so odmevne razstave v mednarodnem prostoru, nekateri njegovi varovanci so se razvili v prave slikarske zvezde. Z relativno ozkim diapazonom izraznih možnosti in z vezanostjo na ploskovit likovni izraz so ustvarili dela visoke kompleksnosti, ki tako kot o splošnem razvojnem primanjkljaju jasno govorijo o presežku na likovnem področju (glej sliko 9).

Priporočila za delo z likovno nadarjenimi:

- Doma jim moramo omogočiti lasten kotiček za likovno dejavnost.

- Vedno naj imajo na voljo osnovni materiali  in oprema (večje količine papirja, barvice, lastna mizica, primerna svetloba).

- Omogočiti jim je treba dostop do slikovnega gradiva (knjige, reprodukcije, razstave, originali).

- Priporoča se zmerna pozornost do otrokove dejavnosti. Pretiran interes in izpostavljanje javnosti, tekmovanja z nagradami,  predstavlja nevarnost, da se notranja motivacija ne prelevi v zunanjo motivacijo.

- Ne prehitevati s poklicnim usmerjanjem, z likovnostjo obogateno otroštvo bo dobra podlaga za mnoge druge poklicne usmeritve, pri katerih pa se pričakuje tudi visoka stopnja ustvarjalnosti.

- Problem likovnih tečajev za nadarjene in “učenje risanja” v slikarskih ateljejih je posebna tema, ki bi ji veljalo posvetiti nekaj pozornosti. Ob dobrih in slabih izkušnjah je težko vrednotiti površno, a zdi se, da se tu lahko najde tržna niša za pedagoški amaterizem v navezavi z nezdravo ambicioznostjo staršev.

- Pomemben je harmoničen otrokov razvoj, na račun kakršne koli nadarjenosti se ne izplača podrediti drugih področij. To je smiselno samo takrat, kadar gre za nesporno visoko nadarjenost, ki se ji za rezultate ni treba truditi in bi ji lahko rekli genialnost. Teh primerov je v zgodovini malo, so pa v svoji izjemnosti tako vplivni, da niso spremenili samo otrokovega življenja, marveč običajno kar življenje cele družine, nekateri med njimi so zaznamovali cela obdobja kulture in umetnosti.

- Pomen splošne razgledanosti tudi pri zgodnjih specializacijah ni nič manjši. Poznavanje globljih struktur na raznih področjih, ne le njihovega videza, omogoča širše in višje horizonte v nadaljnji avtorski poti.

- V okviru osnovne šole je pomemben učitelj, ki za nadarjenega učenca oblikuje individualni načrt za delo. Upošteva likovno “specialnost” in osebne interese učenca. Pri oblikovanju  načrta naj sodeluje tudi učenec.

- Otroke je možno pripeti na algoritme, ki dajejo optično zadovoljive rezultate, pri čemer pa je otrok samo izvajalec nerazumljenih programov in običajno služi za razkazovanje drugim, čemur bi lahko rekli kar dresura. Pri nas je pred leti bilo nekaj primerov zelo uspešnih likovnih pedagogov, ki so redno dobivali nagrade z izdelki učencev, ki pa so se individualno komaj razlikovali. Taka intrumentalizacija učencev je zastarela in k sreči opažam, da je skoraj izginila, nikakor pa ni več spodbujana ali nagrajevana na strokovnih prireditvah. Ponekod po svetu poznajo osnovne šole, ki spodbujajo likovno talente, ki pa jih kasneje ne zasledimo med uspešnimi odraslimi avtorji. Zgleda, da resnična ustvarjalnost ne prenese umetne prisile in vse kar lahko zanjo storimo je, da ji omogočimo čim boljše pogoje, rahlo oporo, zmeren interes in upanje, da se bo razvila po samosvoji nepredvidljivi poti.

Ob vsej pozitivni skrbi za talentirano mladino se je treba zavedati odgovornosti in nevarnosti napačne identifikacije in neupravičenega evidentiranja. Posledice za učenca so lahko zelo hude. Potem je tu vprašanje kompetenc za identificiranje. Prav pisanje navodil za identificiranje nadarjenih kaže, da se s tem področjem želijo ukvarjati tudi ljudje s pomanjkljivimi likovno-pedagoškimi kompetencami, ki nadarjenega ne prepoznajo v hipu, v celoti, ampak potrebujejo elemente in kriterije za identifikacijo. Pred kratkim sem videl diplomsko delo z ne-likovnega oddelka na to temo in rezultati so bili spodbudni: v enem razredu so odkrili štiri talentirane, v drugem pa »samo« dva. Seveda, odločno preveč in pregled je pokazal, da so bili uporabljeni kriteriji sicer ustrezni, razumljeni in občuteni pa popolnoma napačno. Likovni jezik suvereno berejo likovno pismeni, zato ti z lahkoto odkrijejo likovno nadarjenost (čeprav kriterijev morda ne znajo pisno opredeliti). Zato bi bilo nujno v nižje razrede osnovne šole vključevati likovne pedagoge. Za zgodnje poučevanje tujega jezika je bil argument jezikovne kompetence učitelja samoumeven, za likovni jezik še zdaleč ni tako.

Zaključek, predlogi:

Pedagoška znanost mora posvetiti več pozornosti spodbujanju in spremljanju nadarjenih.

Likovna vzgoja nima za končni cilj “proizvodnjo” umetnikov, lahko pa pomaga likovno nadarjenim k realizaciji specifičnih osebnih ciljev. Odkrivanje likovno nadarjenih je treba zaupati tistim, ki govorijo likovni jezik. Zagotoviti je treba, da ima vsaka osnovna šola svojega “matičnega” likovnega pedagoga, saj »gostujoči« učitelj ne more ustrezno poskrbeti za pomembne neformalne dejavnike oz. vpliv na otroka, kot so: likovna opremljenost šole, oblikovanost tiskanih gradiv šolskega »namiznega založništva«, kvalitetna originalna likovna dela na stenah šol namesto likovno spornih posterjev, miselnih vzorcev, plakatov. Razširiti je potrebno pomoč in delo z nadarjenimi tudi na srednješolsko stopnjo. Zagotovimo kvalitetno Likovno vzgojo (ne Likovno umetnost!) na predšolski stopnji in v vseh triadah osnovne šole – ne zaradi umetnosti, marveč zaradi prostorske pismenosti, vizualizacije, reševanja zapletenih nalog s svinčnikom v roki na vseh strokovnih področjih, za razvoj kreativnosti in uspešen transfer na druga področja.

Pri likovni vzgoji ne smemo učiti otrok risati; otroci znajo risati, vprašanje je koliko dobro smo pedagogi usposobljeni za razumevanje njihovega likovnega delovanja.

Naloga likovnega pedagoga je, da pripravi pogoje, v katerih se različne stopnje nadarjenosti lahko neovirano razmahnejo.

Viri:

Berce- Golob, H. (1991). Likovna vzgoja. Priročnik za učitelje razrednega pouka. Ljubljana, DZS.

Butina, M. (1966). O slikarstvu. Opičje in abstraktno slikarstvo. Ljubljana, Debora.

Butina, M. (1993). O vlogi otroškega likovnega oblikovanja. Ljubljana, Revija Otrok in družina, 1993-4.

Csikszentmihalyi, M. (1997). Flow and the Psychology of Discovery and Invention. New York, Harper Perennial.

Moss, R. (2012). http://www.beliefnet.com/columnists/dreamgates/2012/01/daydreams-of-science-the-benzene-ouroboros-and-the-clapham-omnibus.html (25.6.2014)

Pečjak, V. (2006). Psihološka podlaga vizualne umetnosti. Ljubljana, Debora.

 

Viri slikovnega gradiva:

Slika 1: http://en.wikipedia.org/wiki/Ouroboros (25.6.2014)

http://jungcurrents.com/wp-content/uploads/2010/07/uroboros.jpg (25.6.2014)

Slika 2: http://www.vecernji.hr/vizualna-umjetnost/otvorena-izlozba-osmogodisnje-aleksandre-tise-jelincic-390179/multimedia/p6  (15.4.2014)

Slika 3: http://www.dailymail.co.uk/news/article-2366724/Kieron-Williamson-10-dubbed-Mini-Monet-sees-earnings-soar-1-5m-latest-23-works-sell-250K.html (15.4.2014)

Slika 4: http://news.illinois.edu/WebsandThumbs/Fineberg,Jonathan/picasso_child_b.jpg (25.6.2014)

Slike 5, 6, 7: Osebni arhiv dr. Jurija Selana

Slika 8:http://de.wikipedia.org/wiki/D%C3%BCrers_Selbstbildnisse#mediaviewer/Datei:Self-portrait_at_13_by_Albrecht_D%C3%BCrer.jpg (27.6.2014)

Slika 9: https://www.diakonie-delatour.at/wo/kaernten/treffen/atelier-de-la-tour/die-kuenstler-und-ihre-arbeiten/paul-nusitz (25.6.2014)

 

Vabimo vas na odprtje pregledne slikarske razstave Rajka Korbarja

09. 1. 2015

Vabimo vas na odprtje pregledne slikarske razstave Rajka Korbarja (1925–2013) Svetloba, ki smo jo pripravili ustvarjalci KUD Sestava v sodelovanju z ZDSLU.

Prva otvoritev bo v četrtek, 15. 1. 2015 ob 19. uri v galeriji ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana in druga v torek, 20. 1. 2015 ob 19. uri v Galeriji Srečišče, Hostel Celica, Metelkova 8, Ljubljana. 

Korbarjevo slikarsko prepričanje in mišljenje sta izhajala iz fenomenološke naravnanosti, ki je verjela v avtonomno moč forme in njeno zmožnost ustvarjanja novih čutnih in spoznavnih razmerij med človekom in svetom.

Nadja Gnamuš, Katalog ob razstavi Rajka Korbarja, galerija ZDSLU in Srečišče Hostel Celica 2015

 

Doseči samo možnost gledanja, zrenja, ko ni več mogoče govoriti o razcepu med jazom in videnim, ko se jaz v celoti vzpostavi skozi to, kar mu je zorno dano, ko se torej doseže le skozi drugo.

Igor Zabel, Katalog ob razstavi Rajka Korbarja, Equrna, Ljubljana,  1991

 

Slikar in fizik Rajko Korbar se je leta 1925 rodil na Rečici pri Bledu, mladost pa je preživel na Kočni pri Jesenicah. Pred drugo svetovno vojno se je izučil za mizarja, po vojni je doštudiral fiziko v Ljubljani in postal učenec in asistent prof. Peterlina, ustanovitelja IJS in enega najpomembnejših slovenskih fizikov 20. stoletja, ki je na višku moči moral v Ameriko, njegov asistent pa s fakultete v industrijo. Tudi v praksi je bil kmalu med vodilnimi strokovnjaki, ki so pri nas že v šestdesetih raziskovali polprevodnike in silicijeve kristale, torej tiste osnove informacijske revolucije, ki jo šele danes zares živimo ... Pripravil je raziskavo Razvoj aktivnih komponent za integrirana vezja in bil med vodilnimi strokovnimi utemeljitelji Iskre polprevodniki v Trbovljah. Nerazumevanje tedanjega okolja  za vlaganja v razvoj ga je odgnalo na Zavod RS za šolstvo, kjer je z velikim pedagoškim čutom pripravljal različne učbenike iz naravoslovja vse do upokojitve.  Rajkov slikarski talent se je pokazal že v otroštvu, saj je od svojega 12. do 14. leta sistematično ilustriral in nato tudi sam zvezal svojo prvo knjigo Atlas živali. Kasneje ga je v njegovih slikarskih prizadevanjih spodbujal  Jaka Torkar, akademski slikar iz Javornika pri Jesenicah. V zrelih letih se je slikarsko izpopolnjeval pri Rudiju Španzlu in nato še pri Gustavu Gnamušu, profesorju na akademiji, s katerim sta v prijateljskem dialogu raziskovala ne samo odtenke, površine in globine, sevanje in žarenje barv, temveč svetlobo samo, na tisti težko ulovljivi meji med recepcijo in percepcijo, kjer se iz svetlobe poraja svet. Abstrakcija je lahko tista skrivna vez in skupni imenovalec, ki prežema Korbarjevo delo, naj raziskuje naravo osnovnih delcev ali naravnanost podob, fiziko in metafiziko med vidnim in nevidnim. Vendar abstrakcija, čeprav jo vešče uporablja, zanj nikoli ni več kot metoda. Podobno kot Mark Rothko, ki noče biti »abstraktni«, temveč »koloristični« slikar, tudi Korbar uporablja barvo kot instrument, s pomočjo katerega doseže, da svetloba ne samo zažari na platnu, temveč zazveni v drugem. Slikarstvo tako približa raziskovanju narave, v katerem se ne zliva samo optično in akustično, analitično in sintetično, temveč sinestetično. Rajko Korbar je v osemdesetih postal samonikel, izviren in avtonomen ustvarjalec v polju mednarodnega gibanja geometrične abstrakcije in informela. Najbolj prelomno je ta naravoslovec svoje abstraktno slikarstvo prizemljil v naravi, v Dovžanovi soteski pri Tržiču, tej izjemni naravni znamenitosti z najstarejšimi geološkimi plastmi. Tektonski prelomi so oblikovna podlaga njegovih neštetih skic in mnogih velikih barvnih platen z naslovom Prelomi. Tudi drugi naslovi njegovih platen, Ištarina vrata, Večer, Sončno jutro in Izviri ..., kažejo ne samo naravoslovno, temveč tudi poetično moč, ko se avtor sprosti in pusti, da spregovori sama narava narave, ki je vedno preprosta in prosta ...

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42

Ostale novice


Začetek Zimskega festivala ZDSLU

Več>>


Sekcija ilustratorjev ZDSLU: Kaj je zeleno in leti po zraku
Razstava devetnajstih ilustratorjev, članov Sekcije ilustratorjev ZDSLU in strokovna publikacija Ka
Več>>


Prva knjiga, prva mednarodna spletna izdaja in stota številka revije Likovne besede!

Več>>