Razstava avtorjev: Jure Engelsberger in Veronika Vesel Potočnik, 25. 5. - 23. 6. 2017

15. 5. 2017

Jure Engelsberger & Veronika Vesel Potočnik: Skice za pobeg iz matrice / Prostori

Kmalu odprtje nove razstave perspektivnih avtorjev. V četrtek, 25. maja 2017 ob 19. uri, se bosta v Galeriji ZDSLU predstavila ilustrator Jure Engelsberger in akademska slikarka Veronika Vesel Potočnik. Avtorja bo predstavil kustos razstave Miha Colner in predsednik ZDSLU, Aleš Sedmak.

Skupna razstava Jureta Engelsbergerja in Veronike Vesel Potočnik z naslovom Skice za pobeg iz matrice / Prostori bo predstavila njuna nova oziroma še neobjavljena dela, ki so bila pripravljena posebej za to priložnost. Njune angažirane risbe pričajo o stvarnem in imaginarnem svetu mogočih sedanjosti in prihodnosti ter namigujejo na post-apokaliptične slutnje sveta, ki ga zaznamujejo hibridni stvori, namišljene krajine in neprijazni umetelni prostori.

vabilo

Jure Engelsberger: Skice navodil za življenje

Oba predstavljena avtorja se s izbranimi deli nekoliko odmikata od svojih siceršnjih ustvarjalnih praks. Slikarka Veronika Vesel Potočnik je pripravila site specific risarsko instalacijo z naslovom Prostori, ki prikazuje prenapolnjene arhitekture, imaginarne krajine ter hibridne živali, ki odsevajo njeno siceršnje obravnavanje prostora kot fizične in mentalne kategorije. Ilustrator in oblikovalec Jure Englesberger se na drugi strani v delu z naslovom Skice za pobeg iz matrice posveča tekstovnim in vizualnim zgodbam, ki v stripovski maniri in z zvrhano mero (samo)ironije predstavljajo avtorjev pogled na sodobni svet, tukaj in zdaj. 

slika

Veronika Vesel Potočnik: Vsakdanje stvari - POGOVOR

 

Vabimo vas na odprtje razstave dobitnikov priznanj Riharda Jakopiča: Sanela Jahić in Mito Gegič

10. 4. 2017

Letos začenjamo z novim ciklom razstav v okviru letnega razstavnega programa ZDSLU. Kot prva se bosta v nizu razstav, ki si bodo sledile v prihodnjih letih, predstavila dobitnika priznanj Riharda Jakopiča 2016.

Akademski slikar Mito Gegič, bo razstavil dela iz cikla »Waiting and Wanting and Waiting«( 2015). Kustosinja razstave Olga Butinar Čeh, je v zloženki, ki spremlja razstavo, o avtorjih med drugim zapisala: »Gegič na spletu išče točno določene motive, povezane z lovom in lovsko tematiko, česar danes v likovni umetnosti ne zasledimo pogosto. In zakaj ravno ubijanje divjadi, njihov krut boj, smrtna groza v očeh preganjanih in nepopustljivo nasilje nad premaganimi bitji, ki so brez madeža krivde, saj so lovcu, zgolj po nesreči, prekrižala pot? Vse te podobe so v principu prenesene iz sodobnega sveta in so avtorjeva katarza ter metafora današnjega načina bivanja v dobi prepolni krutosti. Na svet gleda iz globalnega zornega kota, ker ga ni več delčka na tem planetu, ki bi še ostal nezaznamovan in brez sledi, ki jih za seboj pušča sodobna civilizacija, bodisi v družbi ali v naravi. Čuteč umetnik vse tisto, kar je poniknilo v njegovi zavesti in podzavesti, po navadi v obliki različnih ustvarjalnih ciklov in posamezniku lastnih ikonografij izbruhne na plano in se manifestira v sodobnih umetninah, pri Gegiču na njegovih platnih, seveda kot metafora in v prenesenem pomenu. Nelagodje celotnih mojstrsko izvedenih kompozicij z lovsko tematiko,  ni prisotno le skozi inovativno izbiro vsebin, ki posnemajo stvarnost,  skozi mimezis, temveč tudi s posrednim vključevanjem gledalcev, ki jih s tihimi,  šokantnimi likovnimi pripovedmi, po večini ogled Gegičevih slik nikakor ne pušča neprizadete, ker v njih vnaša občuten nemir. Slavoj Žižek v svoji teoriji o Nasilju, ki ga v istoimenski knjigi analizira, poimenuje le-to kot »objektivno nasilje«. Razlikuje simbolično splošno in konceptualno nasilje na eni strani ter sistematično, realno, z ideologijo determinirano nasilje na  drugi strani. V principu se tudi Gegič, že od nekdaj sooča in analizira ta dva principa, s katerima pogosto nevede obdeluje likovne površine, na katerih z razrezom pravzaprav tudi vrši nasilje nad likovno pripovedjo pri projektu »Waiting and Wanting and Waiting«, ki ga delno predstavlja na razstavi in kjer lahko začutimo element iskanja in pričakovanja…«

Gegič: RIP Art, 2014, akril/poslikani selotejp trakovi na platno, 37 x 58 cm

Mito Gegič je bil  rojen v Ljubljani (1982), maturiral na Gimnaziji Ptuj (2002) in na ALUO, smer slikarstvo (mentor prof. Emerik Bernard) diplomiral pri prof. Hermanu Gvardjančiču (2008); preko programa CEEPUS obiskoval ALU v Zagrebu, oddelek za nove medije (2008). izpopolnjuje se na slikarski specialki ALUO (prof. Zmago Lenardič). Od 2005 razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu, kjer je prejel številne nagrade in priznanja - izbor: 2005 - Nagrada ALUO za posebne umetniške dosežke, slikarstvo; 2010 - Finalist za Henkel Art Award Slovenija 2010 ; 2010 - Finalist Nagrade skupine OHO 2010; 2013 - Velika odkupna nagrada Ex-tempore Ptuj; 2014 - Arte Laguna 13.14 - Artist in gallery prize; 2014 - Finalist Premio Combat Prize - Livorno, ITA. Izbor pomembnih samostojnih razstav: 2010/2011 - Online/Offline, likovna razstava, Tovarna umetnosti, Majšperk / Galerija Media Nox, Maribor, 2013 - Likovni kritiki izbirajo: Mito Gegič, Cankarjev Dom, Ljubljana; 2013 - Očetnjava, Narodni dom v Trstu / Sokolski dom, Škofja Loka, ITA; 2014 - UN-DO, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka; 2015 - Waiting and Wanting and Waiting, Miheličeva Galerija, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj; 2015 - Encryption, Gaia Gallery, Istanbul, TUR / Exhibit320 Gallery, New Delhi, IND; sodeloval pri številnih (preko 20) skupinskih razstavah. Živi in dela na Ptuju in v Škofji Loki in se ukvarja še z animiranim filmom in scenografijo gledaliških predstav.

Akademska slikarka, intermedijska umetnica Sanela Jahić, se bo predstavila z deli iz projektov »Tempo tempo« (2014) in »Pet rokovanj« (2016). O njeni predstavitvi je Butinarjeva tudi zapisala: »Pri prvem razstavljenem projektu »Tempo tempo« (2015), ki je del tukajšnje razstave, je avtorica izdelala interaktivno multimedijsko inštalacijo, ki je znanstveno zasnovana paradigma in obenem demonstracija eksperimentov. Posneto in arhivsko gradivo, skupaj z zgodovinskimi študijami vključuje v raziskovalne umetnostno družboslovne projekte. Jahićeva skozi preplet zgodovinskega in aktualnega gradiva, statističnih podatkov in osebnih izjav, vizualnega in zvočnega, umetniškega in raziskovalnega pristopa, plasti kompleksno zgodbo o prepletu tehnologije, dela, subjektivitete in kritike kapitalističnih produkcijskih odnosov. Lastnik z uporabo stroja, določa delovni tempo, delavec je primoran reducirati delo na osnovne najnujnejše premike in  elementarne gibe, da se delovni proces čim bolj racionalizira in posledično, da  kapital vse bolj narašča. Njeno deloraziskuje vprašanje učinkov robotizacije in avtomatizacije na delo ter človeka.

Drugi razstavni projekt »Pet rokovanj« je avtoričino logično sledenje in nadaljevanje prejšnjega projekta, tokrat nastopa lastnik – manager kot subjekt, ki je podvržen nevrofiziološkim meritvam. V okviru abstraktnih diagramskih zapisov se Jahićeva ponovno navezuje na zgodovinska odkritja francoskega znanstvenika Étiennea Julesa Mareya, ki je bil vpet v pionirske raziskave kardiologije, fotografije, aviacije in kinematografije koncem 19. stoletja.«

Jahić: Tempo tempo, 2015, foto: Tomaž Lunder

Sanela Jahić je priznana in obetavna mlada umetnica, ki tehnologijo uporablja kot sredstvo za izražanje izrazito večplastnih in družbeno ozaveščenih vsebin.  Rojena je bila 1980 v Kranju. Na ALUO v Ljubljani  je končala študij slikarstva (2008). Kot štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije je končala podiplomski študij mednarodne smeri ''Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije'' na Bauhaus Univerzi v Weimarju (2010). Svoja dela je predstavila na razstavah doma in v tujini, nazadnje mdr. na skupinski razstavi Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005-2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, v KC Tobačna 001 s samostojno razstavo Menedžer med nami  leta 2016 in v Mariboru na skupinski razstavi Project.Labour leta 2016. Leta 2011 je bila gostujoča umetnica v rezidenčnem programu projektnega prostora Appendix v Portlandu. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena, mdr. je leta 2003 prejela Prešernovo nagrado za študente ALUO Ljubljana, 3. nagrado Art of Engineering v Berlinu leta 2010, nagrado mednarodnega festivala Pixxelpoint 2011 v Novi Gorici, leta 2016 pa je prejela Jakopičevo priznanje. Živi in dela v Škofji Loki.

Olga Butinar Čeh

 

NAGRAJENCI RIHARDA JAKOPIČA 2017

07. 4. 2017

V Moderni Galeriji v Ljubljani, Cankarjeva 15, bodo 12. aprila 2017 ob 20. uri slovesno podelili največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrado in priznanji Riharda Jakopiča 2017. Letošnji dobitnik nagrade je akademski slikar izr. profesor na ALUO v Ljubljani Marjan Gumilar, ki je glavni del svojega opusa posvetil slikarstvu in njegovim dilemam. Priznanji Riharda Jakopiča pa bodo petič podelili umetnikoma za prav posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti. Dobita jih akademski kipar Tomaž Furlan in multidisciplinarna umetnica Tanja Lažetić. Slavnostni gost na podelitvi bo gospod Anton Peršak,  minister za kulturo Republike Slovenije, ki bo nagrade tudi podelil. Ustanovitelji nagrade (1969) so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, ki je bila pobudnik nagrade, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Moderna galerija; kasneje se jim je pridružilo tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Program bo na slovesnosti povezovala TV voditeljica Barbra Drnač.

Odbor so letos sestavljali likovna kritičarka Edita Filo, predstavnica Slovenskega društva likovnih kritikov,  kustos v Moderni galeriji dr. Marko Jenko,  izr. prof. mag. Žiga Kariž, ki je bil predstavnik ALUO in akademski slikar Robert Lozar, kot predstavnik ZDSLU. Predsednica odbora je bila predstavnica SDLK Edita Filo. Nagrado so člani Odbora za podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2017, podelili trem likovnim ustvarjalcem, ki so svoje delo posvetili slikarstvu, kiparstvu in intermedijski umetnosti ter novim medijem.

Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki  je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Denarna sredstva za nagrado vsako leto zagotovi Ministrstvo za kulturo. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo.

Nagrado bodo letos podelili gospod Anton Peršak, minister za kulturo Republike Slovenije, akademski slikar Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in predsednica Odbora za podelitev nagrade Riharda Jakopiča likovna kritičarka Edita FIlo.

Nekaj o dobitnikih letošnjih nagrad:

MARJAN GUMILAR, nagrada Riharda Jakopiča 2017

Marjan Gumilar (http://www.pomurci.si/osebe/gumilar-marjan/681/)

Marjan Gumilar se je rodil v Murski Soboti 24. marca 1956. Diplomiral je leta 2002 na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gustavu Gnamušu. S štipendijo Zorana Mušiča, ki jo je prejel leta 1991, se je izpopolnjeval v Parizu. Od leta 2006 pa je na ALUO zaposlen kot  izredni profesor za slikarstvo. Kot samostojni umetnik živi in dela v Ljubljani. Marjan Gumilar sodi v generacijo izjemno prodornih in kvalitetnih prekmurskih slikarjev (Červek, Meden, Logar) in se s svojim slikarstvom usmerja v abstrakcijo. Njegova dela so polna horizontalnih vtisov prekmurskih ravnin v jasnih barvnih odtenkih. Med nagradami in priznanji, ki jih je Gumilar prejel za svoja dela, so I. nagrada XXI. Mednarodni Ex tempore Piran leta 1986, priznanje XIV. Bienale mladih Rijeka leta 1987, Velika nagrada za slikarstvo XVI. Jugoslovanskega bienala mladih Rijeka leta 1991in istega leta štipendija nagradnega sklada Zorana Mušiča ter Nagrada občinskog fonda kulture Herceg Novi, Rembrandtov cekin leta 1993 in istega leta tudi velika nagrada ZDSLU, Majski salon 1993 in štipendija ministrstva za kulturo države Francije, leta 2000 in 2002 plaketa bienala male slike Ljutomer.

Gumilar se je prvič vidneje predstavil širši javnosti leta 1989 s samostojno razstavo »Anatomija Barve v Mali galeriji v Ljubljani. Od tedaj je v slovenskem i. n mednarodnem kulturnem prostoru nanizal dragocen seznam samostojnih in selekcioniranih razstav. Za Gumilarja, ki je eden občutljivejših koloristov, je modernistična izkušnja relevantna predvsem pri obvladovanju in vodenju likovnih sredstev, iz katerih nastane vsebinsko polje slike. Važna sta elementarnost dotika, ki ohranja pretočnost podobe in doživljanje procesa, ki kljub domišljeni koncepciji podobe dopusti spontanost. V nobenem pogledu pa ni restriktiven, pač pa je raziskovalen in dovzeten za najrazličnejše impulze s področja vizualnega.

Likovna kritičarka Nadja Gnamuš je o Gumilarju med drugim zapisala: »Marjan Gumilar je slikar, ki se v medijsko spremenjeni strukturi realnosti zaveda dilem slikarstva, v katerega pa ni nikdar zares podvomil. Ustvarjalno pot je začel v osemdesetih letih, ko je v slovenskem slikarskem miljeju val živahnih ekspresivnih tendenc novo-figuralikov preglasil radikalne visoko modernistične postavke abstrakcije. Toda zanj je bila figura preveč določujoča, nazorna in omejujoča, zato je moral znotraj lastne usmeritve iznajti nov in svojstven izraz, ki bi po eni strani pomenil odmik od konvencij modernistične abstraktne slike, istočasno pa bi obdržal njeno ostrino in izrazno moč. Danes se je umetnik, sicer v popolnoma drugačni situaciji, znašel pred podobnim problemom: kako narediti svežo, aktualno, ne-hermetično sliko s prepričljivim sporočilom, ki temelji na imanentni primarni moči slikarstva in ohranja znakovno odprtost, ne da bi zapadel  fetišizacijo metjeja in poveličevanje sredstev. Ko je zunaj-slikovna referenca postala pravzaprav imperativ in je z imaginarijem množičnih medijev in mimetičnimi tehnikami novih tehnologij figurativno nesporno v ospredju reprezentacijskih strategij, je to postal poseben izziv. Za Gumilarja, ki je eden občutljivejših koloristov, je modernistično izkustvo relevantno predvsem pri obvladovanju in vodenju likovnih sredstev, iz katerih nastane vsebinsko polje slike. Važna sta elementarnost dotika, ki ohranja pretočnost podobe in doživljanje procesa, ki kljub domišljeni koncepciji podobe, dopusti spontanost. V nobenem pogledu pa to ni restriktiven, v že (s)poznano ukleščen avtor, ki bi obtičal v preverjeni izrazni maniri – čeprav je v njegovem slikarstvu mogoče odkrivati kontinuiteto logičnih povezav – pač pa je raziskovalen in dovzeten za najrazličnejše  impulze s področja vizualnega. Poleg slikarskega platna ga je stalno spremljalo zanimanje za video in film torej za pogled z drugačnim objektivom, ki pa v njegovem slikarstvu, vsaj do sedaj, ni pustilo neposrednih sledov, a je bilo kot izkustvo nemalokrat močno navzoče. Najbolj razširjeni podobotvorni mediji ga niso vznemirjali zaradi skladnosti z aktualno družbeno realnostjo, pa tudi ne kot nekaj, kar naj bi slikarstvo interpretiralo, temveč kot nekaj, kar preobraža okolje in lahko slikarstvo  navdihuje prek učinkovanja na zaznavno raven, s tem da spreminja ustaljeni pogled.«

TOMAŽ FURLAN -  priznanje Riharda Jakopiča 2017

Tomaž Furlan: Wear I, postavitev in uporaba v galeriji, 2013, foto: Robert Ograjenšek

Tomaž Furlan je rojen 1978 v Kranju, kjer se je v očetovi kamnoseški delavnici že zgodaj spoznal s kiparjenjem in klesanjem. Nato je na  Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani študiral in  diplomiral iz kiparstva. Pri delu ga predvsem zanima video ali video-performans, kar pa ne izključuje drugih umetniških tehnik, ki lahko prenašajo željeno sporočilo in sicer instalacije, fotografija, knjiga umetnika. Živi in dela v Ljubljani, kjer ima zanimiv atelje na Metelkovi in Škofji Loki. Študiral in diplomiral je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegov osrednji medij sta video in performans, čeprav dela tudi v drugih tehnikah (instalacija, fotografija, knjiga umetnika), da bi prenesel zamišljeno sporočilo. Živi in dela v Ljubljani, kjer ima zanimiv umetniški studio na Metelkovi in v Škofji Loki.. V zadnjih letih se je s svojim desetletje trajajočim projektom Ware predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah; na primer s samostojno razstavo v Centru in Galeriji P74 (2009) in Galeriji Alkatraz v Metelkovi mestu, sodeloval je na skupinskih razstavah Knjiga umetnika 1966-2010, Galerija Kredija; Videospotting in Videodokument v Galeriji 3,14, Bergen, Norveška (2008), Metelkova 2025 v Galeriji Vžigalica (2008), Paralelni svetovi, AKC Metelkova City (2009), Limited Access II, Parkingallery v sodelovanju z Galerijo Azad, Tehran, Iran (2009), V zanki: Sodobna EU video umetnost, Washington, ZDA (2010), Beseda za besedo, brez besed, Mestna galerija Ljubljana (2010), Manifesta 9, Genk, Belgium (2012), Biennal Exhibition Multimeridian '12, Pula, Hrvaška (20012), U3 - 7. trienale slovenske sodobne umetnosti, MSUM, Ljubljana (2013), The Present and Presence, MSUM, Ljubljana 2014, Port Izmir 14, Izmir Turkey 2014, Technical Unconscious, Porto Portugal 2014, Tomaž Furlan Wear series 2005 – 2015, Museum of contemporari art Rochechouart, Francija, Sesto Award 2015, San Vito al tagliamente Italija 2015, S’Wanderful – Ineditos 2015 La casa Encedida Madrid Španija 2015, Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005–2015, MSUM Ljubljana Slovenija 2016.

Za projekt Wear  je prejel nagrado Skupine OHO za mlade umetnike (2012) in s svojim delom sodeloval na več simpozijih doma in v tujini. Nagrajen je bil tudi s šesttedensko umetniško rezidenco v ateljeju ISCP za mlade umetnike v New Yorku, Nagrado podeljujejo, da bi z njo podprli mlade ustvarjalce in jim olajšali nadaljnjo ustvarjalno pot in jih z obrobnega družbenega položaja pospremili k osrednji družbeni vlogi s poudarkom na pozitivnem kontekstu, ki temelji na ustvarjalnosti in inovativnosti. Za Furlana bi lahko rekli, da je intermedijski umetnik za katerega so najbolj izrazite značilnosti absurdnost, humor in vzvišena banalnost.

TANJA LAŽETIĆ - Priznanje Riharda Jakopiča 2017

Tanja Lažetić, foto: Dejan Habicht

Tanja Lažetić se je 1967 rodila v Ljubljani. Je multidisciplinarna umetnica, ki ustvarja v fotografiji, tekstih, knjigah umetnika, v videu in performansu, delovala je v več rezidencah po svetu.Študirala je (1987-1993) na Fakulteti za Arhitekturo, Univerza v Ljubljani in leta 1995 zmagala na mednarodnem oblikovalskem tekmovanju Trieste Contemporanea v Trstu, 1999 je sledila umetniška rezidenca Ministrstva za kulturo RS in SCCA-Ljubljana v New Yorku, 2001 umetniška rezidenca KulturKontakt na Dunaju. 2001 je bila nominrana na//international media/art award v ZKM, Karlsruhe v Nemčiji, 2005 umetniška rezidenca Ministrstva za kulturo RS v Berlinu, 2013 umetniška rezidenca Ministrstva za kulturo RS v Londonu, 2014 umetniška rezidenca The Israeli Center for Digital Art, Holon v Izraelu, 2015  je dobila Nagrado Unicum 2015 na III. mednarodnem keramičnem trienalu v Ljubljani, sledila je umetniška rezidenca The Swatch Art Peace Hotel, Šanghaj na Kitajskem in bronasta nagrada na The Second International Nanjing Festival, Nanjing prav tako na Kitajskem.

Avtorica ima za seboj številne samostojne in skupinske razstave doma in po svetu. Izbor samostojnih razstav : 2016 Ker, če nas ne bi bilo … poglej, takoj rase travica, Inštitut za sodobno umetnost, Zagreb, Gasoline Stations, Again, Galerija Spot, Zagreb, Kaj ima umetnost s tem?, Galerija Škuc, Ljubljana, 2014 6 bazenov za razbitim steklom, The Israeli Center for Digital Art, Holon, Izrael, 2010 Migranti, in Galerija P74, Ljubljana, 2006 Dialog v kuhinji, I del, Center in Galerija P74, Ljubljana, 2004 Ljubljana s ceste(z Dejanom Habichtom in Blažom Križnikom), Informacijski center Moderne galerije, Ljubljana, Stanje Stvari (z Nino Meško), (plesna predstava), Mesto žensk, Ljubljana, 2003 Veliki erotični koledar (z Dejanom Habichtom), Center in galerija P74, Ljubljana, 2002 Vzorci (z Dejanom Habichtom), Cankarjev dom - Mala galerija, Ljubljana, 2001 Weather report (z Dejanom Habichtom), Galerija CIX , Skopje, Out of the blue (z Dejanom Habichtom), Galerija sodobne umetnosti Celje, Snapšot (z Dejanom Habichtom), Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2000 Janko in Metka (z Dejanom Habichtom), Galerija Alkatraz, Ljubljana,1999 Sledi (z Dejanom Habichtom), Galerija P74, Ljubljana, 1994 Španske stene, Galerija ŠOU, Ljubljana

Avtorica je v zadnjih letih ustvarila 15 zelo različnih umetniških del in projektov. Večina teh del so obsežne fotografske inštalacije, nekaj je videov, performansov, izvedla je grafično serijo v sitotisku, serijo keramičnih izdelkov, poleg tega pa je ustvarila še 9 knjig umetnika. V tem času je sodelovala na 48 referenčnih skupinskih razstavah doma in po svetu ter izpeljala štiri odmevne samostojne razstave. Pri svojem delu uporablja različne medije, predvsem pa njeno ustvarjanje povezuje fotografija. Umetniška dela Lažetičeve govorijo o času v katerem živimo in fotografije uporablja le za okostje razmišljanju o tem, kaj je umetniško delo danes. Medij fotografije kot tak je ne zanima, temveč predvsem način in možnosti nadgradnje tradicionalnega razmišljanja v povezavi s sodobnim dojemanjem umetnosti. Ne omejuje se z medijem umetniškega izražanja. Zato so projekti, ki jih je ustvarila v minulih 23 letih, nekatere tudi v sodelovanju s fotografom in svojim življenjskim partnerjem Dejanom Habichtom, izredno raznoliki. Doma in v tujini je znana zlasti po fotografskih knjigah, ki so včasih del priprav na razstavo, drugič del razstave, tretjič z njimi dokumentira svoje pretekle razstave.  Zapis o njeni fotografski knjigi z naslovom Whore, izšla je leta 2010, najdemo v prestižni The Photobook: A History, Volume III. V njej svetovno znana kuratorja Martin Parr in Gerry Badger predstavljata najpomembnejše fotografske knjige, ki so bile objavljene po drugi svetovni vojni. Umetnica je Whore Badgerju predstavila na razstavi v Londonu in kurator se je takoj odločil, da zapis o njej uvrsti v »enciklopedijo« najpomembnejših fotografskih knjig, saj je v njej zaznal premišljeno subverzivno umetniško gesto z močnim sporočilom.

Celotna izjava za javnost >>

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42

Ostale novice


Okno umetnosti k sosedu: Jana Mihelj in Janez Kovačič, 9. april 2015

Več>>


Prijava na Zimski salon ZDSLU in Prodajno razstavo ZDSLU 2016

Več>>


Sprememba delovnega časa Galerije ZDSLU

Več>>