V spomin Miki Mustru ...

10. 5. 2018

foto: Borut Peterlin (Mladina)

Zapustil nas je naš dolgoletni član, veliki mojster stripa in animiranega filma svetovnega merila, akademski kipar Miki Muster, ki je bil že od mladih nog zapisan likovni umetnosti, filmski animaciji, stripu, risbi in sliki, pravljicam ter zgodbam, ki jih je pripovedoval v njemu lastnem likovnem jeziku, v stvaritvah za staro in mlado. Sleherno opravilo, ki se ga je lotil, je privedel do samega vrhunca in kar je počel, je delal iz srca in želje po popolnosti, ki je prihajala iz njegove notranjosti. Znal je izključiti vse kar mu je bilo nepomembno in ga je motilo pri delovni koncentraciji in ustvarjanju. Bil je deloholik, ki je celotno življenje posvetil risanju, za kar mu ni bilo žal nobene žrtve in bil je tudi izredno spreten ter hiter risar. Živel je svoje sanje in brez ovinkov sledil svojemu talentu, ki ga je naredil prepoznavnega in slavnega daleč po svetu. Ni poznal oddiha in je brez pomočnikov ali sodelavcev delal svoje najljubše opravilo – ure in ure, dneve in noči je neumorno risal. Filmi, reklamni spoti, zgodbe in vse kar je  prihajalo in nastajalo izpod njegovih rok, so globoke sledi ki jih pušča za seboj v svetu likovne umetnosti in ki bodo za njim ostale tudi za prihodnje generacije.

V družbi in med prijatelji je Miki Muster vedno deloval umirjeno, dostojanstveno pa tudi nekoliko hudomušno, saj je bil poln zdravega in originalnega kritičnega humorja. Zaradi narave dela je bil samotar in kadar je le uspel za kratko zapustiti svoj delovni pult in se je pridružil  tistim, ki jih je imel rad, je znal biti tudi izjemno zabaven, duhovit in radoživ.  A  vedno je deloval, kot da živi in prihaja od nekod drugod, iz prav posebnega, lastnega bogatega sveta umetnosti, ki ga je popolnoma posrkal vase in katerega je skozi desetletja razvijal ter ga preko svojih junakov, karikatur, ilustracij, knjig in animiranih filmov delil z nami. Biti kar si in postati kar lahko, je bil smisel njegovega dolgega bogatega in srečnega življenja. Kakršno koli slovo je vedno boleče, a je lažje če tisti, ki odhaja pusti za seboj pečat in opus, kot je skozi desetletja nastajal pri Miki Mustru, ki je in bo nepozaben.   

Olga Butinar Čeh

 

V slovo Metki Krašovec ...

25. 4. 2018

foto: Mladina

Včeraj je od nas tiho odšla ena največjih slovenskih slikark današnje dobe, članica ZDSLU, Metka Krašovec, ki je v okviru neštetih svetovnih popotovanj pripotovala do svoje »končne postaje«. Že kot srednješolka je začutila, da bo pri svojem delu zapisana likovni umetnosti – slikarstvu in grafiki, kar ji ni bil zgolj poklic, temveč poslanstvo, ki ga je vestno in skrbno izpolnjevala, gojila, raziskovala in ljubila kot del same sebe.

Metka Krašovec se je rodila leta 1941 v Ljubljani. Po diplomi na ALU je leta 1966 je absolvirala specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici in leta 1970 še specialni študij grafike pri profesorju Riku Debenjaku. V letih 1966 in 1967 je bila asistentka na oddelku za slikarstvo in grafiko na ameriški univerzi Athens v Ohiu, v letih 1974 in 1975 pa štipendistka The British Council-a na grafični specialki na Royal College of Art v Londonu. Leta 1977 je postala docentka na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1986 izredna, leta 1991 pa redna profesorica za slikarstvo in risanje. Leta 2015 je bila izvoljena za izredno članico Slovenske akademije znanosti in umetnosti v razredu za umetnost, februarja 2017 je prejela Prešernovo nagrado za življenjski opus, marca 2018 pa so ji na Univerzi na Primorskem  podelili naziv častne doktorice. 20. aprila 2018 so odprli njeno zadnjo  razstavo "Metka Krašovec in umetniki - skupinska razstava" v KIBLI PORTAL v Mariboru, na kateri se je predstavila z umetniki, ki so študirali pod njenim mentorstvom na ALUO v Ljubljani.

Vrhunska slikarka, umetnica in pedagoginja, ki se je sicer odzivala duhu časa in vklapljala v struje v sodobni umetnosti kot je popart ali novi realizem, ni nikoli sledila trendom in je vseskozi ostajala zvesta svojemu likovnemu svetu in lastni likovni govorici, ki jo je izbrusila do neslutene popolnosti. Bila je druga slovenska umetnica, ki je leta 1983, v svetu moških avtorjev, uspela in dobila najvišje državno priznanje na področju likovno vizualne umetnosti, nagrado Riharda Jakopič, ki jo od leta 1969 dalje podeljuje ZDSLU, skupaj z Moderno galerijo, ALUO in Slovenskim društvom likovnih kritikov. Slike velikih formatov, krajine iz katerih nas motrijo prečudovita ženska bitja, nam pripovedujejo zgodbe o skrivnostih, o stiskah, skrbeh in o harmoniji ter neizmerni lepoti, prav posebej pa o življenju v drugih, neznanih svetovih, so dela, ki so se zapisala v našo likovno zgodovino. Metka Krašovec  pušča za sabo globoke sledi in praznino, ki je ne bo mogel nihče zapolniti. V Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov je bomo pogrešali in njeno delo bo ostalo z nami tudi za prihodnje generacije umetnikov in ljubiteljev likovne umetnosti.

Olga Butinar Čeh

 

Spominska razstava ene največjih slovenskih kipark Vladimire Bratuž Furlan – Lake

16. 4. 2018

torek, 17. aprila 2018, bomo ob 19. uri v Galeriji ZDSLU slovesno odprli letošnjo spominsko razstavo ene največjih slovenskih kipark Vladimire Bratuž Furlan – Lake. ZDSLU v okviru letnega programa vselej pripravi spominsko razstavo, na kateri predstavijo priznane avtorje iz preteklih obdobij. Da se obudi utrip nekega časa, ki je za nami, da se ne zabrišejo sledi za vrhunskimi avtorji in da današnjim generacijam predstavimo vrhunce naše likovne umetnosti.

Kiparka in arhitektka Vladimira Bratuž Furlan – Laka, ki je že desetletje ni več med nami, je bila kvalitetna umetnica iz konca prejšnjega stoletja, ki ji javnost zagotovo ni posvetila dovolj pozornosti in zato želimo v okviru tokratne pregledne razstave ljubiteljem in poznavalcem umetnosti predstaviti vrhunska dela in njen odnos do kiparstva, ki je bil veliko pred dobo v kateri je živela in ustvarjala. Idejno zasnovo razstave je naredila Mojca Smerdu, predsednica Umetniškega sveta ZDSLU in predsednica Sekcije za keramiko ZDSLU (razstava je vključena med projekte v okviru mednarodnega trienala keramike UNICUM 2018). Pri razstavi, ki jo spremlja obsežnejši katalog, sta sodelovala,  poleg umetnostne zgodovinarke Judite Krivec Dragan, ki je Lako poznala, veliko z njo delala in je zato napisala uvodni tekst, še muzejski svetnik in en redkih dobrih poznavalcev kiparstva pri nas Aleksander Bassin, ki je dodal strokovni tekst in bil urednik kataloga ter kustosinja ZDSLU Olga Butinar Čeh, ki je pripravila biografski in bibliografski pregled avtoričinega življenja in delovanja.

Laka pri delu

Vladimira Bratuž Furlan – Laka je bila rojena leta 1923 v Ljubljani v meščanski družini, kjer je bil oče tovarnar, mati pa učiteljica. Leta 1929 si je družina zgradila vilo na Bleiweisovi 19 (sedaj Prešernova 21), kjer je imela Bratuževa tudi manjši atelje. Ker je imela vse večjo potrebo po delovnih prostorih, saj se je vedno več ukvarjala s kiparjenjem, je dodala ateljeju še bivalne prostore in tam delala in živela vse do konca. Pripadala je zadnji generaciji Plečnikovih učencev. Na začetku svoje umetniške poti je obiskovala kiparski tečaj pri slovenskem kiparju Francetu Goršetu. Nato je vzporedno študirala kar na dveh fakultetah, na Akademiji za likovno umetnost (kiparstvo) in na Tehniški fakulteti v Ljubljani (arhitekturo). V sklopu študija je obiskovala znamenito Plečnikovo šolo za arhitekturo, kjer si je kot priljubljena Plečnikova učenka pridobila in izbrusila občutek za prostor in detajle, obenem pa spoznala vrednost tako klasike kot domačega izročila. Istočasno je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, pridobivala likovno znanje pri študiju kiparstva, kjer je prišel do izraza njen pretanjen občutek za govorico materialov, predvsem pri ustvarjanju sodobnih novih oblik. Oba študija je uspešno zaključila in diplomirala leta 1950. V prvih letih po diplomi (1950–1953) je bila asistentka prof. Jožeta Plečnika na fakulteti in je zanj modelirala njegove projekte ter z njim pogosto sodelovala pri tistih delih, ki so vključevala arhitekturno plastiko, kot je npr. projekt Mesarskega mostu ljubljanskih tržnic, zlasti pa pri povojnih obeležjih NOB in nagrobnikih. V času, ko je bila asistentka  pri Plečniku, se je obenem vpisala še na kiparsko specialko, kjer se je izpopolnjevala pri priznanem kiparju Frančišku Smerduju, nespornem mojstru z nezgrešljivim občutkom za modeliranje, kar se je kasneje pogosto odražalo pri njenih skulpturah in kjer je absolvirala leta 1952. Postala je priznana kiparka, ki sodi med pionirje slovenskih ustvarjalcev zapisanih abstraktni plastiki, prav tako pa jo uvrščamo med začetnike povojnega slovenskega modernizma v kiparstvu. Leta 1953 se je poročila. Po Plečnikovi smrti (1957) se je povsem posvetila kiparstvu in uporabni umetnosti. Leta 1955 je za svoje delo v keramiki prejela Diplôme d‘honneur Cannes, Académie Internationale de la Céramique. Med letoma 1958 in 1963 je bila zunanja sodelavka tovarne hladilnega pohištva LTH Škofja Loka in med letoma 1967 in 1981 profesorica za plastično oblikovanje na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Področje njenega dela je bilo obsežno in pestro, saj je obsegalo tako arhitekturo, kiparstvo, keramiko in industrijsko ter unikatno oblikovanje. Bratuževa je svoj obsežni kiparski opus začela, ko je še v času študija, v začetku na skrivaj, oblikovala Plečnikov portret in morda z njim ustvarila najbolj avtentično podobo svojega učitelja, ki so ga 1951 leta postavili v preddverje ljubljanskih Križank (kjer je še danes), in ga končala, ko je sklenila krog svojega polnega bogatega delovanja in so njeno delo, portret Plečnika, izbrali za spomenik na južnem vrtu praškega gradu. Njeno življenje je ugasnilo 29. januarja 2006, tri mesece preden so sredi Prage slovesno odkrili kiparkino mladostno skulpturo.

Vladimira Bratuž Furlan - Laka: Riba, beton, Tivoli Ljubljana (1958-1959) foto: Marko Rupelj 

Judita Krivec Dragan je v svojem uvodnem tekstu v katalogu med drugim zapisala: »Laka kiparstva, celo arhitekture, ni razumela kot dejavnost z določeno nalogo, niti sredstva za spreminjanje sveta, celo vsakdanjega življenja ni ločevala od umetnosti. In prav zato je bila tako zelo posebna… Za svojo vizijo ni potrebovala velikih gest, dramatike, znala pa je prepoznati navdih in lepoto v vseh stvareh, v urbani pokrajini, neokrnjeni naravi, posebej rada je imela morje, celo v odvrženih predmetih, vejah, nenavadnih kamnih. Njena zapuščina zato niso samo številne skulpture, objekti, spomeniška plastika, portreti, med katerimi je tudi Jože Plečnik, uporabna keramika in seveda javna plastika, kjer ne moremo mimo znamenite ribe iz leta 1958, za tisti čas izjemno sodobnega pogleda na skulpturo, ki ni namenjena muzejskemu ogledovanju »ne dotikaj se«, temveč življenju – otrokom za igro.«

Vladimira Bratuž Furlan – Laka: Avtoportret, žgana glina, 1944

Aleksader Bassin pa je v katalogu med drugim tudi zapisal: Zdi se, da lahko danes, ko iščemo in hkrati dokazujemo v pretekli slovenski umetnosti odmeve oziroma odvode evropskih gibanj, z večjo zanesljivostjo prepoznamo, čemu je služil skupni nastop Lake in slikarja Dovjaka (ki mu lahko pritiče naziv neokubista; leta 1961 je obiskoval slovito Lhotovo šolo v Parizu) – namreč svojstvenemu načinu dopolnjevanja, ko je zasledovala lasten prestop v abstrakcijo, in sicer s posluhom za odkrivanje amorfne primitivne kamnite danosti v naravi – na temo obrušenih školjk (ciklus Fosili 1955–57). Zdi se, da sta ji bila Henry Moore in Hans Arp daljna, toda tudi vodilna vzgleda. Iskanje ritma, nizanje oblik v  umišljeno gibanje po prostoru, ki seže v domišljiji dlje in ki ga spet in spet povzema tudi iz narave: tu je Laka sledila abstrahirani morski motiviki, kot je valovanje v najbolj izčiščeni, komaj še prepoznavni naravni govorici, ki je v njenem kiparskem delovanju izzvenela tako v železni pločevini kot v lesu, vse to že v začetku novega šestega  desetletja,« je zapisal Bassin.

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50

Ostale novice


Odprtje razstave Petra Kohla: MED.RED / ZWISCHEN.ORDNUNG

Več>>


Aleksander Jankovič Potočnik "Zemlje-vidi", Galerija DLUL

Več>>


Možnost rezidenčnih ateljejev v Barceloni, Londonu, Berlinu, Dunaju in New Yorku v letu 2016

Več>>